VSK sodba Cp 1124/2011

I. Pritožbi glede odločitve o stroških se delno ugodi, tako da se odločitev glede stroškov četrtotožene stranke spremeni, tako da ji mora tožeča stranka povrniti 2.088 EUR pravdnih stroškov (namesto prisojenih 2.3002,44 EUR) v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.
II. Sicer se pritožba (glede glavne stvari in glede še 9 EUR pravdnih stroškov) zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, opisano v izreku sodbe, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Sežani pod opr.št. In 1, In 2, In 3, In 4, In 5, In 6, In 7 in In 8. Tožeči stranki je naložilo, da toženim povrne njihove pravdne stroške in sicer prvi toženi stranki 2 EUR, tretje toženi 1.732,50 EUR, četrto toženi pa 2.301,44 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica nima nobene pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Z dolžnikom je sicer sklenila predpogodbo za nakup sporne nepremičnine, v pravdnem postopku z opr.št. P 1, ki še ni zaključen, uveljavlja sklenitev kupoprodajne pogodbe. Šele če bi uspela s tožbo, bi lahko dosegla vpis v zemljiški knjigi in s tem pridobitev lastninske pravice. Povedano pa ne bi vplivalo na obstoj že vpisanih hipotek (v zvezi z zaznambami izvršbe v okviru v izreku sodbe naštetih izvršilnih postopkov).

2Zoper sodbo se tožnica pritožuje. Navaja, da je s četrtotoženo stranko sklenila predpogodbo, izpolnila vse svoje obveznosti in nepremičnino prevzela v posest. V stanovanje, ki je bilo v tretji gradbeni fazi, je vložila vse svoje prihranke. Na stanovanju ima prijavljeno stalno bivališče, nepremičnina predstavlja dom njene družine. Zavezovalni posel je bil dejansko že sklenjen in realiziran. Zato se pritožnica ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da nima niti veljavnega pravnega naslova. Ob tem pritožnica opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 220/2006, v kateri je sodišče v podobni zadevi kupcu stanovanja, ki se je izkazal s pravnim naslovom in posestjo priznalo lastninska upravičenja, oziroma lastninsko pravico v pričakovanju. Tožnici ni mogoče očitati pasivnosti, saj je že v letu 2008 vložila ustrezno tožbo zoper prodajalca. Dejstvo, da tožnica ni vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča opr.št. 438/04 z dne 6.7.2006 ni odločilnega pomena, podobno je ustavno sodišče v zadevi Up -128/03 odločilo, da se na stanje v zemljiški knjigi lahko sklicuje tisti, ki je pridobil hipoteko s pravnim poslom, ne pa tisti, ki jo je pridobil v postopku izvršbe. Iz zemljiške knjige izhaja, da hipoteke učinkujejo od 17.11.2009 dalje, tožnica pa zatrjuje, da je pogodbo s četrtim tožencem sklenila že v letu 2008. Ob tem tožnica navaja, da je v tožbi predlagala vpogled v listine izvršilnih spisov, iz katerih bi bilo razvidno, kdaj so bile tožene stranke seznanjen s pričakovano lastninsko pravico. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje priče M.S., saj bi ta priča lahko izpovedala o dogovorih v zvezi s poplačilom in o tem, da je bila prva tožena stranka ves čas seznanjena z dejstvom, da je nepremičnino kupila tožnica. Glede na odločbe Ustavnega sodišča gre za pomembne okoliščine. Tudi tretja toženka je za pravice tožnice vedela, saj bi se lahko o njih prepričala z vpogledom v izvršilne spise. Dejstev, ali sta toženi stranki vedeli za tožničine pravice, sodišče sploh ni ugotavljalo in sodba o tem nima razlogov. Iz pogodbe ni razvidno, da naj bi bila hipoteka obremenjena tudi s hipoteko tretje tožene stranke. V luči prikazanih stališč Vrhovnega sodišča se kot relevanten pokaže tožničin predlog, naj sodišče postopke prekine do odločitev v pravdi P 1. Podrejeno pritožnica vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Stroški četrtotožene stranke bi ob pravilni uporabi odvetniške tarife lahko znašali največ 2.079 EUR. Odločitev ni obrazložena.

3V odgovoru na pritožbo je četrtotožena stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena le glede pravdnih stroškov, sicer pa ni utemeljena.

5V tej zadevi ni sporno, da je tožnica s četrtim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo za nepremičnino, ki je predmet tega spora in da ob zaznambi predmetnih izvršb še ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica te nepremičnine. V zvezi z določbo 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) zato v trenutku zaznambe izvršbe še ni pridobila lastninske pravice, njena lastninska pravica je bila torej šele pričakovana. Držijo pritožbene navedbe, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da tudi lastninska pravica v pričakovanju lahko predstavlja pravico, ki preprečuje izvršbo, vendar morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Ti pogoji so: da gre za pridobitev zastavne pravice v okviru izvršilnega postopka, da je bil pridobitelj zastavne pravice nepošten in da kupcu nepremičnine ni mogoče očitati neskrbnosti pri (ne)vpisu v zemljiško knjigo.(1) Da so ti pogoji podani (kumulativno), je trditveno in dokazno breme tožeče stranke. Temu bremenu pa tožeča stranka v navedbah na prvi stopnji ni zadostila. Ničesar ni namreč navajala o nepoštenosti pridobiteljev zastavne pravice. Predlagala je sicer izvedbo nekaterih dokazov, vendar izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb, saj se z dokazi dokazujejo samo trditve, ki so jih stranke predhodno podale. Sodišču prve stopnje se zato o vprašanju „nepoštenosti“ pridobiteljev zastavne pravice niti ni bilo treba ukvarjati. Prvo tožena stranka je poleg tega hipoteko pridobila na podlagi pravnega posla in to preden je tožnica sploh sklenila kupoprodajno pogodbo, na obstoj te hipoteke sta se pogodbeni stranki v pogodbi celo sklicevali, kar vse pomeni, da je tožnica za obstoj te hipoteke in tveganja, povezanega z njo, vedela že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe.

6Tožeča stranka je sicer v pritožbi ustrezne navedbe podala, vendar v zvezi s 337. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) prepozno. Z ničemer ni namreč niti skušala upravičiti navajanja šele v pritožbi.

7Na podlagi povedanega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da bi imela na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Ker ni podana tudi nobena kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožba glede glavne stvari zato neutemeljena.

8Držijo pa pritožbene navedbe glede pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč očitno napačno seštelo priglašene pravdne stroške. Četrto toženi stranki pripadajo stroški po tar.št. 3100, 3102, 6000 in 6002, kar glede na vrednost spora predstavlja 1.740 EUR. Ob upoštevanju še DDV mora tožeča stranka četrto toženi stranki (oziroma v zvezi s cesijo na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči Republiki Sloveniji) povrniti 2.088 EUR (in ne 2.302,44 EUR). Pritožbeno sodišče je zato odločitev o pravdnih stroških ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem delu (glede glavne stvari) pa pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9Izrek o stroških pritožbenega temelji na določbi 154. člena ZPP za tožnika (ki s pritožbo v večjem delu ni uspel) in na določbi 155. člena za toženca. Strošek odgovora na pritožbo namreč glede na stanje v zadevi ter vsebino pritožbe ni bil potreben strošek postopka.