UPRS sodba I U 1433/2011

Tožba se zavrne.

Toženka (v nadaljevanju Organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 842/2011-6 z dne 24. 5. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je bila z navedeno sodbo zavrnjena tožničina tožba zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani – Organa za BPP št. Bpp 110/2011-3 z dne 13. 4. 2011. Pojasnjuje, da je po prvem odstavku 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zoper sodbo, izdano v upravnem sporu, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru sodišče ni odločilo na način iz 73. člena ZUS-1, tožnica pa je bila v pravnem pouku tudi opozorjena, da zoper sodbo ni dopustno vložiti pritožbe, niti ni odločalo po 66. členu ZUS-1. Zato je pričakovanje prosilke, da bi s pritožbo uspela, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah (organ se sklicuje na sklepe Vrhovnega sodišča RS v identičnih zadevah) in je utemeljeno zaključiti, da prosilka nima verjetnih izgledov za uspeh in se nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati. To pomeni, da ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči po prvem odstavku 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08 – v nadaljevanju ZBPP). Ker morata biti naveden objektivni pogoj in finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjena kumulativno, je že zaradi pomanjkanja objektivnega pogoja treba prosilkino prošnjo zavrniti. Organ za BPP je prošnjo zavrnil na podlagi prvega odstavka 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi, s katero izpodbija navedeno odločbo, navaja, da je odločbo izdala sodnica, ki za to ni pristojna. Izpodbijana odločba nima materialnopravne podlage v nobenem veljavnem zakonu. Pravna pomoč v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred Upravnim sodiščem ni upravna zadeva na podlagi Zakona o upravnem sporu. Zato je izpodbijana odločitev tega sodišča, ki ni pristojno za odločanje o pritožbi zoper sklep o izločitvi sodnikov, v celoti nepravilna in nezakonita. Tožnica navaja, da je dne 9. 2. 2011 vložila pritožbo zoper sklep predsednice sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnikov št. Su 160100/2011-7 z dne 5. 4. 2011.Vložila jo je kot mestna svetnica, v javnem interesu. Skupaj s pritožbo je zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks in drugih stroškov postopka, vse na podlagi 10. člena Zakona o sodnih taksah. Zato se na podlagi četrtega odstavka 11. člena ZBPP njen finančni položaj ne ugotavlja in ni bila dolžna priložiti podatkov o finančnem stanju, ki ga ima kot mestna svetnica. Ker pred tem ni vložila nobene prošnje, Organu za BPP niso bila znana nobena predhodna dejstva. Obravnavanje njenih osebnih podatkov je nepravilno in nezakonito. Dvom v resničnost podatkov, ki jih je organ pridobil z vpogledom v upravno zadevo tožnice, vloženo v lastnem interesu, je v celoti neutemeljen. Z odločitvijo, da je njena izjava v delu, ki se nanaša na njene dohodke pri Ministrstvu za gospodarstvo, neresnična, je sodnica, ki je odločala, storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Prvi odstavek 13. člena ZBPP ni materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe o zavrnitvi predloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica meni, da Organ za BPP ne razume pravice državljanov, ki so zagotovljene na način, kot ga določa Ustava RS, in navaja, da bo vložila ustavno pritožbo iz razloga očitne kršitve pravice do pravnega sredstva. Predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in odločbo št. Bpp 396/2011-2 z dne 19. 7. 2011 odpravi.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise in predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

S tožbo, ki jo sodišče obravnava v tem upravnem sporu, tožnica izpodbija odločitev Organ za BPP Upravnega sodišča RS, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 842/2011-6 z dne 24. 5. 2011. Tožbeni razlogi, ki jih uveljavlja, so procesne in materialnopravne narave.

Procesne kršitve naj bi bile storjene s tem, da je odločbo izdala sodnica, ki naj ne bi bila pristojna za odločanje. Pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred Upravnim sodiščem naj tudi ne bi bila upravna zadeva po Zakonu o upravnem sporu.

Upravno sodišče RS je specializirano sodišče (drugi odstavek 97. člena Zakona o sodiščih v zvezi s 1. členom ZUS-1). Po tretjem odstavku 2. člena ZBPP o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik specializiranega sodišča prve stopnje, ki lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svétnika.

Iz uvoda izpodbijane odločbe je razvidno, da jo je izdala sodnica, ki ima položaj sodnice svétnice in ki jo je za odločanje v zadevah brezplačne pravne pomoči pooblastila predsednica Upravnega sodišča RS. Zato so tožničini ugovori, da je o njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči odločila sodnica, ki za to ni pristojna, neutemeljeni.

Brez pravne podlage so tudi tožbene navedbe, da pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred Upravnim sodiščem ni upravna zadeva na podlagi Zakona o upravnem sporu. Po drugem odstavku 34. člena ZBPP postopa pristojni organ za BPP, če ZBPP ne določa drugače, po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Drugi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10) določa, da se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno (tudi), da organ v neki stvari vodi upravni postopek oziroma odloča v upravnem postopku.

V smislu navedenih določb je odločanje o zadevah brezplačne pravne pomoči upravna zadeva. Veljavna zakonska ureditev ne določa, da za obravnavanje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z zadevami, o katerih odloča Upravno sodišče RS, ne bi bilo pristojno odločati to sodišče. Zato sodišče nima pomislekov glede stvarne pristojnosti organa za odločanje v predmetni zadevi.

Po presoji sodišča tožnica tudi ne more biti uspešna s svojim vsebinskimi ugovori. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je toženka odločila na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati in vlagati pravna sredstva. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Da bi tožnica s tožbo uspela, bi torej morala zatrjevati in ustrezno dokazati, da ni podan razlog, zaradi katerega ji je Organ za BPP v obravnavanem primeru odrekel dodelitev brezplačne pravne pomoči, to pa je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, da ni verjetno, da bi uspela s pritožbo zoper sodbo tega sodišča opr. št. I U 842/2011-6 z dne 24. 5. 2011, s katero je bila zavrnjena njena tožba zoper odločbo Organa za BPP št. Bpp 110/2011-3 z dne 13. 4. 2011.

Sodišče ugotavlja, da je Organ za BPP v izpodbijani odločbi tožnici pravilno pojasnil, da je po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izdano v upravnem sporu, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Z vpogledom v sodbo opr. št. I U 842/2011-6 z dne 24. 5. 2011 se je sodišče prepričalo, da s to sodbo ni bilo odločeno na podlagi prvega odstavka 73. člena, niti ne po 66. členu ZUS-1, kar pomeni, da te sodbe ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Če ni zakonske podlage za pritožbo - in v zvezi s tem pravnim sredstvom je tožnica zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa je prepričljiv zaključek Organa za BPP, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh. Zato je utemeljena zavrnitev njene prošnje, ki temelji na prvem odstavku 24. člena ZBPP.

V izpodbijani odločbi je jasno navedeno, da je bil že objektivni razlog (neverjetnost izgleda za uspeh) zadosten za zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zato finančnega pogoja, kot drugega kumulativnega pogoja, organ za BPP za konkretno odločitev ni ugotavljal. Zato tožničini ugovori o njenem finančnem položaju (glede na njen status, v kakršnem naj bi tožbo vložila) sploh nimajo podlage v dejanskem stanju izpodbijane odločbe. Takšni ugovori na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati in se zato sodišče do njih vsebinsko ne opredeljuje.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je tožnica prikrajšana za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Odločbo o zavrnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč je lahko tožnica izpodbijala v upravnem sporu. Če ji z izpodbijano odločbo pravna pomoč ni bila odobrena, pa to samo po sebi še ne pomeni kršitev te človekove pravice.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.