VSL sodba I Cp 3038/2011

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4921/2008 z dne 04. 04. 2008 vzdržalo v veljavi v 1. in 4. točki izreka, in sicer za plačilo glavnice 8.655,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje do plačila in stroškov izvršilnega postopka v znesku 132,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je v presežku prej citirani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za plačilo glavnice 10,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršilnega predloga dalje ter v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v povrnitev tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 2.362,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Zoper sodbo, smiselno zoper obsodilni in stroškovni del, se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne oporeka temelju tožbenega zahtevka, sporna in napačna pa je odločitev glede višine zahtevka. Tožeča stranka namreč v svoji pripravljalni vlogi z dne 27. 01. 2010 navede zgolj, da je stanje dolga po zgoraj navedeni kreditni pogodbi na dan 16. 01. 2009 znašalo 8.666,34 EUR, pri čemer ne pove, kaj ta znesek predstavlja. Le v pripravljalni vlogi z dne 25. 02. 2010 navede, da prilaga natančne obračune realnih in zamudnih obresti, pri čemer glede obračuna zamudnih obresti navede, koliko znašajo zamudne obresti in koliko znašajo realne obresti po pogodbi. Nikjer pa ne navede, koliko znaša glavnica, prav tako ne pove, koliko je na dan odpovedi pogodbe znašal znesek neplačanih anuiteti in koliko je zapadli znesek kredita zaradi predčasnega razdora pogodbe. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na razpoložljivo dokumentacijo in izvedeniško mnenje in na podlagi njih v izpodbijani odločbi navede dejstva, ki jih tožeča stranka v svoji trditveni podlagi nikdar ni navajala. Torej je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva, s čimer je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, obenem pa je toženi stranki v celoti odreklo pravico do kontradiktorne obravnave tega vprašanja. Kot izhaja iz sodne prakse, ni naloga sodišča, da samo pregleduje listine tožeče stranke ter ugotavlja, kaj in koliko vtožuje, temveč je dolžna tožeča stranka svojo terjatev sama dokazati in jo obrazložiti. Tudi sklicevanje sodišča na izvedeniško mnenje ne predstavlja ustrezne trditvene podlage tožeče stranke. Izvedeniško mnenje predstavlja zgolj dokaz zatrjevanih dejstev, če pa zatrjevanih dejstev ni, se sodišče po mnenju tožene stranke ne sme opreti na izvedeniško mnenje, iz katerega ta dejstva izhajajo. Enako velja glede pogodbene obrestne mere, saj tožeča stranka nikjer ni navedla, da je pogodbena obrestna mera sestavljena iz 6-mesečnega EURIBOR-ja, s pribitkom v višini 3,5 % ter kreditne riziko provizije v višini 1,2 % letno. Tožena stranka sicer ne dvomi v pravilnost izračuna stanja dolga, neplačanih anuitet, stroškov opominjanja, obračunanih zakonskih zamudnih obresti, kar vse je podala izvedenka. Da pa bi sodišče prve stopnje lahko te ugotovitve izvedenke upoštevalo, bi morala tožeča stranka sama povedati, koliko znašajo posamezne prej citirane postavke.

3Pritožba ni utemeljena.

4V Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je za pravdni postopek res predpisano razpravno načelo, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena). Res je tudi, da dokazi služijo ugotavljanju s strani strank navajanih dejstev in da dokaz ne more nadomestiti nezatrjevanega dejstva. Vendar to načelo ne pomeni, kot zmotno in formalistično zatrjuje pritožba, da bi morala stranka izrecno navesti prav vsak podatek v zvezi s svojim zahtevkom, ker bi to nedvoumno vodilo do nepregledno obširnih navedb strank in do brezpredmetnega ponavljanja vseh ugotovitev, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. Bistveno je, da stranka svoj zahtevek predstavi v temeljih, podrobneje pa še, v kolikor nasprotna stranka temu zahtevku oporeka, in to v izrecno (opredeljeno) oporekanem delu. Pritožnica nadalje tudi spregleda, da se tožeča stranka v svoji vlogi z dne 25. 02. 2010 sklicuje na svoje obračune obresti, priložene vlogi (priloge A9 do A30) in je zato podatke iz teh vlog upoštevati kot njene navedbe, v njih pa je navedena višina neplačane glavnice in višina vtoževanih obresti vključno z obrestno mero in načinom izračuna. Sodišče prve stopnje se je upravičeno oprlo tudi na izvedensko mnenje, saj izvedenka svoje mnenje poda na podlagi podatkov v spisu, na katerih tožeča stranka temelji svoj tožbeni zahtevek.

5Pritožnica v pritožbi izrecno navede, da ne dvomi v pravilnost izračuna stanja dolga, kot ga je podala izvedenka. To pa že potrjuje, da je tožnica imela v danih navedbah tožeče stranke dovolj podatkov o pravnorelevantnih dejstvih, da je lahko preizkusila pravilnost vtoževane terjatve. S tem pa ni slediti niti pritožbeni trditvi o kršitvi načela kontradiktornosti postopka, ker se je tožena stranka imela možnost izjaviti o posameznih navedbah tožeče stranke in eventuelno določno oporekati tožbenemu zahtevku.

6Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).