UPRS sodba I U 482/2011

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana določil znesek povračila dajatev za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico (carinska deklaracija - EUL), MNR št. 09SI00191340530029 Izpostave Terminal Ljubljana z dne 27. 3. 2009, v znesku 204,01 EUR iz naslova dokončnih protidampinških dajatev. Povračilo zneska 204,01 EUR bo izvršil Carinski urad Ljubljana v roku 30 dni od vročitve te odločbe tožniku (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da se določi znesek doplačila dajatev in obresti za blago, sproščeno v prost promet po navedeni carinski deklaraciji v skupnem znesku 9.225,60 EUR, in sicer iz naslova carinskih dajatev za industrijske izdelke in realnih obresti. Navedeni znesek je tožnik dolžan plačati v roku 10 dni od dneva prejema te odločbe, sicer bo Carinski urad Ljubljana obračunani znesek dajatev s to odločbo poravnal delno iz zneska odobrenega povračila s to odločbo v višini 204,01 EUR, za plačilo carinskega dolga v znesku 1.315,52 EUR bo unovčen instrument zavarovanja, za plačilo carinskega dolga in realnih obresti v znesku 7.706,07 EUR pa bo uveden postopek izterjave in za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka izhaja, da se zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrne ter iz 4. točke izreka izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik kot deklarant v svojem imenu in za račun prejemnika blaga družbe A. iz Madžarske, pri Izpostavi Terminal Ljubljana vložil carinsko deklaracijo, s katero je bilo deklarirano po petih postavkah po postopku sprostitve v prosti promet blago, ki je oproščeno plačila davka na dodano vrednost – DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico in sicer: tkane ženske srajce iz bombaža – 100% bombaž (postavka 01); tkane ženske majice iz umetnih ali sintetičnih vlaken – 90% poliester +10% rajon (postavka 02); tkane ženske hlače iz bombaža -100% bombaž (postavka 03); tkane ženske obleke iz bombaža – 100% bombaž (postavka 04); tkanina iz poliestrskih filamentov-tiskana (postavka 05). V postopku carinjenja se je carinski organ odločil za kontrolo deklaracije v smislu 68. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS), o tem je bil obveščen deklarant, ki je dostavil dokumentacijo, kot je navedeno na strani 3 izpodbijane odločbe. Carinski organ se je odločil za pregled blaga. Pri delnem pregledu blaga ni bilo ugotovljenih nepravilnosti glede količine in vrste blaga. Ugotovljeno je bilo, da surovinska sestava ustreza, prav tako ustreza poreklo blaga. Deklarant (tožnik) je pristal na morebitni carinski dolg v znesku 1.315,52 EUR in ga zavaroval z garancijo, blago pa je bilo prepuščeno v prost promet. Carinski organ je zaradi dvoma pozval tožnika, da predloži dodatne listine: poslovno licenco pošiljatelja iz Kitajske, originalno pooblastilo prejemnika blaga za carinjenje blaga, podatke o prejemniku blaga iz registra podjetij, certifikat of origin na obrazcu, ki je predviden za tekstilne izdelke iz Kitajske, original fakturo št. AL0903025 s polnimi podatki o pošiljatelju (naslov, registrska številka, kontaktni podatki), specifikacijo blaga po artiklih, original dispozicijo za carinjenje blaga s pojasnilom, v kakšni vlogi nastopa družba B. d.o.o. med carinjenjem blaga za družbo A., dokazilo o plačilu blaga, bančno nakazilo, bančno nakazilo za letalski prevoz in original AWB No. 057-11100552/1006133, izvozno deklaracijo države izvoznice Kitajske, tranzitni dokument. Tožnik vseh zahtevanih listin ni dostavil. Carinski organ je pri preverjanju predložene dokumentacije podvomil tudi v pravilno vrednost deklariranega blaga, saj je prijavljena vrednost več kot petkrat nižja od Tabele povprečnih vrednosti za podobno blago, ki jih je pripravil Sektor za tarifo, vrednost in poreklo na podlagi podatkov vseh uvozov tekstilnih izdelkov in obutve v letu 2008. Vrednost tudi ni primerljiva s podatki, ki izhajajo iz Tabele vrednosti Olaf (podatki o povprečni ceni izdelkov po posameznih tarifnih oznakah na celotnem področju EU). Prvostopenjski organ se je ob upoštevanju 1. odstavka 181.a člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2459/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253/11. 10. 1993 s spremembami, v nadaljevanju Izvedbena Uredba) odločil za ponovno preverjanje vrednosti blaga in določitev vrednosti zadevnega blaga na podlagi določil 30. člena CZS, v katerem je določeno, da če carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo člena 29 CZS, je treba po vrstnem redu uporabiti točke a), b), c) in d) odstavka 2 in sicer v skladu s prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno določitev. Natančnejši pogoji o uporabi 2. odstavka 30a člena in 2. odstavka 30b člena so opredeljeni v 150. členu oziroma 151. členu Izvedbene uredbe. Ob upoštevanju navedenih ter skladno s 1. odstavkom 181a člena Izvedbene uredbe je carinski organ določil nove carinske vrednosti zadevnega blaga, saj je bilo ugotovljeno, da prijavljena vrednost obravnavanega blaga ne predstavlja dejanske transakcijske vrednosti za zadevno blago, kot to določa 29. člen CZS.

Carinski organ je opravil vrednotenje blaga. Iz tabel na strani 5, 6 in 7 izpodbijane odločbe so razvidni podatki o carinskih deklaracijah, ki so bile osnova za vrednotenje, podatki iz tabele Olaf ter Tabele povprečnih vrednosti. Kot osnovo za ugotavljanje carinske vrednosti je carinski organ upošteval analitski izpis carinskih deklaracij z enako oz. podobno tarifno oznako in upošteval vrednost podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za enako oz. podobno količino blaga, kot je količina blaga, ki se vrednoti. V primerih, ko takega kupoprodajnega posla ni bilo, je carinski organ upošteval transakcijo vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano na drugi komercialni ravni in/ali tudi v drugačnih količinah. Izbrano je bilo blago z najnižjo transakcijsko vrednostjo, ki je bilo ravno tako slabše kvalitete od povprečne. Carinski organ se sklicuje na b) točko 2. odstavka 30. člena CZS in 3. odstavek 151. člena Izvedbene uredbe. O ugotovitvah naknadne kontrole je bil sestavljen zapisnik o preverjanju carinske deklaracije, ki je bil tožniku vročen 26. 5. 2009 in na katerega je tožnik vložil pripombe. Carinski organ tožnikove pripombe zavrača. Navaja, da je navedbo tarifnih oznak v tabelah v zapisniku carinski organ uporabil zaradi večje preglednosti, pri čemer pa so bile upoštevane tudi vse specifike primera. Tožnik je bil tudi prisoten pri pregledu zadevnega blaga. Carinski organ je pri določitvi carinske vrednosti blaga upošteval najnižje vrednosti podobnega blaga, ki so precej nižje od povprečne vrednosti za zadevno tarifno oznako blaga v letu 2008 v Sloveniji. Fotokopij slabo čitljivih izvoznih licenc carinski organ ni upošteval, saj so bile izdane drugemu izvozniku, tožnik pa ni dostavil uvoznih carinskih deklaracij, po katerih naj bi se uvozilo podobno blago v Italiji, na katere se v ugovoru sklicuje. Carinski organ zavrača katalog ..., saj iz njega ni razvidno, da bi šlo za enako ali celo podobno blago. Carinski organ je opravil vrednotenje blaga na podlagi pooblastil iz 1. odstavka 181a člena Izvedbene uredbe, na temelju določil b) točke 2. odstavka 30. člena CZS v zvezi z 151. členom Izvedbene uredbe, kjer se je za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga uporabila najnižja transakcijska vrednost podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in za enako oziroma podobno količino, kot je količina predmetnega blaga. Glede povrnitve uvoznih dajatev se carinski organ sklicuje na 236. člen CZS, glede nastanka carinskega dolga pa se sklicuje na a) točko 1. odstavka 201. člena CZS. Carinski dolg je nastal v trenutku sprejema carinske deklaracije (2. odstavek 201. člena CZS) 27. 3. 2009, dolžnik pa je tožnik kot deklarant.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, potem ko je dopolnil postopek v skladu s pooblastili iz 1. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) ter tožniku omogočil seznanitev z vsemi listinami. Dodatne tožnikove pripombe pa zavrača. Iz razlogov izpodbijane odločbe je jasno razvidno, da so bile Tabele Olaf in Tabele povprečnih vrednosti uporabljene samo kot pripomoček carinskemu organu pri sprejemu odločitve o tem ali je zaradi dvoma v prijavljeno transakcijsko vrednost potrebno zahtevati dodatne informacije. Izhajajoč iz izpodbijane odločbe je carinski organ začel postopek preverjanja prijavljene transakcijske vrednosti, kadar je bila le-ta več kot petkrat nižja od povprečnih cen blaga iz iste tarifne oznake v navedenih tabelah. Ker so cene za blago, ki je predmet navedenega postopka, zadostile navedenemu kriteriju, je carinski organ, da bi lahko presodil ali je utemeljeno dvomiti v prijavljeno transakcijsko vrednost v skladu z 4. odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe, od tožnika zahteval predložitev dodatnih dokumentov, potrebnih za sprejem odločitve o carinski vrednosti blaga. Dvoma ne morejo odpraviti fotokopiji potrdil, da je blago plačano v gotovini, kot tudi ne fotokopija izjave madžarskega podjetja, da je plačal v gotovini. Izdajatelji potrdil niso pošiljatelj oz. izvoznik ali prejemnik blaga. Po mnenju pritožbenega organa se tožnik napačno sklicuje na stališča SEU v zadevah C-150/08 in C-306/04. Glede očitka tožnika, da ni prejel obrazložitve o sestavi komisije, se tožena stranka sklicuje na 5. in 6. točko 12. člena, 21.a člen, 9. točko 10. člena in 14. člen Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/2004 in spremembe, v nadaljevanju ZCS-1).

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je v svojih vlogah obširno citiral evropsko sodno prakso in strokovno literaturo, carinska organa pa se do tega sploh nista opredelila. Izpodbijane odločitve se zato ne da preizkusiti. Po mnenju tožnika je v obravnavani zadevi treba kot carinsko vrednost blaga upoštevati transakcijsko vrednost, ker je to cena, ki je bila za uvoženo blago dejansko plačana. Če carinski organ v to dvomi, bi dvome moral utemeljiti. Pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga bi moral carinski organ upoštevati 30. člen in 31. člen CZS, ki ju tožnik citira. Treba je upoštevati kakovost blaga, njegov sloves in obstoj blagovne znamke. Sklicuje se na člene 141 do 181a Izvedbene uredbe ter Prilogo 23 k Izvedbeni uredbi. Po mnenju tožnika v izpodbijani odločbi ni upoštevana kakovost in lastnosti spornega blaga, komercialna raven, količina blaga ter celovitost posla. Carinska vrednost blaga, ki jo je določil carinski organ v izpodbijani odločbi, ni določena z upoštevanjem določb Priloge 23 k Izvedbeni uredbi. Pri določanju carinske vrednosti na podlagi vrednosti podobnega blaga niso upoštevana načela, ki jih tožnik našteva. Tožnik je pričel opravljati posle uvoza kitajskega blaga v začetku leta 2009, posli so tekli nemoteno, bil je v dobri veri. Blago se je uvažalo v kontejnerjih, šlo je za izredno nizko cenovno blago, slabe kakovosti. V primeru pregledov kontejnerjev je tožnik sodeloval in carinskemu organu nudil vso pomoč in dokumentacijo, posli so tekli nemoteno. Nato pa je carinski organ nekega dne spremenil stališče in je vse, kar je bilo do takrat nesporno, postalo sporno, carinski organ pa je od tožnika zahteval vedno novo in novo dokumentacijo. Tožnik je v vlogah podal obširne navedbe in dokaze, ki se nanje sklicuje. Med drugim tožnik navaja, da carinski organ ni upošteval komercialne ravni posla s tem, ko je primerjal neprimerljive količine. Nadalje carinski organ ni opravil uskladitev vrednosti, kot to določa Priloga 23 k Izvedbeni uredbi, ter ni upošteval številnih sodb Sodišča EU ter je primerjal neprimerljivo blago. Tožnik je izrecno opozoril, da je obseg poslov zgolj delček, katerih so konkretni primeri, neprimerljiv z obsegom poslov, ki se izvajajo z namenom uvoza v Republiko Slovenijo. Niti narava (nizko kakovostnega) blaga niti obseg posla ne ustrezata slovenskemu trgu – kakovost je prenizka za ta trg; količine za nekajkrat presegajo kapacitete tega trga. V obravnavanem primeru je blago bilo uvoženo v EU za prodajo na kitajskih tržnicah na Madžarskem. Tožnik je izrecno opozoril kolikokrat se določene carinske deklaracije ponavljajo. Zato bi bilo potrebno postavke iz faktur, ki jih je uporabil carinski organ za določanje vrednosti, ustrezno prilagoditi glede na objektivna merila. Če takšnih meril ni, določanje carinske vrednosti po določbah a) in b) točke 2. odstavka 30. člena CZS ni ustrezno. V konkretni zadevi je carinski organ za določanje vrednosti med drugim uporabil uvozno fakturo številka WX-P0925 (pri drugi postavki). To fakturo je uporabil v še najmanj 47 drugih zadevah. Že samo dejstvo, da je v postopkih, ki jih je združil v obravnavanje drugostopenjski organ, določena faktura uporabljena kar preko 40-krat pove, da gre za neprimerljive količine obeh poslov.

Drugostopenjski organ se ni opredelil za katero zvrst trgovine naj bi v konkretnih primerih šlo glede ločevanja trgovine na debelo in drobno, očita mu restriktivno razlago določb Izvedbene uredbe, saj nikjer ni navedeno, da je krovna pogodba pogoj. Da gre za povezane zadeve dokazuje tudi ravnanje carinskega organa, ki se pri dokazovanju dejstev navzkrižno sklicuje na različne spise. Opozarja na besedilo Priloge 23, kjer je navedeno, da morajo biti predloženi dokazi. Trditev carinskega organa o podobnih količinah blaga ne vzdrži presoje. Ni utemeljeno kako lahko količinsko razmerje 3:1, 1:5,7 ipd. pomeni enako ali primerljivo količino. Tožnik zatrjuje, da gre za različne komercialne ravni, a tudi če bi šlo za enake komercialne ravni, gre še vedno za različne količine (3:1, 1:5,7 ipd.). Pri določanju skupnih količin bi moral carinski organ upoštevati količine po vseh fakturah, v zvezi s katerimi je uporabil iste fakture, ter tako ugotovljene količine med seboj primerjati. Tožnik zatrjuje povezanost poslov, kar dokazuje tudi s posredništvom istega podjetja, zato je potrebno upoštevati posle obeh uvoznikov. Določanje cen za količino, ki je npr. 3-krat višja od primerljive, je lahko zgolj arbitrarno.

Pri odločanju v predmetni zadevi je treba upoštevati, da gre za komercialen posel velikega obsega, ki samo s strani deklaranta zajema preko 70 kontejnerjev ali kamionov blaga. Po podatkih tožnika je bilo ravno v tem obdobju na področju Evropske unije veliko uvoza tovrstnega blaga. Ker gre za blago, ki je namenjeno izključno prodaji na trgu Evropske unije, je najmanj, kar bi moral narediti carinski organ, da bi namesto postopka 40xx upošteval postopek 42xx, saj gre zgolj v tem primeru za primerljive komercialne posle. Neutemeljen je zaključek drugostopenjskega organa, da naj med postopkoma 40 in 42 ne bi bilo nobene razlike. Poleg tega so bile iste deklaracije oziroma računi uporabljeni večkrat. Tožnik se nadalje sklicuje na točko d) 142. člena Izvedbene Uredbe, ki določa, kaj je podobno blago. Pri spornem blagu gre za manj kakovostno blago v primerjavi z blagom, ki se uvaža v Republiko Slovenijo in to za znane kupce, kot so ... oziroma ... Navedbe drugostopenjskega organa o transakcijskih vrednostih podobnega blaga, ki se je uvažalo iz LR Kitajske, so pavšalne, neargumentirane, nekonsistentne, med seboj v nasprotju in v celoti v nasprotju z carinsko zakonodajo. Navaja sodno prakso SEU (C-15/99, C-11/89, C-183/85, C-256/07, C-306/04 in ostale), iz katere izhaja, da mora carinska vrednost odražati dejansko ekonomsko vrednost uvoženega blaga in upoštevati vse njegove elemente, ki pomenijo ekonomsko vrednost. Skupnostna ureditev o carinskem vrednotenju želi vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih carinskih vrednosti. Navaja sodbo SEU (C-123/09), kjer sodišče opozarja ne samo na kvaliteto ampak tudi na vrednost materiala in sodbo SEU (C-256/07), da je potrebno v primeru določanja vrednosti upoštevati tudi napake pri blagu.

Pritožbenemu organu očita, da izključno v tožnikovo škodo restriktivno interpretira sodno prakso SEU ter prereka trditev pritožbenega organa, da naj bi bile objektivne lastnosti in značilnosti za uvrstitev blaga že presojane in naj ne bi bile sporne. Tožnik ves čas zatrjuje ravno obratno, da lastnosti in značilnosti blaga niso bile nikoli ugotovljene. Tožnik vztraja pri svojih navedbah, ki jih je podal glede listin, ki jih je prejel v okviru pritožbenega postopka. Nikjer iz listin ni razvidno, da naj bi šlo za podobno blago. Iz listin, ki jih je tožnik prejel, izhaja, da se nanašajo večinoma na podjetja C. d.d., D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.d. Pri spornem blagu pa gre za nizko cenovno, docela ceneno blago in ne gre za blagovne znamke.

Tabela Olaf, na katero se sklicuje carinski organ, nima niti glave niti podpisa pristojne osebe in zato ne izpolnjuje nobene izmed lastnosti javne listine. Vsekakor pa tožnik opozarja, da gre očitno za tabelo iz leta 2007 (glede na to, da je bila zraven navedena letnica 2007), razlika med letom 2007 in 2009 pa je bistvena že sama po sebi. Enaka pripomba velja tudi za „Tabelo povprečnih vrednosti“, verzija 1 z dne 11. 3. 2009. Drugostopenjski organ zgolj pavšalno navaja, da naj bi carinski organ ne razpolagal s podatki o enakem blagu in da zato uporaba točke a) 2. odstavka člena 30 CZS ne pride v poštev. Prav tako ni podlage za zaključek, da gre za primerljivo blago (po točki b) 2. odstavka člena 30 CZS), razlogi za tak zaključek carinskega organa so v nasprotju s samim seboj. Tožnik je opozarjal, da so navedbe na računih in carinskih deklaracijah tako pomanjkljive, da je nemogoče oceniti ali gre sploh za primerljivo blago. Trditev drugostopenjskega organa ne vzdrži presoje. Podobnost blaga naj bi se določala kar po dveh kriterijih hkrati: enkrat po uvrstitvi v enako tarifno številko in drugič po uvrstitvi v drugo tarifno številko. Pri drugi postavki se je tako npr. primerjalo blago iz umetnih materialov z blagom neznane sestave.

Zmotno je določanje vrednosti zgolj na podlagi tarifne številke. V isto tarifno številko se namreč uvrščajo tudi blagovne znamke kot so Lacoste, Nike in podobno, pa tudi blagovne znamke kot so Hervis ali Kik. Skladno s sodno prakso Sodišča EU je cena, ki jo je treba plačati, dejavnik, ki ga je treba po potrebi uskladiti, če je ta operacija potrebna, česar pa carinski organ ni naredil. Predpogoj za primerjanje vrednosti je primerljivost blaga, zato bi carinski organ moral izvesti analizo posameznega blaga, ki je predmet primerjave. Dokazno breme za izdajo zakonite odločbe je na strani carinskega organa in ne na strani tožnika. Tožnik pa je vseeno priložil katalog ... kot dokaz, da so cene, kot so bile deklarirane, povsem možne in da gre za realne cene. Sklicuje se, da gre pri predmetnem blagu za blago, ki se uvaža iz Kitajske in to na veliko in se prodaja na kitajskih tržnicah na Madžarskem, ki niso pokrite in ogrevane.

Carinski organ je kot razloge za svoje ravnanje navajal dvome v dokumentacijo, ki mu je bila dostavljena ob deklariranju spornega blaga. Ta dokumentacija je bila carinskemu organu že predstavljena, ko je tožnik pričel z opravljanjem poslov, in carinski organ na vso to dokumentacijo v drugih postopkih, ki so bili že zaključeni, ni imel pripomb. Edini resnični razlog, zaradi katerega je carinski organ začel z vsemi postopki, je naznanitev s strani avstrijskih carinskih organov. Vendar tožniku ti razlogi in podatki niso bili nikoli predočeni in ni imel možnosti, da bi se o njih izjasnil. Prav tako tožnik ni bil seznanjen o razlogih o dejstvih, ki jih navaja zgolj drugostopenjski organ, zaradi česar ni imel možnosti, da bi se o njih izjavil, s tem so bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Pomembno pa je, da je postopek „sanacije“ prvotnega postopka izvajal prvostopenjski organ, o njem pa se je izjasnjeval izključno drugostopenjski organ, s čimer je bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico do pritožbe. Povsem nerelevantne so navedbe o iznosu gotovine iz Evropske unije, neutemeljena je navedba o konzorcijski pogodbi, slovenski pravni red pozna dejanski konzorcij, dejanski kartel in podobno in je bistveno, da gre za povezanost posla na podlagi dejstev. Postavlja vprašanje zakaj te pogodbe nihče ni od njega zahteval, saj že ves čas zatrjuje, da gre za povezane posle, ki jih je utemeljeval z dejstvom, da je vse posle vodilo isto podjetje B. d.o.o. Šlo je za precejšen obseg poslov, zgolj del katerih je nekaj čez 40 carinskih odločb, obravnavanje nekaterih je nenazadnje združil sam organ druge stopnje. To ne bi bilo potrebno, če ne bi šlo za enovit posel. Od uvoznikov pa gre samo za dva uvoznika, ki ju tožnik navaja.

Neobrazloženo je stališče, da se komercialna raven nanaša na vprašanja trgovine na drobno in trgovine na veliko. Glede spornega blaga tožnik že ves čas trdi, da gre za trgovino na veliko. Tožnik je s fotografijami tržnic v Budimpešti dokazoval za kakšno kakovost blaga gre v izpodbijanih odločbah in sicer, da gre za blago, ki je namenjeno kitajski tržnici v Budimpešti, ki je nepokrita in neogrevana. Toženi stranki očita, da želi z neverjetnimi pogoji, ki jih postavlja, opravičiti ravnanja carinskih organov, ki so v nasprotju z mednarodno uveljavljenimi načeli in pravili, med drugim navedba, da naj bi tožnik z listinami dokazoval, da prodajalec spornega blaga posluje v skladu s predpisi države izvoznice (poslovna licenca), kot tudi očitek, da ni pojasnil, zakaj so posli potekali na način kot so. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba v nasprotju sama s seboj in je ni mogoče preizkusiti. Carinski organ je od tožnika zahteval tudi podatke, ki mu jih tožnik ni mogel dostaviti, tožnik pa poudarja, da pri uvozu tekstila zadostujeta račun in potrdilo o izvoru. Ker carinski organ nima nobenih novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi izkazoval legitimacijo za preverjanje carinskih deklaracij, tožnik meni, da je naknadno preverjanje deklaracij nedopustno. Meni, da bi se morala izvesti konkretna primerjava predmetnega blaga s primerjavo vzorcev in opozarja na 69. člen CZS. Tožnik kot deklarant ni bil seznanjen s sestavo komisije, ki naj bi določila vrednost blaga, ter s tem na kakšni podlagi naj bi bila sestavljena in kateri zakon določa njeno pristojnost. Navaja, da povprečna vrednost pomeni seštevek maksimalne in minimalne vrednosti, deljene s številom vrednosti. To pa pomeni, da nujno obstaja blago, katerega vrednost je pod povprečno vrednostjo. Sklicuje se tudi na recesijo kot splošno znano dejstvo. Meni, da so mu bile z izpodbijano odločbo kršene njegove ustavne pravice (22. člen Ustave RS). Sklicuje se na uporabo pravil o enakem in podobnem blagu v Republiki Sloveniji. Carinski organ je dejansko uporabil metodo najnižjih carinskih vrednosti, kar je neposredna kršitev mednarodnih sporazumov. Opozarja še na predvidljivost postopkov in pravno varnost ter v zvezi s tem na prakso Sodišča EU.

Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži vrnitev plačanih dajatev z zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu organu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Ugotovitve carinskega organa so rezultat preverjanja sprejete carinske deklaracije, pritožnik pa je tudi zavaroval morebitno nastali carinski dolg zaradi višje carinske vrednosti blaga, zaradi česar ni mogoče uporabiti stališča Sodišča ES v sodbi C-250/91 in v sodbi C-348/89. Tožnik je z vpisom šifre 1 prijavil, da je kot metodo vrednotenja uporabil transakcijsko vrednost uvoženega blaga iz 1. odstavka 29. člena CZS, zato je bil zavezan k deklaraciji priložiti deklaracijo vrednosti iz 178. člena Izvedbene Uredbe, ki v 3. alineji 4. odstavka izrecno določa, da oseba, ki vloži deklaracijo, prevzame odgovornost glede predložitve vseh dodatnih podatkov ali dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Tožnik je predložil fakturo, ki nima natančnih podatkov o sedežu izdajatelja, njegovi registrski številki in kontaktnih osebah ter je odtisnjena štampiljka, ki vključuje tudi podpis izdajatelja, prodajno pogodbo pa je podpisal samo kupec blaga, štampiljka je drugačna od tiste na fakturi. Ker je Certifikat of origin CCPIT 098171623 pri pristojnih kitajskih organih zahtevalo drugo podjetje, je tudi po presoji pritožbenega organa carinski organ na podlagi navedenih dokazov o transakcijski vrednosti blaga (faktura, prodajna pogodba) utemeljeno dvomil v obstoj kitajskega prodajalca in s tem v resničnost deklarirane prodajne vrednosti blaga. Zato je zahteva za predložitev prodajalčeve poslovne licence in fakture, ki bo vključevala identifikacijske podatke in tudi drugo dokumentacijo, pravilna. Fotokopija kitajske izvozne licence (četudi naj bi veljala do 10. 3. 2009, kot npr. št. CN 8 56 12768) pa ne more služiti kot dokazilo o obstoju podjetja, ki se navaja kot prodajalec spornega blaga, ker je izdana drugemu kitajskemu izvozniku. Enako velja za licenco, št. CN 8 59 10664, izvozne licence pa tudi, če bi bila veljavna, ni mogoče šteti kot dokazilo o transakcijski vrednosti blaga. Dokazilo o transakcijski vrednosti blaga je izvod računa. Kot dokazila tudi ni mogoče šteti fotokopij potrdil o gotovinskem plačilu s strani prodajalcev in kupcev, ki niso udeleženi v poslu in se tudi ne nanašajo na fakturo. Zato ni razlogov, zaradi katerih bi moralo biti tožeči stranki omogočeno, da se izjasni v zvezi s potrdili o morebitnem iznosu gotovine iz carinskega območja. Tožnik si napačno razlaga, da je drugostopenjski organ združil več zadev v en postopek s tem, ko je za več po njem vloženih pritožb z enim pisanjem naložil prvostopenjskemu organu, naj tožnika seznani z uporabljenimi dokazi. Tožnik konzorcijske pogodbe niti krovne pogodbe z istim dobaviteljem ni priložil. Račune si je tožnik v postopku natančno ogledal, zato mu je poznano, da ne gre za tekstilne izdelke, ki bi bili označeni z blagovno znamko. Po presoji vseh razpoložljivih cen o uvozu podobnega blaga iz Kitajske v Skupnost je pritožbeni organ na strani 34 in 35 svoje odločbe pojasnil objektivne razloge, zaradi katerih niso bile opravljene uskladitve uporabljenih cen glede na količino blaga, katerega cena je bila uporabljena za vrednotenje. Siceršnja podobnost s primerjanim izdelkom se v primeru blaga iz 2. postavke carinske deklaracije res razhaja v načinu tkanja izdelavnega materiala, vendar pa je uporabljena cena še vedno skoraj 9-krat nižja od povprečne cene za vrednotenemu podobno blago, ki se je po raziskavi Evropskega urada za boj proti goljufijam (Olaf) uvozilo na carinsko območje Skupnosti v približno istem časovnem obdobju. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 8. 6. 2011, tožnik prereka navedbe tožene stranke. V primeru določanja carinske vrednosti blaga mora biti odstranjen vsak dvom v pravilnost in točnost določanja carinske vrednosti. Sprašuje zakaj so slovenski organi izvajali poizvedbe na Kitajskem ter navaja, da iz postopanja carinskega organa izhaja, da je na podlagi teh poizvedb, ki so v nasprotju tako s slovensko kot tudi z mednarodnimi konvencijami (določba 2. odstavka 7. člena Uredbe 1224/80), carinski organ bil že odločen glede statusa prodajalca, ko je začel s poizvedbami pri tožniku. Gre za poskus prevalitve dokaznega bremena tožene stranke na tožnika. Dejstvo je, da uvozniki, ki so uvažali blago, ki je bilo uporabljeno za vrednotenje, večinoma uvažajo blagovne znamke. Tožena stranka pa je te račune v celoti cenzurirala. Tožnik navaja, da se iz deklaracije z dne 26. 3. 2009 vidi, da gre za podjetje C. d.d. (blagovna znamka ...). Tožnik vztraja, da če gre za blagovno znamko ..., potem ni mogoče govoriti o primerljivim blagom z blagom, ki dobesedno smrdi. Zato je tudi navedba o povprečnih vrednostih Olaf neutemeljena. Tožnik ima pravico, da je seznanjen z vsemi pomembnimi dejstvi, tudi z vprašanjem dokazne ocene bistvenih lastnosti blaga (nizka kakovost, zaudarjanje in podobno) s strani carinskega organa. Sklicuje se na stališča iz zadev U 962/94 in U 348/99, ki poleg same narave blaga opozarja tudi na konkurenčno pravni vidik. Vrednosti v tabeli Olaf se nanašajo na popolno drugo obdobje, ki bistveno presegajo obdobje 90 dni, kot dopustnega. Neutemeljeno je sklicevanje na nepredložitev krovne pogodbe, saj pisnost pogodb v tovrstnih poslih ni zahtevana. Vztraja, da je celoten posel tudi s tožnikom koordiniralo le eno samo podjetje in da nedvomno izhaja, da je šlo za enovit posel, predlaga zaslišanje predstavnika podjetja B. d.o.o. Vztraja, da bi tožena stranka morala opraviti konzultacijo in izmenjavo informacij, potrebnih za določitev carinske vrednosti. Sklicuje se na tujega avtorja (Lasok). Dokazno breme za dokazovanje zakonitosti uporabljene metode in postopka je na strani tožene stranke in je pomanjkanje dokazov lahko izključno v škodo tožene stranke. Določanje vrednosti se lahko izvaja na podlagi objektivnih in določljivih podatkov, če teh ni, določanje vrednosti ni dopustno. Gre za postopek t.i. cene na enoto oz. deduktivne metode iz 30. člena CZS, ki ima vrsto pravil in zakonitosti, ki v obravnavanem primeru niso bile upoštevane. Očita carinskemu organu, da je pomešal vse metode med seboj. Sklepno navaja, da ne more preveriti ustreznosti odločitve.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika tožena stranka opozarja na b) točko 2. odstavka 29. člena CZS, ki ga citira. Če gre za poseben način povezave med prodajalci in kupci obravnavanega blaga, pri katerem se je za vse pošiljke spornega blaga, ki jih tožnik želi prikazati kot „celovit/enovit posel“, dogovarjala (koordinirala med prodajalci in kupci) ena z vsemi pogodbenimi partnerji povezana oseba, bi morala tožeča stranka dokazati, da te okoliščine, ki so spremenile prodajo, na transakcijsko vrednost niso vplivale.

Tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 10. 2011, ponavlja, da gre v konkretni zadevi za netransparentno določanje vrednosti, prereka navedbe, da naj bi šlo za povezane posle v smislu povezave med proizvajalci in kupci ter pojasnjuje, da se trditve o povezanosti nanašajo na povezave med kupci. Tožena stranka spregleda, da je dejstvo povezanosti oseb treba upoštevati v skladu z določbami Priloge 23 k Izvedbeni uredbi, ki pa se nanaša na določanje carinske vrednosti in ne preverjanja transakcijske vrednosti. Da je določanje carinske vrednosti napačno dokazuje tudi vračunavanje prevoznih stroškov. Carinski organ je namreč prevozne, in sicer letalske stroške, prištel k vrednosti blaga tako, da je celotne stroške sorazmerno porazdelil glede na vrednost blaga. Vendar pa je skladno z določbami 166. člena Izvedbene uredbe treba upoštevati zgolj del teh stroškov. Tožnik poudarja, da ni bil korektno seznanjen z razlogi za dvom v deklarirano vrednost. Ker gre za postopke v okviru Evropske carinske unije, se morajo za tožnika upoštevati enaki standardi, kot za vsako drugo stranko v Evropski uniji. Tožnik zatrjuje, da je šlo za dejanski konzorcij, ki ni pogodbeni. Ponavlja, da naravno in sintetično vlakno nista primerljivi vlakni. Poudarja, da bi moral carinski organ upoštevati tako komercialne ravni kot tudi količine. Gre za celo serijo zadev, ki so se vse obravnavale skupno. Ker je v konkretni zadevi dokazno breme na strani tožene stranke in ker tožena stranka tega ni obrazložila na strokoven način, ki bi bil skladen z mednarodnimi standardi, je treba izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožena stranka ugotavlja, da je očitek o napačnem vračunavanju prevoznih stroškov tožbena novota. Ne glede na navedeno odgovarja, da je carinski organ pri določanju carinske vrednosti upošteval po tožniku deklarirano višino prevoznih stroškov. Drugačna sorazmerna porazdelitev teh stroškov je zgolj posledica spremenjenega razmerja carinskih vrednosti blaga v posamezni postavki. V zvezi z vztrajanjem tožnika, da naj bi šlo za dejanski konzorcij, ker naj bi bili vsi posli „centralizirani“ preko iste osebe, to je družbe B. d.o.o., pa odgovarja, da je ta družba na poziv carinskega organa toženi stranki, naj pojasni njeno vlogo, v postopku pred organom prve stopnje odgovorila zgolj to, da organizira prevoze blaga, opravlja carinsko zastopanje in ostale logistične zadeve.

Tožnik je z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 16. 11. 2011, podal dokazni predlog in zahtevo po izvedbi javne glavne obravnave in zaslišanje prič. Navedeno je zahteval tudi s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prejelo 14. 12. 2011. Navaja, da gre v konkretnem primeru določanja nove vrednosti blaga za arbitrarno in netransparentno določanje vrednosti. Sklicuje se na to, da so carinski organi odprli preko 100 novih postopkov in na posledice, ki s tem nastanejo za dve podjetji. Gre za kompleksno zadevo, konkretna zadeva pa predstavlja zgolj eno izmed mnogih zadev. V zvezi s prevoznimi stroški in sklicevanjem tožene stranke, da gre za tožbeno novoto, navaja, da vprašanje vračunavanja prevoznih stroškov ni vprašanje dejanskega stanja, temveč vprašanje materialnega prava, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ter prilaga deklaracije iz Republike Slovaške, iz katerih naj bi bilo razvidno, da gre za realne cene, po katerih se blago uvaža v Evropsko unijo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranka, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh carinskih organov (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V zadevi, ki je predmet navedenega postopka, je carinski organ opravil preverjanje sprejete deklaracije na pravni podlagi 68. člena CZS in ne gre za institut naknadnega preverjanja deklaracije po 78. členu CZS, ki se lahko opravi po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke po odobritvi prepustitve blaga. Carinski organi lahko zaradi preverjanja sprejete deklaracije po 68. členu CZS od deklaranta zahtevajo, da jim predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji (točka a); pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja (točka b). Na navedeni pravni podlagi je dano pooblastilo carinskim organom, da vsebinsko preverijo carinsko deklaracijo takoj po sprejemu. Rezultati preverjanja deklaracije služijo kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku, v katerega je bilo blago dano (1. odstavek 71. člena CZS). Če carinski organ pri preverjanju sprejete carinske deklaracije ugotovi odstopanja podatkov, navedenih v deklaraciji, od dejanskega stanja ali neizpolnjevanja pogojev za zahtevani carinski postopek, to na primeren način sporoči deklarantu. Kadar carinski organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih organov (1. in 3. odstavek 39. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, Uradni lit RS, št. 25/04, v nadaljevanju ZICPES). V obravnavanem primeru je šlo za navedeno situacijo. Tožnik je bil dne 31. 3. 2009 pisno pozvan, da dostavi dodatno dokumentacijo, zato sodišče njegove ugovore, da je šlo za kršitev 181a člena Izvedbene uredbe, zavrača. Carinski organ je na podlagi 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2) o ugotovitvah sestavil zapisnik 20. 5. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, opravljen je bil pregled blaga, pri katerem je tožnik sodeloval. Glede na omenjeno zakonsko pooblastilo carinskega organa tožnik nima prav, ko meni, da carinski organ ne more od njega zahtevati dodatne dokumentacije, ker naj bi že v času vložitve deklaracije predložil vse, kar je bil dolžan, saj ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na stališče iz sodbe v zadevi SEU C-15/99.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da v postopku niso bila spoštovana pravila iz člena 181a Izvedbene uredbe. Po navedeni določbi carinskim organom ni treba določati carinske vrednosti uvoznega blaga na osnovi metode transakcijske vrednosti, tako kot v obravnavanem primeru, če v skladu s postopkom iz 2. odstavka člena 181a niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno v členu 29 CZS (1. odstavek). Kadar so carinski organi v dvomih, kakor je opisano, lahko zaprosijo za dodatne informacije v skladu s 4. odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe. Če se ti dvomi nadaljujejo, morajo carinski organi pred končno odločitvijo obvestiti zadevno osebo, pisno, če se zahteva, o razlogih za te dvome in ji primerno omogočiti, da odgovori. Končna odločitev in razlogi zanjo se zadevni osebi sporočijo v pisni obliki (2. odstavek). Ker iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik dne 31. 3. 2009 pisno pozvan, da dostavi dodatno dokumentacijo (original fakturo št. AL0903025 s polnimi podatki o pošiljatelju, ipd..), navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni, da je obstajal dvom v resničnost podatkov o deklarirani carinski vrednosti. Razloge za upravičen dvom je carinski organ pojasnil z uporabo t.i. Tabele Olaf in Slovenske tabele povprečnih vrednosti. Navedeni tabeli, s katerima je bil tožnik v postopku tudi seznanjen, sta se po mnenju sodišča uporabili zgolj kot tehnični pripomoček, kar sta pravilno pojasnila oba organa. Tožniku je bila dana možnost, da se o vseh ugotovitvah v zvezi z dvomi glede prijavljene vrednosti pred dokončno odločitvijo seznani z zapisnikom z dne 20. 5. 2009 in v dopolnjenem postopku z dodatnimi listinami (dopis z dne 12. 5. 2010). Zato nima prav tožnik, ko zatrjuje, da ni bil obveščen o razlogih za dvom, saj je imel možnost, da odgovori na navedene očitke še pred dokončno odločitvijo, zato po mnenju sodišča ne gre za kršitev 2. odstavka člena 181a Izvedbene Uredbe.

Tožnik je kot posredni zastopnik prevzel odgovornost za predložitev vseh dodatnih podatkov in dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga (4. odstavek 178. člena Izvedbene uredbe), ki jih je od njega utemeljeno zahteval carinski organ, zato tožbeni ugovori, da carinski organ neutemeljeno zahteva vedno nove dokaze in da gre za prevalitev dokaznega bremena na tožnika, po mnenju sodišča niso upravičeni. Iz ugotovitev carinskih organov izhaja, da tožnik v postopku ni priskrbel zahtevanih dokazil. Faktura št. AL0903025 vsebuje samo podatke o nazivu izdajatelja, ne pa tudi podatkov o sedežu oziroma natančnem naslovu, kjer podjetje posluje, tožnik pa teh podatkov ni dopolnil, niti ni predložil zahtevane poslovne licence kitajskega pošiljatelja, ki je izstavil prodajno fakturo, niti kakšnega drugega dokazila o obstoju kitajskega prodajalca. Carinski organ je kot dokazilo o obstoju kitajskega prodajalca zahteval listino, ki jo je imenoval poslovna licenca. Po mnenju sodišča tudi ne gre za nedopustne dokaze, kot želi prikazati tožnik, saj ima carinski organ v primeru dvoma pravico zaprositi za dodatne informacije, kamor po mnenju sodišča sodi med drugim lahko tudi t. i. poslovna licenca kitajskega pošiljatelja, četudi ni predpisana kot obvezna priloga. Tožnik v postopku ni odpravil upravičenega dvoma v prijavljeno transakcijsko vrednost. Zato je tudi po mnenju sodišča carinski organ na podlagi pooblastila iz člena 181a Izvedbene uredbe utemeljeno postopal v skladu s 30. členom CZS in določil carinsko vrednost blaga po pravilu, po katerem je treba po vrstnem redu uporabiti točke a), b), c) in d) in sicer v skladu s prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno določitev. Po mnenju sodišča je carinski organ za določanje carinske vrednosti pravilno uporabil točko b) 2. odstavka 30. člena CZS, kot prvo ustrezno točko, ki omogoča njeno uvrstitev. Skliceval se je na transakcijsko vrednost podobnega blaga, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnost in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je bilo treba vrednotiti (27. 3. 2009). Dodatne pogoje in podrobnosti za uporabo navedene določbe določa Izvedbena uredba v členu 151, ki ga je carinski organ tudi pravilno uporabil.

Prvostopenjski organ je pojasnil na kakšen način je prišel do podatkov o transakcijski vrednosti podobnega blaga iz kupoprodajnega posla na enaki komercialni ravni in/ali v približno enakih količinah. Pri tem je pod pojmom enaka komercialna raven po mnenju sodišča mišljena enaka oblika nakupa in prodaje, ne pa obseg posla, kot tožnik ves čas zmotno zatrjuje, saj je slednji upoštevan v okviru količine izdelkov. Tožnik pa ni dokazal, da gre v njegovem primeru za krovno pogodbo, ki je sklenjena za večji trgovski posel, kot je dobavljena količina in da bi bilo treba pri cenitvi upoštevati eventualne količinske rabate ali popuste. Tožnik je sam vpisal v polje 24 (vrsta posla) šifro 11 iz Priloge 2 Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih (Uradni list RS, št. 10/07, v nadaljevanju Pravilnik), kar pomeni, da gre za posle z dejanskim ali nameravanim prenosom lastništva proti nadomestilu in dokončno kupoprodajo, kot pri poslih, s katerimi je opravljena primerjava.

Pri določanju carinske vrednosti uvoženega blaga je razvidno, da je carinski organ upošteval najnižjo transakcijska vrednost podobnega blaga, uvoženega iz iste države, kar je skladno s 3. odstavkom 151. člena Izvedbene uredbe in tudi po mnenju sodišča carinska vrednost ne temelji na najnižjih carinskih vrednostih ter niso kršene določbe f) točke 2. odstavka 31. člena CZS, kot zmotno meni tožnik. Očitek tožnika, da carinski organ ni pojasnil razlogov za neuporabo a) točke 2. odstavka 30. člena CZS za transakcijsko vrednost enakega blaga, sodišče zavrača. Iz obrazložitve tožene stranke izhaja, da glede na značaj blaga - tekstilni izdelki, carinski organ ne razpolaga s podatki o enakem blagu, ki je bilo izdelano v isti državi in je v vseh pogledih enako v smislu c) točke 1. odstavka 142. člena Izvedbene uredbe, s čimer se strinja tudi sodišče.

Sodišče zavrača tožnikov očitek, da ne gre za primerljivo blago. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je izhajal iz deklariranih tarifnih oznak, ki jih je tožnik prijavil. V postopku vrednotenja se je upoštevala transakcijska vrednost iz carinskih deklaracij, ki so zajele blago, uvrščeno v isto tarifno oz. podobno oznako, s primerljivimi kriteriji glede časa uvoza blaga, količine in narave blaga. Navedeno je mogoče preizkusiti iz deklaracij in računov. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je v obravnavanem primeru opravljena primerjava s podobnim blagom, kot ta pojem tolmači d) točka 1. odstavka 142. člena Izvedbene uredbe. Torej gre za blago, ki je bilo izdelano v isti državi in ima, čeprav v vseh pogledih ni enako, podobne lastnosti in podobno materialno sestavo, ki mu omogoča izpolnjevanje enakih funkcij in zamenljivost po trgovski plati, pri tem pa je upoštevana kakovost in sloves blaga. Iz računov, ki se nahajajo v upravnih spisih, tudi ne izhaja, da bi šlo za blago, ki bi bilo označeno z blagovno znamko, kot poskuša prikazati tožnik, ampak za nizko cenovno blago. Po mnenju sodišča gre za primerljivo blago z enakim končnim ciljem uporabe in gre za blago z enako ali podobno materialno sestavo, ki omogoča izpolnjevanje enakih funkcij. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki želi prikazati, da se ni upoštevalo kakovosti blaga, kot tudi njegovo sklicevanje na sodbe SEU, ki se nanašajo na uvrstitev blaga v kombinirano nomenklaturo oz. na vrednotenje, saj glede na dejansko stanje niso primerljive.

V obravnavanem primeru po mnenju sodišča ne gre za arbitrarno oz. fiktivno določanje vrednosti blaga, kot poskuša dokazati tožnik. Pravilo o vrednotenju iz 1. odstavka 151. člena Izvedbene uredbe je po mnenju sodišča pravilno uporabljeno, tožnik pa v postopku z ničemer ni dokazal, da gre v njegovem primeru za drugačno komercialno raven kupoprodajnega posla. Tožnikovo navajanje, da gre v obravnavanem primeru za enoten trgovski posel, ki naj bi zajemal preko 70 kontejnerjev ali kamionov blaga in za obstoj konzorcijske pogodbe, kar naj bi narekovalo nadaljnje uskladitve v smislu Pojasnjevalnih opomb k carinski vrednosti iz Priloge 23 Izvedbene uredbe, ni utemeljeno. Tožnik ni predložil dokazil oz. ni izkazal obstoja krovne pogodbe z istim dobaviteljem, ki naj bi bila, kot zatrjuje tožnik, sklenjena za večji trgovski posel. Tožnik v tožbi postavlja vprašanje, zakaj te pogodbe nihče ni zahteval od tožnika, v nadaljevanju pa se sklicuje, da gre za dejanski konzorcij, torej za povezanost posla na podlagi dejstev, ne glede na morebitno pogodbo. Vendar sodišče ugotavlja, enako kot carinska organa, da tožnik o tem ni predložil nobenih dokazil. Zato tožnikove ugovore o celovitosti posla zavrača. Po mnenju sodišča zato tudi ni razloga za postopanje po 1. odstavku 145. člena Izvedbene uredbe, saj tožnik ni izkazal, da gre za del večje količine istega blaga, kupljenega v eni transakciji. Po povedanem so zato neutemeljeni očitki, da komercialna raven pri določitvi cen ni bila upoštevana in sklicevanje na nepravilno uporabo Priloge 23 Izvedbene uredbe, ker naj bi ne prišlo do uskladitve.

Carinski organ prve stopnje je pojasnil katere razpoložljive podatke je uporabil za določitev transakcijske cene podobnega blaga, kar je mogoče preizkusiti. Pojasnil je tudi na kakšen način je pridobil uporabljene podatke (centralni informacijski sistem). Razvidno je, da je upošteval analitski izpis carinskih deklaracij, po katerih je bilo v Republiki Sloveniji carinjeno podobno blago z določenimi parametri glede časovnega okvirja, carinskega postopka, tarifnih oznak in države porekla, ki so tudi po mnenju sodišča ustrezni in objektivni. Na pravilno vrednotenje zato po mnenju sodišča ne vpliva okoliščina, da se določene fakture ponavljajo, saj je carinski organ pojasnil, da je uporabil vse razpoložljive podatke o transakcijski vrednosti podobnega blaga. Določitev carinske vrednosti blaga je po posameznih postavkah po v tej zadevi obravnavani EUL pojasnila tudi tožena stranka, predvsem ali je prišlo do uskladitve zaradi drugačnih količin, kar je tudi po mnenju sodišča relevantna okoliščina za določitev carinske vrednosti. Tožena stranka je pojasnila, da enaka ali podobna materialna sestava izhaja že iz same uvrstitve blaga po carinski nomenklaturi, saj je pri uvrščanju tekstilnih izdelkov materialna sestava odločilen kriterij. Za blago iz 2. postavke carinske deklaracije, za katerega ni bilo razpoložljivih podatkov o ceni napletenih ali nekvačkanih oblačilnih izdelkov z enako materialno sestavo, je bila upoštevana cena za največjo razpoložljivo količino uvoženih pletenih ali kvačkanih oblačilnih izdelkov s podobno materialno sestavo, kot so vrednoteni izdelki. Navedeno po mnenju sodišča ne pomeni, da določanje carinske vrednosti po določbah b) točke 2. odstavka 30. člena CZS ni ustrezno, kot to želi prikazati tožnik, ko se sklicuje na sodno prakso SEU.

V konkretnem primeru je tudi pravilno uporabljena določba 3. odstavka 151. člena Izvedbene uredbe, po kateri se v primeru če se ugotovi več transakcijskih vrednosti podobnega blaga, uporabi za določitev carinske vrednosti uvoženega blaga, najnižja transakcijska vrednost. Pri vsaki posamezni postavki je pojasnjeno, kaj je carinski organ upošteval in sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo utemeljitvi, kot jo navajata carinska organa. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Očitek, da ni bilo opravljeno vzorčenje blaga, pa na pravilnost opravljenega vrednotenja ne vpliva. Protispisni pa so očitki tožnika, da je carinski organ uporabil povprečne vrednosti blaga.

Glede na vse pojasnjeno Katalog ... in kitajska licenca z navedenimi vrednostmi, ki ju tožnik navaja kot dokaz, da gre za realne cene, na drugačno odločitev v navedeni zadevi po mnenju sodišča ne vplivajo, enako velja tudi sklicevanje tožnika na slike kitajske tržnice na Madžarskem. Brezpredmetni so očitki, da je carinski organ v preteklosti potrjeval deklaracije ter dovolil uvoz blaga, ki naj bi bilo deklarirano na povsem enak način, saj sklicevanje tožnika na dobrovernost v obravnavanem primeru ne vpliva na odločitev, ker ne gre za naknadno preverjanje deklaracije po odobritvi prepustitve blaga in tudi ne gre za spremembo stališča carinskega organa, kot želi prikazati tožnik. Iz tega razloga tudi sklicevanje na sodno prakso SEU, ki jo tožnik navaja v tej zvezi, ni relevantno za obravnavani primer. Navedbe tožnika, da naj bi do suma prišlo zaradi neuspešnih poizvedovanj Veleposlaništva RS na Kitajskem ter obvestila avstrijskih carinskih organov, da so našli neizpolnjene račune, na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne vplivajo. Po mnenju sodišča je namen določb 2. odstavka 181a člena Izvedbene uredbe, da se stranki omogoči varovanje njenih pravic v postopku, kar je bilo tožniku s tem, ko je bil pozvan, da predloži dodatne dokaze, tudi omogočeno. Ker tožnik ni predložil dokumentov, ki jih je zahteval carinski organ, in s katerimi bi se ovrgel dvom v verodostojnost predloženih komercialnih listin, je carinski organ izdelal zapisnik, v katerim je tudi pojasnil razloge za dvom. Carinski organ ima na podlagi 2. odstavka 181a člena Izvedbene uredbe možnost, da v primeru dvoma lahko zaprosi za dodatne informacije v skladu s 4. odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe in zahteva predložitev vseh dodatnih podatkov in dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Ker je v konkretnem primeru carinski organ postopal v skladu z omenjenim pooblastilom, tožnik pa ni predložil zahtevanih listin, sodišče zavrača tožnikove ugovore, iz katerih je razumeti, da naj bi bil razlog za sum carinskega organa v resnici drugje. Dejstvo je, da tožnik dvomov carinskega organa ni ovrgel, čeprav je to možnost v postopku imel, carinski organ pa je postopal v skladu s svojimi pooblastili.

Nerelevanten je tožbeni ugovor, da je pri določitvi carinske vrednosti upoštevan prijavljeni postopek (npr. 40 oz. 42), kar je tožniku pravilno pojasnila tožena stranka. Tudi po mnenju sodišča je za carinsko vrednotenje nepomembno, v kateri državi članici EU je bilo blago sproščeno v prost promet oz. je bilo dobavljeno po sprostitvi v prost promet. Pri tem sklicevanje na tujo literaturo in načela glede carinskega vrednotenja na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Po mnenju sodišča se carinska organa sklicujeta na relevantne določbe CZS in Izvedbene uredbe, ki sta jih tudi pravilno uporabila. Ker je bilo v postopku pravilno uporabljeno materialno pravo, ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker se carinska organa nista posebej opredelila do omenjene tuje literature. Prav tako ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker je postopek „sanacije“ prvotnega postopka izvajal organ prve stopnje in ne neposredno pritožbeni organ. Po 251. členu ZUP ima pritožbeni organ možnost odpraviti pomanjkljivosti postopka bodisi sam bodisi po organu prve stopnje, kot je to storil v obravnavanem primeru, zato sodišče tožnikove očitke zavrača. Neutemeljen je očitek tožnika, da ni bil seznanjen z delom in sestavo komisije, ki je opravila vrednotenje, saj gre za pooblastila uradnih oseb v okviru opravljanja nalog carinske službe v skladu z Zakonom o carinski službi. Tožnik pa je bil z vsemi ugotovitvami v tem postopku seznanjen, izdan je bil zapisnik ter je tožnik imel na ta način možnost sodelovanja v postopku.

Res je, da navedbe o iznosu gotovine iz Evropske unije niso relevantne za odločitev, iz obrazložitve carinskega organa pa tudi ni razvidno, da bi na odločitev kakorkoli vplivale. Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da ni treba predložiti dokazila o zatrjevani konzorcijski pogodbi ter da zadošča sklicevanje na dejanski konzorcij ipd. oz. na povezanost posla na podlagi dejstev (npr. ker naj bi vse posle vodilo isto podjetje B. d.o.o.). Kolikor tožnik dokazuje drugačno količino uvoženega blaga, bi tudi po mnenju sodišča moral za te trditve ponuditi konkretne dokaze, ter ne gre za restriktivno razlago določb Izvedbene uredbe, kot meni tožnik. Protispisno pa je navajanje tožnika, da ni bil pozvan k predložitvi dokazil. V obravnavani zadevi tudi ni šlo za združitev zadev pred organom druge stopnje v skupno obravnavanje, kot napačno razlaga tožnik, ko poskuša dokazati, da gre za povezane posle. Tudi nima prav tožnik, ko navaja, da se je neutemeljeno od njega zahteval dokaz, da je prodajalčevo poslovanje zakonito, saj je iz upravnih spisov razvidno, da se je zahteval dokaz, da je prodajalec registriran za poslovanje v skladu s predpisi države izvoznice. Tožnik je oseba, ki je vložila deklaracijo, zato je prevzel odgovornost glede predložitve vseh dodatnih podatkov ali dokumentov, potrebnih za določitev carinske vrednosti blaga. Dokazno breme glede resničnosti podatkov je torej na strani tožnika. Ker je tožnik priložil prodajno fakturo in potrdilo o prodaji, izdano pod isto številko in istega dne kot prodajna faktura, pri čemer se oba dokumenta nanašata samo na blago, ki je predmet te zadeve, ter v nobenem od obeh dokumentov ni nobene navedbe o tem, da se povezujeta s krovno pogodbo, ki naj bi bila sklenjena za večji trgovski posel, po mnenju sodišča ni razloga, da bi se izvajali dodatni dokazi v smeri ali gre za okoliščino iz 145. člena Izvedbene Uredbe.

Tožnik se v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 10. 2011, sklicuje še na napačno vračunavanje prevoznih stroškov. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da v tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlog le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V konkretnem primeru tožnik napačnega vračunavanja prevoznih stroškov, ki predstavljajo del dejanskega stanja konkretne zadeve, v postopku pred carinskima organoma ni uveljavljal, navedenega ni uveljavljal niti ni v tožbi, ki jo je sodišče prejelo 14. 3. 2011, pač pa šele v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 10. 2011. Zato sodišče navedene ugovore zavrača kot nedovoljene tožbene novote. Sodišče prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2011 na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo navaja, saj se le-ta nanaša na določanje carinske vrednosti rabljenih (in poškodovanih) vozil, za kar v predmetni zadevi ne gre. V konkretni zadevi gre za nove tekstilne izdelke, katerih carinska vrednost je bila določena na podlagi b) točke 2. odstavka 30. člena CZS. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na deklaracije iz Republike Slovaške.

Na podlagi vsega povedanega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker po presoji sodišča relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne. Čeprav tožnik meni, da je sporno dejansko stanje, pa je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.