VSK Sodba Cp 1010/2011

I. Pritožba tožeče se stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu in glede zavrženja potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se v izpodbijanem delu (glede plačila 262,50 EUR, glede zakonskih zamudnih obresti za čas od 11.9.2008 do 25.8.2011 in glede pravdnih stroškov) sodba spremeni tako,
da se zahtevek za plačilo 262,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2008 dalje ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.610 EUR za čas od 11.9.2008 do 25.8.2011, zavrne.
Odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da morata tožnika toženi stranki plačati 551,30 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
III. Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 665,04 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je kupnina za stanovanje, ki je predmet postopka, znižana za 11.000,73 EUR, v nadaljevanju pa ugodilo zahtevku na plačilo 1.872,50 EUR, višji zahtevek (razlika med prisojenim zneskom in 11.000,73 EUR) pa je zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 485,30 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka večjega dela zatrjevanih napak ni izkazala, zaradi pomanjkljivosti (pravnih in stvarnih napak), ki pa so bile izkazane, je vrednost stanovanja za 1.872,50 EUR nižja. Do povrnitve tega zneska sta tožnika upravičena. Za tožbo na ugotovitev znižane kupnine tožnika nimata pravnega interesa, saj je po mnenju sodišča tožba na znižanje kupnine dajatvena.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je sodišče najprej ugotovilo, da je izvedensko mnenje izvedenke strokovno, v nadaljevanju pa temu mnenju ni sledilo in je bistveno znižalo posamezne postavke. Sodišče za kaj takega ni imelo ustreznega strokovnega znanja. Tako je izvedenka ugotovila, da je vrednost ventilatorja 50 EUR, sodišče pa temu ni sledilo in je ugotovilo, da naj bi bilo splošno znano, da je cena samo 30 EUR. Pritožba vrednosti ventilatorja ne pozna in meni, da ni splošno znano dejstvo. Podobno velja za napako zaradi prekratkih letev, ki jo je izvedenka ocenila na 40 EUR, sodišče pa na 20 EUR, ter za popravilo talne ploščice v višini 40 EUR (izvedenka), oziroma 10 EUR (sodišče). Podana je tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V zvezi s parkiriščem je izvedenka ugotovila, da znaša manjvrednost zaradi njegove oddaljenosti 425 EUR, sodišče pa je upoštevalo krajše motenje posesti in ugotovilo manjvrednost 262,50 EUR. V zvezi z neizdanim uporabnim dovoljenjem pa je sodišče nekritično sledilo mnenju izvedenke. Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo, da na stanovanje tožnikov odpade le sorazmerni del stroškov pridobitve uporabnega dovoljenje. Če bi namreč tožnika želela pridobiti uporabno dovoljenja, bi morala v celoti kriti stroške pridobitve (saj se uporabno dovoljenje pridobiva za objekt in ne za posamezni del). Ne glede na to pa izvedeniško mnenje temelji na napačnih izhodiščih vrednotenja manjvrednosti stanovanja zaradi neizdanega uporabnega dovoljenja. V zakonu o graditvi objektov ni določbe, po kateri bi lahko tudi kupec stanovanja začel postopek za pridobitev uporabnega dovoljenja. V nadaljevanju pritožba povzema zakonske zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja in poudarja pomen pridobitve uporabnega dovoljenja. Tako majhno znižanje vrednosti stanovanja na račun dejstva, da ni uporabnega dovoljenja, vodi le v gradnjo nelegalno zgrajenih objektov.

4Tožena stranka se pritožuje glede zneska, ki se nanaša na parkirišče, glede začetka teka zamudnih obresti in glede pravdnih stroškov. Težave zaradi parkirišča niso nastale zaradi tožene stranke, temveč zaradi P. d.o.o., ki je nenadoma in nezakonito posegla v mirno posest pravice uporabe prehoda do parkirišča. Tožena stranka je skupaj z ostalimi stanovalci hiše (razen tožeče stranke) na poseg pravočasno reagirala in vložila ustrezno tožbo in z njo uspela. Pravočasno je reagirala tudi z izvršbo, tako da je bila na koncu ovira odstranjena. Tožeča stranka je tudi sama prispevala s tem, ker ni želela tožiti osebe, ki je neupravičeno posegla v posest in se je ta oseba zato počutila močnejša. Poseg te osebe je bil nezakonit, tožena stranka je dosegla, da ovir za uporabo parkirišča ni več, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevku v tem delu ugodilo. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala v celoti, zato ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka zahtevku glede zamudnih obresti ni ugovarjala. Zaradi tega ugovora bi sodišče lahko obresti priznalo le od izdaje sodbe dalje. Začetka teka obresti tožeča stranka nikoli ni ustrezno pojasnila. Tožena stranka predlaga tudi ustrezno spremembo odločitve o pravdnih stroških.

5Obe stranki sta tudi odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Vsaka v svojem odgovoru prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev teh pritožb.

6Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče pa ne.

7V tej pravdni zadevi je že pravnomočna odločitev glede plačila 1.610 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje, to je od 25.8.20011 dalje do plačila. V pravnomočni del zato pritožbeno sodišče ni posegalo in je predmet odločanja s to sodbo le še ugotovitvena tožba ter plačilo 9.390,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2008 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.610 EUR za čas od 11.9.2008 do 25.8.2011.

8Tožeča stranka je s predmetno tožbo uveljavljala jamčevalni zahtevek po drugi alineji prvega odstavka 37.c člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in sicer zahteva, da ji prodajalec (tožena stranka) vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako. Ureditev jamčevanja za stvarne napake po ZVPot je v razmerju do Obligacijskega zakonika specialna, vendar ne ureja vseh vidikov uveljavljanja tovrstnih zahtevkov. Način, kako uveljaviti jamčevalne zahtevke, v ZVPot ni urejen, zato je potrebno uporabiti določbe OZ. Pri zahtevku na vrnitev sorazmernega dela plačane kupnine gre dejansko za zahtevek na znižanje kupnine,(1) kar pomeni, da ima potrošnik oblikovalno upravičenje, da zahteva znižanje kupnine in šele nato kondikcijski zahtevek za vračilo že plačanega (zaradi znižanja kupnine je odpadla pravna podlaga za plačilo razlike med znižano kupnino in plačanim zneskom). Oblikovalno upravičenje za znižanje kupnine pa lahko doseže le z oblikovalno sodbo,(2) s katero bi od sodišča dosegel spremembo sicer veljavne in zavezujoče pogodbe, tako da bi sodišče določilo nižjo kupnino. Takega zahtevka pa tožnika v predmetni pravdi nista postavila. Postavila sta sicer ugotovitveni zahtevek, vendar za tako tožbo glede na povedano o zahtevi po sodnem uveljavljanju oblikovalnega upravičenja nimata nobenega pravnega interesa. Ker je pri ugotovitveni tožbi pravni interes procesna predpostavka, je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo, pritožba nenazadnje zavrženju konkretizirano niti ne nasprotuje. Tožnika nista uveljavljala svojega oblikovalnega upravičenja za znižanje kupnine, zato le-ta ni bila znižana. V posledici to pomeni, da nimata kondikcijskega zahtevka za vračilo plačane kupnine, saj ima plačilo celotne kupnine podlago v sklenjeni in še vedno v celoti veljavni prodajni pogodbi. Njun zahtevek zato ni utemeljen v materialnem pravu, kar pomeni, da ni utemeljena niti njuna pritožba, s katero zahtevata še višje plačilo od prisojenega.

9V zvezi s pristojnostmi po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče na podlagi povedanega ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z ugoditvijo kondikcijskemu zahtevku, ne da bi bila pred tem kupnina znižana, napačno uporabilo materialno pravo. Zato je v preostalem izpodbijanem delu (glede plačila 262,50 EUR in zakonskih zamudnih obresti za čas pred izdajo sodbe) pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo spremenilo, tako da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

10Ob povedanem o nesklepčnosti tožbe, se pritožbenem sodišču z ostalimi pritožbenimi navedbami ni bilo treba ukvarjati.

11Glede na spremenjen uspeh v pravdi, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Uspeh tožeče stranke je namreč ob upoštevanju že prej pravnomočnega dela le še slabih 15%, uspeh tožene pa 85%, kar pomeni, da mora tožena stranka tožeči plačati 338,65 EUR, tožeča pa toženi 889,95 EUR. Po opravljenem pobotu mora tožeča stranka toženi plačati 551,30 EUR.

12Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 665,04 EUR (sodna taksa 150 EUR, sestava pritožbe 409,20 EUR, materialni stroški 20 EUR, DDV 20%). V skladu z določbo 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov, ki za postopek niso bili potrebni, to je strošek obvestila stranki (ta je vsebovan že v nagradi za postopek) in stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (nesklepčnost že tožbe).

----

op. 1: Glej Možina Damjan, Potrošniška prodajna pogodba v evropskem in slovenskem pogodbenem pravu, Podjetje in delo 2004, št. 2, str. 310

op. 2: Primerjaj N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 192.