VSRS Sodba VIII Ips 173/2011

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka tožnici dne 13. 1. 2009 nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 in zahtevek, da se odpoved odpravi. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi in tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) zaradi očitka, da je bila tožnica od 1. 12. 2008 do 22. 12. 2008 neupravičeno odsotna z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo in uveljavljala revizijska razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da glede na okoliščine primera tožena stranka ni bila upravičena izreči tako skrajnega ukrepa, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bolniški stalež je imela tožnica z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) priznan do 30. 11. 2008. V zvezi s priznanjem bolniškega staleža tudi za čas od 1. 12. 2008 do 22. 12. 2008 poudarja, da je priznanje delazmožnosti še vedno predmet revizijskega postopka pred Vrhovnim sodiščem in da bo morebitna pozitivna odločitev v socialnem sporu pod Ps 150/2009 vplivala tudi na odločitev v tem delovnem sporu. Tudi sicer bi morala tožena stranka kljub negativni odločbi ZZZS za sporno obdobje priznati tožnici izrabo letnega dopusta, saj je bila v dobri veri, da lahko ostane doma in verjela lečeči zdravnici, da bo pritožbi ugodeno in bolniški stalež priznan. Po seznanitvi z odločbo ZZZS dne 22. 12. 2008, s katero ji bolniški stalež ni bil priznan, je takoj seznanila toženo stranko o prenehanju bolniškega staleža in se tudi tedaj poskušala dogovoriti za priznanje izrabe letnega dopusta za sporne dneve. Ni res, da bi tožničin izostanek povzročil toženi stranki kakršnekoli motnje v delovnem procesu. Tožnica je bila pred tem več mesecev v neprekinjenem bolniškem staležu in nanjo tožena stranka ni mogla računati.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6Tožeča stranka v reviziji ni določno opredelila bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uvodoma navede in s katero naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti z vidika tega revijskega razloga.

7Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po drugi in tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR z očitkom, da je bila od 1. 12. 2008 do 22. 12. 2008 neupravičeno odsotna z dela in tako najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti, s čimer je storila hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti.

9Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnici je bil z odločbo imenovanega zdravnika z dne 29. 10. 2008 priznan bolniški stalež od 25. 10. 2008 do 30. 11. 2008; odločeno je bilo, da je s 1. 12. 2008 zmožna za delo. Tudi z novo odločbo imenovanega zdravnika z dne 28. 11. 2008 je bilo ponovno odločeno, da je tožnica od 1. 12. 2008 dalje zmožna za delo. Ob zaključku bolniškega staleža tožnica 1. 12. 2008 ni prišla na delo, zato jo je namestnica direktorice R. P. poklicala po telefonu. Tožnica se je sicer še istega dne zglasila pri toženi stranki, vendar je z dela odšla, rekoč, da bo dobila priznan bolniški stalež tudi za vnaprej, saj se je zoper odločbo z dne 28. 11. 2008 pritožila.

10V skladu z 244. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadaljnji) so odločbe, izdane s strani imenovanega zdravnika, za zavarovance in njihove osebne zdravnike obvezne. Da pritožba ne zadrži izvršitve, je bila tožnica opozorjena v odločbi ZZZS z dne 28. 11. 2008 in tudi s strani P., ki ji je pojasnila, da je odločba zavezujoča, zato mora dne 1. 12. 2008 nastopiti delo. Glede na navedeno so neutemeljene revizijske navedbe, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela, ker je pričakovala, da bo s pritožbo zoper odločbo z dne 28. 11. 2008 uspela. Ker tožnica 1. 12. 2008 ni imela (več) priznanega bolniškega staleža, bi takrat morala nastopiti delo, neodvisno od tega, da se je zoper odločbo zdravstvene komisije pritožila. Tožničina pritožba je bila z odločbo zdravstvene komisije z dne 18. 12. 2008 zavrnjena kot neutemeljena. Tožnica je neuspešno uveljavljala tudi sodno varstvo, saj je bil njen zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za sporno obdobje s sodbo Ps 150/2009 z dne 12. 4. 2010 zavrnjen. S sodbo Psp 312/2010 z dne 19. 8. 2010 je bila zavrnjena tudi tožničina pritožba zoper navedeno sodbo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila s sodbo VIII Ips 306/2010 z dne 5. 3. 2012 zavrnjena tudi tožničina revizija.

11Prisotnost na delu je del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 34. člena ZDR). Zakon na ta način varuje pravico in interes delodajalca, da lahko realno predvidi in organizira delovni proces ter ga v primeru ovir na strani delavca ustrezno prilagodi (1). V kolikor delavec na delo ne prihaja, čeprav za to nima opravičljivega razloga, to nedvomno predstavlja hujšo kršitev pogodbene obveznosti in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR (2). Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč nižje stopnje, da je je tožnica s svojim neupravičenim izostankom z dela iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar pomeni da je bil podan odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

12Sodišči nižje stopnje sta obširno ugotovili tudi pogoje za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 110. člena ZDR in pojasnili, zakaj štejeta za dokazano, da delovnega razmerja s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega razloga. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožena stranka tožnico vnesla na razpored delavcev za mesec december 2008, kar pomeni, da je pričakovala njeno prisotnost na delovnem mestu. Zaradi tožničine neupravičene odsotnosti je bila tožena stranka primorana spremeniti razpored dela in tožničino delo razporediti med ostale delavke ter poiskati še dodatno pomoč v obliki študentskega dela. Revizijske navedbe, da toženi stranki zaradi tožničine neupravičene odsotnosti ni nastala motnja v delovnem procesu, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP) in so zato neupoštevne. Neutemeljeno je tudi revizijsko prizadevanje, da bi tožena stranka morala tožnici za dneve neupravičene odsotnosti priznati koriščenje letnega dopusta.

13Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi, saj je bila le-ta tudi po presoji revizijskega sodišča zakonita.

14Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklep VIII Ips 151/2010 z dne 9. 1. 2012.

Op. št. (2): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sklepu VIII Ips 42/2011 z dne 7. 5. 2012.