VSRS Sodba I Ips 66226/2010-24

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, tako da se v sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu III K 66226/2010 z dne 13. 10. 2010 odločba o enotni kazni razveljavi.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in pri tem upoštevalo sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 392/2009 z dne 26. 9. 2009, s katero je bila obsojenemu T. določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu na podlagi četrtega odstavka 52. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 53. člena KZ in drugim odstavkom 47. člena KZ izreklo enotno kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Vrhovna državna tožilka je zoper citirano pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer iz razloga prekoračitve pravice, ki jo ima sodišče po zakonu, ker je pri določitvi enotne kazni upoštevalo, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 392/2009 z dne 26. 9. 2009, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 7/2007 z dne 13. 10. 2008 obsojencu določena kazen šestih mesecev zapora pogojno odložena za dobo dveh let, čeprav je bila s to sodbo obsojencu dejansko izrečena kazen zapora šestih mesecev. Predlagala je, da se izpodbijano sodbo spremeni, tako da se v odločbi o kazenski sankciji pri izreku enotne kazni upošteva s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 392/2009 z dne 26. 9. 2009 izrečeno kazen šest mesecev zapora.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obsojencu zaradi odgovora, vendar sodne pošiljke ni dvignil.

4Pritrditi je zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, pri določitvi enotne kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Sodišče je namreč upoštevalo s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 7/2007 z dne 13. 10. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 392/2009 z dne 26. 9. 2009, obsojencu izrečeno kazen šest mesecev zapora, zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ, kot pogojno obsodbo, čeprav mu navedena kazen ni bila določena v okviru pogojne obsodbe, temveč izrečena kot nepogojna. Na ta način je sodišče pri izreku pogojne obsodbe v izpodbijani sodbi upoštevalo dejansko neobstoječo pogojno obsodbo in neobstoječo sankcijo in izreklo (tudi sicer nepravilno, ker je enotno kazen v pogojni obsodbi izreklo in ne določilo) enotno kazen ter je na ta način storilo kršitev po 5. točki 372. člena ZKP. Tako je sodišče obsojencu poleg šestmesečne zaporne kazni, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, v izpodbijani sodbi določilo še kazen štirih mesecev zapora, in nato, kot rečeno, izreklo (namesto določilo) enotno kazen. Zaradi navedenih razlogov je bilo odločeno, da se odločba o enotni kazni, ki vsebuje neobstoječo sankcijo, v izpodbijani sodbi razveljavi, saj za njeno določitev ni zakonske podlage. Na ta način izrek o kazenski sankciji v izpodbijani sodbi obsega le odločitev o določitvi kazni štirih mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

5Glede na navedeno, ko je bilo ugotovljeno, da je z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakona bila storjena, je bilo odločeno, da se zahtevi ugodi in odločba o enotni kazni v izpodbijani sodbi razveljavi.