VDSS sodba Pdp 944/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika S.A., da mu je tožena stranka dolžna od 1. 1. 2005 dalje priznati dodatek v višini 0,20 količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih ter za čas od 1. 1. 2006 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odločbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 1. 2008 dalje obvezno dodatno pokojninsko zavarovati v V. skupini pokojninskega načrta dodatnega zavarovanja in mu določiti dodatno pokojninsko zavarovanje 12/18, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (1. točka).

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek B.T., da mu je tožena stranka dolžna od 15. 9. 2006 dalje priznati dodatek v višini 0,20 količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih ter za čas od 15. 9. 2006 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odločbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 1. 2008 dalje obvezno dodatno pokojninsko zavarovati v V. skupini pokojninskega načrta dodatnega zavarovanja in mu določiti dodatno pokojninsko zavarovanje 12/18, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (2. točka).

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek A.E., da mu je tožena stranka dolžna od 15. 9. 2006 dalje priznati dodatek v višini 0,20 količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih ter za čas od 15. 9. 2006 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odločbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 1. 2008 dalje obvezno dodatno pokojninsko zavarovati v V. skupini pokojninskega načrta dodatnega zavarovanja in mu določiti dodatno pokojninsko zavarovanje 12/18, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (3. točka).

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek I.P., da mu je tožena stranka dolžna od 15. 9. 2006 dalje priznati dodatek v višini 0,20 količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih ter za čas od 15. 9. 2006 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odločbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 1. 2008 dalje obvezno dodatno pokojninsko zavarovati v V. skupini pokojninskega načrta dodatnega zavarovanja in mu določiti dodatno pokojninsko zavarovanje 12/18, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (4. točka).

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek B.H., da mu je tožena stranka dolžna od 15. 9. 2006 dalje priznati dodatek v višini 0,20 količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih ter za čas od 15. 9. 2006 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odločbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 1. 2008 dalje obvezno dodatno pokojninsko zavarovati v V. skupini pokojninskega načrta dodatnega zavarovanja in mu določiti dodatno pokojninsko zavarovanje 12/18, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (5. točka).

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek F.L., da mu je tožena stranka dolžna od 15. 9. 2006 dalje priznati dodatek v višini 0,20 količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih ter za čas od 15. 9. 2006 dalje izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel z upoštevanjem dodatka v višini 0,20 % količnika po 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odločbe. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika od 1. 1. 2008 dalje obvezno dodatno pokojninsko zavarovati v V. skupini pokojninskega načrta dodatnega zavarovanja in mu določiti dodatno pokojninsko zavarovanje 12/18, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodne odločbe (6. točka).

Sodišče je odločilo, da so tožniki dolžni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.088,52 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (7. točka).

Tožniki vlagajo pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom tožnikov v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, zadevo pa posreduje v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naj toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen iz razloga, ker po vpogledu v formacijske dolžnosti, na katere so razporejeni tožniki, dodatek za formacijske dolžnosti ni priznan. Tožniki menijo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniki so zaposleni kot civilne osebe in opravljajo dele v tehnični delavnici v Todražu. Sodišče je ugotovilo, da tožniki pri opravljanju svojega dela, opravljajo dela in naloge, ki so povezane z nevarnimi snovmi, to je konkretno z eksplozivnimi sredstvi in drugo oborožitvijo. Tožniki opravljajo tehnične preglede in popravila na puškah oziroma lahki oborožitvi, pa tudi na orožju večjega kalibra in na minskih eksplozivnih sredstvih. Med delovne naloge tožnikov spada tudi polnjenje municije in eksplozivnih sredstev oziroma min. To sta potrdili tudi zaslišani priči L.C. in J.O. (nadrejeni). Priča L.C. je še izpovedal, da tožniki opravljajo enako delo z nevarnimi snovmi in nevarnimi sredstvi, kot vojaške osebe, ki delo opravljajo skupaj v delavnici s tožniki in katerim je vtoževani dodatek priznan. Zgolj dejstvo, da dodatek po 20. členu Uredbe ni opredeljen oziroma priznan pri formacijski dolžnosti, na katere so razporejeni tožniki, po mnenju tožnikov ni bistveno, ampak je bistveno, da tožniki dejansko opravljajo dela in naloge, pri katerih so izpostavljeni posebnim nevarnostim in ogroženosti. Tožniki kot civilne osebe so v neenakopravnem položaju do drugih zaposlenih, kar pa je v nasprotju z veljavnimi delovnopravnimi predpisi, ki določajo enakopravno in nediskriminatorno obravnavanje zaposlenih. Vojaških osebam tudi tožena stranka priznava dodatno pokojninsko zavarovanje 12/18, na delovnim nalogah, ki so povezane z večjo nevarnostjo. Tožniki priglašajo pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožnikov ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče je sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi združilo v skupno obravnavanje zadeve opr. št. I Pd 2066/2008, I Pd 2061/2008, I Pd 2062/2008, I Pd 2063/2008, I Pd 2064/2008 in I Pd 2065/2008, ker je ocenilo, da je skupno obravnavanje smotrno, saj gre za podobna dejanska stanja in uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je izvajalo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jo predložili tožniki in tožena stranka ter v postopku zaslišalo vse tožnike in priče L.C., J.O. in E.P.. Pri tem je sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevki tožnikov niso utemeljeni. Z navedenim stališčem se pritožbeno sodišče strinja.

Glede na podane pritožbene navedbe pa sodišče navaja, da dodatke zaposlenim v upravnih organih določa Uredba o količnikih za določitev osnovne plače in dodatki zaposlenih v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 s sprem. - Uredba). Dodatek za posebno nevarnost in ogroženost je urejen v 20. členu Uredbe. Skladno s prvim odstavkom 20. člena Uredbe pooblaščenim uradnim osebam in določenim delavcem na področju obrambe in zaščite pripada dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v višini 0,20 količnika, pri čemer dodatek pripada delavcem, razporejenim na delovna mesta, na katerih opravljajo naloge v specifičnih in posebej neugodnih delovnih razmerjih, kot

npr. delo z eksplozivnimi sredstvi in razstrelivi, deaktiviranje eksplozivnih sredstev, posebna izpostavljenost nevarnosti in ogroženost delavca pri opravljanju nalog na področju preiskovanja posebnih hudih oblik organiziranega kriminala ter opravljanje specifičnih varnostnih nalog v tujih državah (drugi odstavek 20. člena Uredbe). Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da v formaciji upoštevajoč 20. člen Uredbe nobeden od tožnikov ni imenovan na dolžnost, za katero bi mu pripadal dodatek za posebno nevarnost in ogroženost, pri čemer je bil tožnik S.A. imenovan na dolžnost orodjar mehanik za artilerijsko oborožitev, tožniki B.T., A.E., I.P., B.H. in F.L. pa so bili razporejeni na dolžnost puškar. Prav tako bi tožniki morali uveljavljati varstvo, v kolikor so menili, da jim dodatek gre, pri čemer je tožena stranka vsem tožnikom tudi izplačevala plačo skladno z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami.

Po določilih 60. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007- ZSSloV), ki določa, da se obvezno dodatno pokojninsko zavaruje vojaške osebe, ki v skladu z Zakonom o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s sprem. - ZObr) in tem zakonom opravljajo določene naloge, ki so povezane z večjo nevarnostjo življenja ali zdravja, in ki jih zaradi posebnih obremenitev ni mogoče opravljati po določeni starosti, pripada zaposlenim obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v V. skupini pokojninskega načrta dodatnega zavarovanja. Glede na dejstvo, da so tožniki razporejeni na civilni dolžnosti, jim navedeni dodatek, ki govori o vojaških osebah, ne pripada, kar izhaja tudi iz formacij.

ZSSloV v 60. členu določa, da se obvezno dodatno pokojninsko zavaruje vojaške osebe, ki z ZObr in s tem zakonom opravljajo določene naloge, ki so povezane z večjo nevarnostjo za varnost, zdravje ali življenje in ki jih zaradi posebnih obremenitev ni mogoče opravljati po določeni starosti. Glede na tretji odstavek navedenega člena se skupina dodatnega pokojninskega zavarovanja označi v formacijah poveljstev, enot in zavodov za posebno formacijsko dolžnost, na katerem se opravlja vojaška služba, minister pa predpiše, na katerih formacijskih dolžnostih, ki jih opravljajo civilne osebe, so pripadniki dodatno pokojninsko zavarovani. Tožniki niso vojaške osebe, ampak so civilne osebe. Sodišče tudi ne more posegati v formacije.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji med drugim na ugotovitvi, da so odločbe o imenovanju na formacijske dolžnosti dokončne in pravnomočne, zato večjih pravic, kot so priznane s temi odločbami, tožniki ne morejo uveljavljati, pri čemer je sodišče za vse tožnike ugotovilo, da jim je tožena stranka v spornem obdobju izplačevala plače skladno z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami. ZObr v 100. a členu v drugem odstavku določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, ki se vloži pri ministru oziroma pri pooblaščeni osebi ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen, če je s tem zakonom določeno, da se varstvo uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Zakon v tretjem odstavku 100. a člena določa roke za uveljavljanje sodnega varstva. Če so tožniki menili, da so glede na naravo dela na dolžnostih upravičeni do dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in do višje zavarovalne dobe s povečanjem, bi morali varstvo pravic uveljavljati na podlagi citiranih določb. Takšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče v več odločbah med drugim v zadevah Pdp 886/2009 in Pdp 854/2008, pri čemer je o navedenem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi Dsp 87/2009 dopustilo revizijo in v nadaljevanju odločalo v postopku revizije pod VIII Ips 124/2010 z dne 5. 3. 2012, pri čemer je bil tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo plače zaradi plačila dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in plačila prispevkov za dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 12/18 zavrnjen. Navedena odločitev tudi ni diskriminatorna do ostalih zaposlenih v Slovenski vojski, kot to navajajo tožniki.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo niso uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.