VSL sodba II Kp 58203/2011

I. Pritožba zagovornikov obsojenega B. K. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojeni se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi določb drugega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 470. člena ZKP razsodilo, da se obsojencu združijo pravnomočno izrečene kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 312/2000, s katero je bila obsojencu izrečena kazen štiri leta zapora. Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 156/2008, s katero je bila obsojencu izrečena kazen pet mesecev zapora in Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 131/2008, s katero je bila obsojencu izrečena kazen trideset let zapora in mu na podlagi določil 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen trideset let zapora. V enotno izrečeno kazen je obsojencu vštelo v celoti prestano kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 312/2000 in že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 156/2008, ki jo prestaja od 7. decembra 2011 dalje. Odločilo pa je tudi, da v ostalem ostanejo navedene pravnomočne sodbe nespremenjene.

2Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obsojenca zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagali, da zunajobravnavni senat pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podredno pa predlaga, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi glede višine enotne kazni utemeljeno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-6/93 z dne 01. 04. 1994 (Ur. l. RS, št. 43/94) kot tudi na načelo pravne države, določeno v 2. členu Ustave Republike Slovenije. Načelo pravne države je, da morajo biti zakonske norma jasne, razumljive in nedvoumne, kar še zlasti velja za kazensko materialno pravo. Namen načela zakonitosti in s tem določenosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Določba KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa, da je splošni maksimum kazni zapora trideset let. V 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa je določeno, da mora biti za kazniva dejanja v steku enotna kazen višja od vsake posamezne kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Zakon nedvoumno določa, da lahko posamezna kazen znaša 30 let zapora (prvi odstavek 46. člena KZ-1). Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki pravi, da enotna kazen v primeru steka ne sme preseči 20 let zapora, pa je v nasprotju z splošno določenim maksimumom zapora 30 let in pravili, določenimi v 53. členu KZ-1, ki določajo pravila za izrek enotne kazni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bil namen zakonodajalca, da se obsojencu v primeru združevanja zapornih kazni, med katerimi je tudi tridesetletna kazen, izreče nižja kazen kot trideset let, kot to predlagajo pritožniki. Takšna razlaga, kot jo predlagajo pritožniki, bi namreč pripeljala do pravno in življenjsko nelogične situacije, povsem v nasprotju z zakonitostjo. Razlago določil 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je treba razumeti v okviru splošnih pravil o odmeri kazni, določenih v 2. poglavju kazenskega zakonika in ne ločeno od teh določil.

5Ustavno sodišče je že večkrat v svojih odločbah navedlo, da morajo sodišča pri uporabi zakona upoštevati v ustavi opredeljena načela in določbe in zakon razlagati v duhu ustave. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje to naredilo in mu ni bilo treba sprožiti ustavne presoje, kot to predlagajo pritožniki. Jezikovna razlaga, na katero se sklicujejo pritožniki, se v konkretnem primeru izkaže kot pravno povsem nesprejemljiva in nelogična in je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo namensko razlago, ki temelji tudi na deduktivnem logičnem sklepanju.

6Zato je pritožba pritožnikov neutemeljena in jo pritožbeno sodišče zavrnilo in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.