UPRS sodba III U 262/2010

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča za leto 2009 za parc. št. 660 k.o. A. v izmeri 1811,00 m2 v znesku 1695,36 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da morajo na podlagi 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 in 29/95) v zvezi s 1. odstavkom 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) in 3. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč na območju Mestne občine Nova Gorica, Uradno glasilo 10/97, 2/90, Uradne objave št. 24/00, Uradni list RS, št. 133/03, 88/04, 134/04, 93/05, 114/05, 2/07, 103/07 in 122/08, v nadaljnjem besedilu Odlok) lastniki nezazidanih stavbnih zemljišč plačati nadomestilo. Nadomestilo se v skladu z 218. a členom Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-ZGO-1) ter 2. členom Odloka plačuje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so v prostorskih sestavinah srednjeročnega plana Mestne občine Nova Gorica za območje 1986-1990, spremembe in dopolnitve 2003 (Uradne objave št. 18/2003) po svoji namembnosti opremljena kot poselitvena območja in so opremljena vsaj z vodovodnim in elektroenergetskim omrežjem. V nadaljevanju navaja, da se površina nezazidanega stavbnega zemljišča ugotovi iz katastrskih podatkov. Za nezazidana stavbna zemljišča pa se štejejo tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, če je na njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo na območjih, ki jih določa ta odlok. Občinska služba pristojna za urejanje stavbnih zemljišč določa na podlagi uradnih podatkov osnovo in stopnjo obremenitve posameznih zavezancev, pristojni davčni urad pa z odločbo odmeri zavezancem višino nadomestila na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina.

Upravni organ druge stopnje je s svojo odločbo DT 499-13-82/2010 z dne 28. 4. 2010 zavrnil pritožbo zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki se nanaša na opremljenost spornega zemljišča navaja, da iz mnenja Mestne občine Nova Gorica, h kateremu so priložena dokazila upravljavcev komunalne infrastrukture, izhaja, da se za območje sporne parcele zagotavlja zbiranje in odvoz odpadkov, da je vodo oskrba zagotovljena z navezavo na obstoječi vod B., da je na sporni parceli možen priklop na električno omrežje ter da se predmetna parcela neposredno priključuje na nekategorizirano občinsko cesto, ki se priključuje na državno cesto iz česar je razvidno, da so v danem primeru za sporno parcelo izpolnjeni pogoji z ZGO-1 glede komunalne opremljenosti zemljišča, tako da je upravni organ prve stopnje sporno zemljišče pravilno štel za nezazidano stavbno zemljišče in je tako ugovor glede opremljenosti neutemeljen. Sama višina pa je določena v skladu z določbami Odloka, ki ga je upravni organ prve stopnje pravilno uporabil.

Tožeča stranka v tožbi vztraja, da izdajatelj odločbe ni z ničemer izkazal, da predmetno zemljišče izpolnjuje pogoje določene v 218., 218.a in 218.b členu ZGO-1 ter Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica. Nadalje navaja, da občina kot izdajatelj odločbe ni izkazala, da bodo priključki za predmetno zemljišče v tekočem oziroma naslednjem letu tudi dejansko izvedeni, kakor to zahteva Zakon o prostorskem načrtovanju. Ugovarja pa tudi, da je višina odmere za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča v nesorazmerju z ugodnostmi, ki jih predmetno zemljišče prinaša. Predmetno zemljišče je namreč v naravi vinograd, zato bi pri določanju dajatev morala Mestna občina Nova Gorica upoštevati razumno sorazmerje med višino obveznosti in ugodnostmi, ki jih lokacija oziroma zemljišče prinaša. Razen tega pa bi v primeru, če bi bilo predmetno zemljišče zazidano stavbno zemljišče, uporabljeno za stanovanjsko rabo ali gospodarsko rabo višina odmerjenega nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča bistveno nižja od odmerjene obveznosti določene za nezazidano stavbno zemljišče. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi in odločbi upravnega organa druge stopnje.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in v izogib ponavljanju ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja:

Od uveljavitve spremembe ZGO-1 z dne 24. 11. 2006 se v skladu z 2. alineo 1. odstavka 218. b člena štejejo kot nezazidana stavbna zemljišča tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz 3. odstavka 118. člena ZGO-1, če za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in ležijo znotraj območja za katerega je občina z Odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča.

V skladu z Zakonom o prostorskem načrtovanju (Uradni lis RS, št. 33/07-ZPNačrt) občina opremljenost zemljišč dokazuje s svojimi prostorskimi načrti (čl. 98 ZPNačrt), iz katerih je moč ugotoviti, da ima posamezno zemljišče dejanski dostop do javnega cestnega omrežja, možnost priključitve na vodovodno, kanalizacijsko in elektroenergetsko omrežje. Med strankama v postopku ni sporno, da predstavlja predmetna parcela zemljišče, na katerem je z izvedbenim prostorskim aktom dopuščena gradnja in se nahaja v III. coni (čl.11.b Odloka). Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da so v konkretnem primeru za sporno parcelo izpolnjeni z ZGO-1 določeni pogoji komunalne opremljenosti zemljišča, zato sta tako prvostopni organ kot tožena stranka pravilno štela sporno zemljišče za nezazidano stavbno zemljišče. Ugovor tožeče stranke v zvezi z opremljenostjo in možnostjo priključka na komunalno infrastrukturo je tako neutemeljen, saj dokazi, ki se nahajajo v upravnem spisu, nedvomno kažejo na to, da je zemljišče nezazidano stavbno zemljišče.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke glede višine odmere nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da je višina nadomestila nesorazmerna z ugodnostmi, ki jih nudi zemljišče, saj ga tožeča stranka uporablja kot kmetijsko zemljišče (vinograd). V konkretnem primeru se odmerja prispevek za nezazidano stavbno zemljišče in se prispevek odmerja upoštevaje že citirane zakonske določbe, pri tem pa ni mogoče upoštevati, da naj bi na zemljišču rasel vinograd in se ga za gradnjo ne uporablja. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je višina prispevka za nezazidano stavbno zemljišče višja od nadomestila za zazidano stavbno zemljišče pa sodišče pripominja, da se je Mestna občina Nova Gorica ob določanju višine nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča odločila, da bo spodbujala gradnjo na nezazidanih stavbnih zemljiščih tudi z višino nadomestila, kar je po mnenju sodišča legitimna odločitev, zato da se pospeši gradnja na predvidenih poselitvenih območjih.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).