VSM sodba I Cp 1637/2011

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (I. točka izreka) in stroškovnem delu (III. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 344,25 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. I 98/16601 z dne 5. 1. 1999 v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo tožeči stranki 9.221,27 EUR s 4 % letnimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 1998 do plačila in ji povrniti 172,17 EUR stroškov sklepa o izvršbi ter 172,17 EUR zamudnih obresti od teh stroškov (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo tudi 504,69 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka). V presežku je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo (II. točka izreka). Tožena stranka je kot soprosilec z L.K., sklenila s tožečo stranko pogodbo o leasingu za nakup osebnega vozila in se za plačevanje obrokov zavezala kot solidarni dolžnik. L.K. nobenega leasing obroka ni poravnala. Z zapadlostjo dveh zaporednih obrokov so 1. 7. 1994 po pogodbenem določilu zapadli vsi obroki. Do vložitve predloga za izvršbo 11. 6. 1998 terjatev ni zastarala.

2Tožena stranka se je zoper obsodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje pritožila s sklicevanjem na vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zagovarjala je stališče, da ni izkazana potrebna pisna zavezanost poroka. Tožeča stranka ni predložila celotne leasing pogodbe, tako da ni izkazanega dejstva, da gre za tovrstno pogodbo, niti podpisa tožene stranke na listu z določeno obveznostjo. Iz predloženih listin ni vidna niti obveznost K. Potrebnih listin, po mnenju tožene stranke, ne moreta nadomeščati niti prošnja za kredit – leasing z dne 18. 5. 1994 in dogovor o nakupu na obročno odplačevanje z dne 26. 5. 1994, ki določajo obveznost leasingojemalke, vendar jih tožena stranka ni podpisala. Razlaga sodišča prve stopnje v nasprotju s temi listinami, bi naj pomenila bistveno kršitev določb postopka. Prav tako izostanek obrazložitve, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo samo pisne zavezanosti poroka. Pritožba je posebej nasprotovala zavrnitvi ugovora zastaranja, ker so mesečni obroki leasinga predstavljali anuitete, ki tudi po avstrijskem pravu zastarajo v treh letih. Na koncu je grajala še odločitev o pravdnih stroških, ker njenemu pooblaščencu, ki ga je postavilo sodišče, niso bili priznani stroški kilometrine in plačilo za porabljeni čas.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Opozorila je, da sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o prevzemu poroštvene obveznosti ni sprejelo samo na podlagi listin, pač pa tudi na podlagi izpovedbe tožene stranke, ki je povedala, da je poroštveno izjavo podpisala, čeprav je sodišče neuspešno poskušala prepričati, da jo je podpisala kot zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. Poroštvena izjava, ki je inkorporirana v pogodbi o leasingu, je po njenem jasna. Po 27. členu pogodbe se šteje, da je tožena stranka seznanjena z vsemi dogovori med tožečo stranko in leasingojemalko. Pritožbeno nasprotovanje zavrnitvi ugovora zastaranja bi naj bilo povsem pavšalno.

4Pritožba ni utemeljena.

5V sporu z mednarodnimi elementi je sodišče prve stopnje, glede na okoliščine primera, uporabilo avstrijsko pravo (Obči državljanski zakonik – ODZ), čemur tožena stranka ne nasprotuje. Pravdni stranki sta se za primer spora tudi v pogodbi o leasingu dogovorili za uporabo avstrijskega prava.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka hotela L.K., na njeno prošnjo, pomagati pri sklenitvi leasing pogodbe, katere predmet je bilo osebno vozilo. V maju 1994 je podpisala leasing pogodbo, katere predmet je bilo določeno vozilo (Peugeot 405 GL, z navedenimi številkami šasije in motorja), z osnovno ceno 210.130,00 ATS, s predplačilom 77.112,00 ATS in mesečnimi plačili 4.682,00 ATS. S pogodbo se je po njenem 27. členu tožeči stranki (leasingodajalcu) solidarno z leasingojemalko zavezala za vsa pogodbena določila, s predpostavko, da pozna vse dodatne dogovore med leasingodajalcem in leasingojemalko, o katerih jo obvešča leasingojemalka. V času podpisov L.K. in tožene stranke kot soprosilca je bila ta listina šele njuna ponudba za sklenitev leasing pogodbe, ki pa jo je tožeča stranka sprejela in realizirala. Tožeča stranka je s potrjenimi listinami dokazala, da sta tožena stranka in L.K. avto prevzeli, tožeča stranka pa je dobavitelju plačala ostanek cene, 133.018,00 ATS, ki je ostal po predplačilu 77.112,00 ATS.

7Ni dvoma, da predložena listina predstavlja pogodbo o leasingu, čeprav je tožeča stranka predložila samo fotokopijo in prevod prve strani (s podatki strank, stvari in cene) ter zadnje strani (med drugim s podpisi predlagateljev in določbo 27. člena, o solidarni obveznosti), saj je tožena stranka zadnjo stran podpisala kot soprosilec z leasingojemalko L.K., njuni osebni podatki in vlogi pa so bili navedeni na prvi strani. Za veljavnost pisne pogodbe ni potrebno, da pogodbena stranka podpiše vse strani, medtem ko tožena stranka ni trdila, da je z L.K. kot soprosilec podpisala še kakšno pogodbo.

8Toženo stranko neupravičeno moti, da iz njene in ponudbe L.K. za sklenitev leasing pogodbe ni vidno število mesečnih plačil po 4.682,00 ATS. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo prošnjo L.K. tožeči stranki z dne 17. 5. 1994 (prispelo 18. 5. 1994) za kredit – leasing, v kateri je s svojimi in osebnimi podatki tožene stranke zaprosila za kredit za nakup osebnega vozila Peugeot 405 GL, s ceno 210.130,00 ATS, s predplačilom 77.112,00 ATS in plačilom 36 mesečnih obrokov po 4.682,00 ATS. Tožena stranka, ki je želela pomagati L.K., je kot že rečeno, podpisala ponudbo za sklenitev leasing pogodbe, v kateri se je solidarno zavezala za obveznosti L.K., za katere je v predlogu priznavala, da so ji znane. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila obveznost tožene stranke s tem določena in da se tožena stranka ne more izgovarjati, da njena obveznost poroka in plačnika ni veljavno nastala po drugem odstavku paragrafa 1346 in paragrafu 1357 ODZ. K temu dodaja, da tožena stranka ni zanikala svojega podpisa na obrazcu izjave tožeče stranke, da s plačilom 36. obroka vozilo postane last leasingojemalca. Glede svojih podpisov je navajala samo, da je listine podpisala kot zakoniti zastopnik pravne osebe B., d.o.o., kar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo, čemur pritožba ne nasprotuje več. Ni pomembno, da tožena stranka ni podpisala dogovora o nakupu na obročno odplačevanje (računa številka LK/91399), ki je bil poslan samo L.K., saj se je s podpisom predloga za leasing pogodbo solidarno zavezala za znane obveznosti K.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki nobeden od 36 mesečnih zneskov, ki so od 1. 6. 1994 dalje zapadali vsakega prvega v mesecu, ni bil plačan. Tožena stranka ni nasprotovala navedbam tožeče stranke, da je z neplačilom drugega zaporednega obroka zapadla celotna obveznost, pač pa je na tej trditvi tožeče stranke celo gradila svoj ugovor zastaranja, češ da so s tem 1. 7. 1994 zapadle vse anuitete, ki zastarajo v treh letih in je terjatev do vložitve predloga za izvršbo 11. 6. 1998 že zastarala. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da je bila obveznost do tožeče stranke razbita na anuitete. Leasingojemalka je za avto plačala dobavitelju 77.112,00 ATS predplačila, za ostanek cene, 133.018,00 ATS pa je s tožečo stranko sklenila pogodbo o leasingu, ki sta se jo s toženo stranko zavezali solidarno odplačati v 36 mesečnih zneskih po 4.682,00 ATS (skupaj 168.552,00 ATS). Interes tožeče stranke, ki je dala samo denar, je bil pri finančnem leasingu izključno na finančnem področju, saj je za plačilo dobavitelju 133.018,00 ATS, glede leasingojemalke dosegla višjo najemnino v obliki anuitet, sestavljenih iz dela cene in obresti, za celotno obdobje plačevanja treh let določenih v fiksnih mesečnih zneskih po 4.682,00 ATS. Pridržek lastninske pravice je bil sredstvo zavarovanja plačila, značilen za leasing. Sodišče prve stopnje je račun tožeče stranke številka LK/91399 zmotno razlagalo kot dogovor o nakupu na obročno odplačevanje, čeprav je bil tako naslovljen, saj je predstavljal enostransko izjavo tožeče stranke in ga ni podpisala niti L.K. Pogodbene določbe so govorile za anuitete.

10Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje kljub temu utemeljeno zavrnilo. Prvo mesečno plačilo od 36 po 4.682,00 ATS je zapadlo 1. 6. 1994 in je zastaralo v treh letih (paragraf 1480 ODZ). Tožeča stranka je zahtevala 35 mesečnih plačil, ali 163.870,00 ATS, ki so 1. 7. 1994 zapadli vsi hkrati, ko ni bil plačan drugi zaporedni znesek. Takoj zapadel ostanek obveznosti ni predstavljal anuitet, saj ni imel več značilnosti enakih, določenih, občasnih zneskov. Dolžnik, ki s pogodbeno nedisciplino povzroči takojšnjo zapadlost celotnega dolga, ni nagrajen s krajšim zastaralnim rokom, ki je značilen za anuitete, pač pa trpi neugodnosti daljšega zastaralnega roka (30 let po paragrafu 1478 ODZ). Do vložitve predloga za izvršbo, ki je 11. 6. 1998 pretrgal zastaranje, terjatev tožeče stranke v višini 163.870,00 ATS še ni zastarala, k čemur je sodišče prve stopnje priznalo tudi neprerekano terjatev opominjanja 1.200,00 ATS. Pretvorba dolga v 9.221,27 EUR v pritožbi ni sporna. Izračunanih zamudnih obresti do vložitve predloga za izvršbo sodišče prve stopnje ni priznalo zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke, čemur tožena stranka seveda ne nasprotuje. Prav tako ne odločitvi o teku 4 % letnih zamudnih obresti od vložitve predloga za izvršbo dalje.

11Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi česar je sprejeta odločitev v skladu z materialnim pravom, brez očitanih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Tožena stranka ni predložila sodišču odločbe Okrožnega sodišča z dne 10. 5. 2010, opr. št. Bpp 239/2010, s katero bi ji naj bil dodeljen odvetnik M.O., pač pa le pooblastilo navedenemu odvetniku z dne 4. 5. 2010. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem sodišča prve stopnje o nepotrebnosti stroškov kilometrine in plačila za porabljeni čas med potovanjem v Maribor pooblaščenca iz Slovenj Gradca, ki ga pooblasti stranka iz Moravskih Toplic. Nagrado za zastopanje na narokih in za urnino je sodišče prve stopnje priznalo enako obema pravdnima strankama, v skladu z upoštevno Odvetniško tarifo – OT. Glede na pritožbeno odločitev je do povrnitve stroškov pritožbenega postopka upravičena tožeča stranka, in sicer za nagrado pooblaščencu za odgovor na pritožbo z DDV, v višini 344,25 EUR, brez stroškov sodne takse, ki niso bili priglašeni v določenem znesku.