VSL sodba I Cpg 815/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) zaradi delnega umika tožbe v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja pravice, da ji tožena stranka zagotovi sredstva za preneseno državno nalogo financiranja javnih zavodov s področja kulture za leto 1999 in za obdobje od vključno januar do vključno junij 2000, ter postopek v tem delu ustavilo, (2) toženi stranki naložilo plačilo zneska 1,255.116,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2001 do dne, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico, (3) v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo ter (4) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da je potrebno glede presoje učinkov razveljavitvenih odločb Ustavnega sodišča RS uporabiti določila 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94, ZUstS), zaradi česar je nastopila situacija, da je tožeča stranka plačala oziroma financirala obveznosti, ki bi jih (ker razveljavljenih zakonskih določb, ki so obveznost financiranja s tožene stranke prenesle na tožečo stranko, ni mogoče uporabiti) morala financirati tožena stranka. Zaključilo je, da gre za situacijo iz 218. čl. ZOR, zaradi česar mora tožena stranka zneske, ki jih je nesporno plačala tožeča stranka, le-tej vrniti. Zakonske zamudne obresti je sodišče prve stopnje prisodilo od dneva vložitve tožbe (214. člen ZOR), pri čemer je omejilo tudi tek zamudnih obresti v skladu s pravilom ne ultra alterum tantum.

6Pritožbene navedbe o spremembi tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) so neutemeljene. Tožba po definiciji sestoji iz zahtevka (predloga), trditev o dejstvih in dokazov, s katerimi naj se zatrjevana dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 180. člena ZPP). Tožbeni zahtevek (predlog) je v konkretnem primeru ves čas enak: tožeča stranka zahteva plačilo denarnega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Če pa tožena stranka s svojimi navedbami meri na spremembo tožbe, so njene navedbe neutemeljene tudi v tem primeru. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, po določbi tretjega odstavka 184. člena ZPP tožba ni spremenjena, če tožeča stranka (med drugim) spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Za spremembo tožbe gre, kadar zaradi spremembe posameznih elementov spremenjena tožba ni več istovetna s prvotno (184. člen ZPP). V konkretnem primeru tožeča stranka ni postavila povsem novega zahtevka, saj dajatveni zahtevek temelji na isti, že prej uveljavljeni dejanski podlagi, to pa je okoriščenju tožene stranke na račun tožeče stranke. Prav tako ne drži, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala in dokazovala, da je v letu 1999 in 2000 plačala namesto tožene stranke tisto, kar je bila zakonska dolžnost slednje, oziroma, da je plačala to, kar bi morala plačati tožena stranka, zaradi tega pa je plačane zneske s predmetno tožbo terjala nazaj.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje toženi stranki ni nakazalo, da bo sprejelo dotedanjo odškodninsko trditveno podlago tožeče stranke in nanjo apliciralo pravno podlago v zvezi z določili, ki urejajo neupravičeno pridobitev ter ji dalo možnost, da se natančneje opredeli v zvezi s tem. Dolžnost tožnika je, da navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek (tožbeni temelj oziroma dejansko podlago tožbe). To pravilo izhaja iz prvega odstavka 7. člena ZPP, ponovljeno pa je tudi v določbi prvega odstavka 180. člena ZPP. Tožnik mora v tožbi navesti konkretna dejstva življenjskega pomena, ki so pravno pomembna in kot takšna sestavina konkretnega dejanskega stanu, ki ga je mogoče podrediti ustreznemu zakonskemu dejanskemu stanu. Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogajanja. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. Dejstva, na katera opira tožnik tožbeni zahtevek, mora torej sodišče presojati z vseh možnih pravnih vidikov, to je s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage (prim. Up-108/04).

8Trditveno in dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila. Nedopustno bi bilo, da bi sodišče stranki sugeriralo, naj postavi konkretne navedbe, s katerim bo ovrgla uspeh pri dokazovanju druge stranke.

9V pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo pravdnima strankama nalaga, da navedeta dejstva in predlagata dokaze, na katere opirata svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijata navedbe in dokaze nasprotnika. Zavezuje pa tudi sodišče, da odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Če se tožena stranka na trditve tožeče stranke ustrezno (konkretizirano, substancirano) ne odzove, sodišče ne sme odpraviti pomanjkljivosti njenega trditvenega in dokaznega bremena, saj s tem krši meje razpravnega načela. Očitek tožene stranke sodišču prve stopnje torej presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Tožena stranka je na navedbe tožeče stranke v zvezi z neupravičeno pridobitvijo (povsem na splošno) odgovarjala v vlogi z dne 22.3.2011, tako da je v tem postopku imela vso možnost, da se natančneje opredeli tudi v zvezi z zatrjevano neupravičeno pridobitvijo.

10Tožena stranka v pritožbi ponavlja dotedanje ugovore zoper utemeljenost odškodninskega tožbenega zahtevka, v ničemer pa ne graja (tudi sicer pravilne) materialnopravne odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na neupravičeno pridobitev (210. in 218. člen ZOR). Za odločitev zato niso relevantne pritožbene navedbe v zvezi odškodninsko odgovornostjo pritožnice, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na drugi pravni podlagi. Zaradi navedenega se višje sodišče do pritožbenih navedb v tem delu ne opredeljuje.

11Pritožnica navaja, da je predložila obširno listinsko dokumentacijo, ki dokazuje, kakšna finančna sredstva so bila za financiranje dejavnosti kulturnih ustanov nakazana tožeči stranki, finančno knjigovodska dokumentacija proračunskih postavk pa naj bi dokazovala nakazila tožeči stranki v spornem obdobju. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh dokazov (postavitev izvedenca, zaslišanje priče S. T.), vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Treba je ločevati med trditveno podlago in dokaznimi predlogi. Ni dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dokazov samo izbere dejstva, ki podpirajo ugovore strank, pač pa mora dejstva stranka zatrjevati sama (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Vložitev velikega števila listin še ne pomeni dokaza o višini, niti ni sodišče - če tožena stranka v svojih navedbah določno ne opredeli posamezne višine sredstev in namena - dolžno pregledovati in kontrolirati vsako listino posebej. Ne drži niti pritožbeni očitek, da v izpodbijani sodbi manjka ugotovitev, koliko sredstev, ki jih je tožeča stranka nakazala kulturnim ustanovam, je prišlo na njen integralni proračun z nakazili tožene stranke, saj tožena stranka v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih substanciranih navedb, pač pa je predlagala zgolj dokaze (zaslišanje priče S. T. ter postavitev izvedenca finančne stroke). Namen izvajanja dokazov je v ugotavljanju že zatrjevanih konkretnih dejstev, saj sodišče ne izvaja dokazov s ciljem, da bi stranka šele na podlagi izvedenih dokazov postavila trditve.

12Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno uporabilo določila 44. člena ZUstS ter da nepravilno zaključuje, da ima razveljavitev 27. člena ZFO-A in 30. člena ZIPRS 2000 učinek na sporno razmerje. Meni tudi, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je z razveljavitvijo zakonskih določb odpadla pravna podlaga, ki je nalagala tožeči stranki financiranje javnih zavodov s področja kulture. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi.

13Pravne posledice razveljavitve določenega zakona ureja ZUstS v 44. členu kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje. V navedeni zakonski določbi je določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Iz zakonskega določila torej izhaja, da se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki nastanejo po začetku učinkov razveljavitvene odločbe ustavnega sodišča. Prav tako pa se razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred začetkom učinkovanja razveljavitve, če o takih razmerjih še ni bilo pravnomočno odločeno. ZUstS torej za te slednje primere predpisuje, da razveljavitev zakona učinkuje za nazaj. V konkretnem primeru gre za prav tako situacijo. Razveljavitev 27. člena ZFO-A je začela učinkovati s 1. 1. 2000, razveljavitev 30. čl. ZIPRS 2000 pa je začela učinkovati z dnem objave odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu, to je 14. 7. 2000. Tožeča stranka je sredstva na podlagi prej navedenih zakonov plačala v letu 1999 in v prvih mesecih leta 2000, torej vsakokrat pred začetkom učinkovanja odločb ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je pravno razmerje nastalo s plačili tožeče stranke po prej citiranih zakonih in gre torej za situacijo, ko se razveljavljeni zakonski določbi pri odločanju o tožbenem zahtevku ne smeta uporabiti (prim. I Cpg 613/2006). Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka v letu 1999 in v prvih šestih mesecih leta 2000 plačala nekaj, kar je bila po zakonu obveznost tožene stranke. Zakonske določbe, s katerimi je tožena stranka svojo obveznost prenesla nad tožečo stranko, za ta primer glede na določilo 44. člena ZUstS ni mogoče uporabiti, in je zato situacija taka, kot da teh dveh zakonskih določb ni bilo. Da je do uveljavitve 27. člena ZFO-A bilo financiranje javnih zavodov na področju kulture obveznost države, pa je ugotovilo že Ustavno sodišče. Na podlagi navedenega je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZUstS.

14Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je tožena stranka hkrati s prenosom obveznosti financiranja javnih zavodov občinam povečala tudi njihove prihodke iz dotedanjih 30 % dohodnine na 35 % . Iz odločb Ustavnega sodišča, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje izhaja (zlasti iz 16. točke odločbe, opr. št. U-I-70 z dne 15. 6. 2000), da je to povišanje dohodnine veljalo za vse občine, ne glede na to, ali in koliko bi katero od njih zadele izpodbijanje določbe zakonov, in da zato ni mogoče dela teh povečanih sredstev v nekaterih občinah nameniti še za financiranje nalog, ki jih je nanje na novo prenesla država iz svojih pristojnosti. To pomeni, da povečanje dohodnine za 5 % ni predstavljalo zagotovitev sredstev za financiranje prenesenih nalog, zaradi česar pritožbeni očitki nimajo vpliva na odločitev v tej zadevi.

15Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Izrek o stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o stroških tožeče stranke temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni, pri čemer so potrebni tisti stroški, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. V primeru stroškov tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo ne gre

za takšne stroške.