VSRS Sodba X Ips 15/2011

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 15. 5. 2008, s katero je prvostopenjski davčni organ odločil, da se revidentu (takrat še A. A., s. p.) zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dohodkov iz dejavnosti in davka na dodano vrednost za leto 2006 dodatno odmeri: I.1. akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2006 v znesku 91.170,11 EUR in pripadajoče obresti v znesku 4.075,99 EUR; I.2. pripadajoče obresti v znesku 2.678,78 EUR, ker se je mesečni obrok predhodne akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za mesece 1-12/2006 povečal za 7.597,51 EUR; II.1. davek na dodano vrednost v znesku 36.468,04 EUR; II.2. pripadajoče obresti od davka na dodano vrednost v znesku 1.923,90 EUR. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 2. 6. 2010 zavrnil revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem pa tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zatrjuje, da mu niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni bila dana možnost, da se izjavi o ključnih dokazih. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo ugotavlja, da ta vsebuje enake navedbe, kot jih je vsebovala pritožba v upravnem postopku in tožba v upravnem sporu, na katere sta že odgovorila tožena stranka in prvostopenjsko sodišče. Pojasni, da iz spisovnih podatkov izhaja, da je revident ves čas davčnega inšpekcijskega nadzora sodeloval osebno ali po pooblaščeni osebi ter natančno opiše njegovo sodelovanje.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč v tem primeru znaša 127.638,04 EUR in torej presega 20.000,00 EUR.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, revidentu davčno niso bili priznani odhodki, ki so bili v nasprotju s SRS 17 v povezavi z 20. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-1) in tretjim odstavkom 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) knjiženi na podlagi devetih spornih računov v skupni vrednosti 182.340,22 EUR (brez DDV) za opravljena dela na različnih objektih, ki jih je izdala družba B., d. o. o., saj storitve niso bile opravljene s strani družbe, ki je račune izdala. Zato so ugotovljeni višja davčna osnova in višji davek iz dejavnosti za leto 2006 ter razlika za doplačilo akontacije dohodnine za leto 2006. Glede na ugotovitve v zvezi s spornimi računi družbe B., d. o. o., revidentu na podlagi 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV) ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi teh računov.

9Revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, kar uveljavlja revident, je podan, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).

10Revident v zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu najprej ponavlja tožbene (in prej pritožbene) navedbe glede očitanih kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta, in sicer: da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o ključnih dokazih (izjavah C. C. in D. D., ki sta jih dala v drugih postopkih, v katerih revident ni sodeloval), ter da se je prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi skliceval na drugačne dokaze, kot jih je navajal v zapisnikih o inšpekcijskem pregledu, s tem pa spremenil dokazno podlago za odločitev v obravnavani zadevi. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni saniralo postopkovne kršitve, ki so bile storjene med upravnim postopkom, saj je sledilo upravnima organoma in v izpodbijani sodbi ni zavzelo obrazloženega stališča glede bistvenih kršitev pravil postopka.

11Kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta v reviziji v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati (kar je pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve). V upravnem sporu na prvi stopnji pa revident ni predlagal oprave glavne obravnave, prav tako tudi ne zaslišanja prič ali izvedbe drugih dokazov.

12Po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podan, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

13Revident je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo davčnega organa uveljavljal smiselno enake kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta kot v tožbi, do teh ugovorov se je drugostopenjski davčni organ obrazloženo opredelil v zadnjem odstavku na 28. strani ter v prvem odstavku na 29. strani svoje odločbe. Prvostopenjsko sodišče se je v svoji obrazložitvi strinjalo z razlogi, s katerimi je enake pritožbene ugovore zavrnil drugostopenjski davčni organ in se nanje tudi sklicevalo, za kar je imelo podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1. Poleg tega se je do tožbenih ugovorov bistvenih kršitev pravil postopka izdaje upravnega akta še dodatno opredelilo v prvem odstavku na 7. strani izpodbijane sodbe in tudi pojasnilo, da prvostopenjski organ v odločbi ni spremenil dokazne podlage, ampak ugotovitve iz dodatnega zapisnika z dne 10. 4. 2008 le potrjujejo ugotovitve predhodno izvedenih postopkov, vse skupaj pa je povzeto in navedeno v odločbi prvostopenjskega davčnega organa.

14Ker se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do tožbenih ugovorov in jih zavrnilo z utemeljenimi razlogi, po presoji Vrhovnega sodišča bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15Vrhovno sodišče je pravilnost uporabe materialnega prava preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da s tako kršitvijo izpodbijana sodba ni obremenjena.

16Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

17Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).