UPRS sodba I U 334/2011

Tožbi se ugodi, odločba Občine Brezovica št. 351-28/2010 z dne 29. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožnikom stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ naložil tožnikom v plačilo komunalni prispevek v višini ... EUR za gradnjo sedmih enostanovanjskih enot na parcelah št. 173/0, 174/1 in 174/3, vse k.o. ... Komunalni prispevek je bil odmerjen na podlagi 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka in Odloka o programu opremljanja za obstoječo komunalno opremo ter Merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Brezovica (Uradni list RS, št. 29/09, v nadaljevanju Odlok). Predmetno stavbno zemljišče po 4. členu Odloka spada v naslednja obračunska območja za posamezno komunalno infrastrukturo: VO_ 2 (vodovod), KA_2 (kanalizacija), CE_2 (ceste), JZ_2 (javne zelene površine), JR_2 (javna razsvetljava). Objekti se na javno kanalizacijo še ne morejo priključiti, zato se komunalni prispevek za kanalizacijo ne obračuna. Priključitev na omrežje komunalnih objektov in naprav se dokazuje s soglasjem za posamezni priključek in z rešitvami v projektni dokumentaciji. Konkretni pogoji za komunalno opremljenost predmetnega stavbnega zemljišča so podani v soglasjih k projektnim rešitvam.

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil kot neutemeljeno. Glede ugovorov, navedenih v pritožbi je ugotovil, da so bile v postopku pred izdajo odločbe pri odmeri komunalnega prispevka upoštevane vse okoliščine in dejstva za izračun.

Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da je toženka višino komunalnega prispevka sicer izračunala pravilno, ni pa upoštevala nespornega dejstva, da vsa komunalna oprema, ki je zaračunana v navedenem znesku, v resnici ni zgrajena in jo bodo morali tožniki zgraditi sami, če bodo hoteli izpolniti pogoje možnosti priključka vsakega od sedmih novozgrajenih stanovanjskih objektov na vso predvidno infrastrukturo. Gre za komunalno neopremljeno stavbno zemljišče. Tožniki novozgrajenih objektov ne bodo mogli priključiti na navedeno komunalno infrastrukturo, saj bodo morali za to najprej sami izvesti del ceste z vsemi predvidenimi infrastrukturnimi priključki in sicer preko zemljišč parc. št. 176/2 in 2256/3, obe k.o. ..., ki sta v lasti toženke. Toženka bi morala pri izračunu komunalnega prispevka upoštevati še, da je od tožnikov zahtevala, da izvedejo in omogočijo tudi priključek meteorne kanalizacije odvodnjavanja občinske ceste tako, da izvedejo dva revizijska jaška. Tožniki bodo z lastnimi sredstvi izvedli dela, ki bi jih sicer morala izvesti toženka. Tožniki bodo zgradili vso potrebno komunalno opremo, torej cesto z odvodnjavanjem, javno razsvetljavo, vodovodno in hidrantno omrežje, meteorno in fekalno kanalizacijo do čistilne naprave ter plinovodno omrežje. Gre za tako imenovano sekundarno komunalno opremo, ki jo bodo po izgradnji in pridobitvi uporabnega dovoljenja zaradi narave stvari prenesli na toženko. Toženka bi morala zato po 3. odstavku 72. člena ZPNačrt s tožniki hkrati z izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka skleniti pogodbo o opremljanju v vsebini, kot to določa 78. člen ZPNačrt, za ves nezgrajeni del komunalne opreme, ne glede na to, ali gre za primarne ali sekundarne vode. V pogodbi bi morali točno določiti delež obračunskih stroškov za obstoječo in delež za novo komunalno opremo. V zvezi s tem pa bi morala toženka sprejeti tudi program opremljanja. Toženka pa je pri izdaji sporne odločbe tudi zavestno kršila določbe postopka, saj tožnikov ni opozorila, da imajo pravico do olajšav pri določitvi višine komunalnega prispevka iz naslova minulih vlaganj v izgradnjo cest v istem območju urejanja, v katerem so zemljišča, na katere se nanaša vloga. Prvotožnica in drugotožnik sta v letu 1995 prispevala finančna sredstva za asfaltiranje cest, občini pa tudi brezplačno izročila v last svoj solastniški delež na parceli št. 52 k.o. ..., ki je že takrat v naravi predstavljalo dostop na cesto. Predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovno presojo z izrecnim navodilom, da mora hkrati z izdajo nove odločbe s tožniki skleniti pogodbo o opremljanju za vso še nezgrajeno komunalno opremo. Toženki pa naj sodišče tudi naloži tudi plačilo sodnih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se komunalni prispevek ne obračunava od zgrajene komunalne opreme sekundarnega pomena, temveč od primarne komunalne opreme. V obravnavanem primeru gre za komunalno opremljeno zemljišče. Predmetne parcele se nahajajo v območju urejanja VS21/6, ki je komunalno opremljeno v smislu sekundarnega opremljanja – se pravi, da je investitorju v območju dana možnost, da se priključi na javno komunalno infrastrukturo, ki pa ni na parceli, kjer bo gradil. Ker se komunalni prispevek obračunava od že zgrajene javne komunalne infrastrukture, je napačna trditev tožnikov, da bi morala pri odmeri komunalnega prispevka z njimi skleniti pogodbo o opremljanju za vso nezgrajeno komunalno opremo. 78. člen ZPNačrt se nanaša na izgradnjo primarne komunalne opreme, občina pa po zakonu ni dolžna prevzeti v last, upravljanje ali vzdrževanje komunalne infrastrukture sekundarnega pomena. Glede tožbene navedbe, da ni opozorila tožnikov na pravice do olajšave pri določitvi višine komunalnega prispevka, se toženka sklicuje na načelo „nepoznavanja prava škoduje“. Poleg tega tožniki ne pojasnijo, v katerem delu postopka naj bi toženka tožnike opozorila na to pravico, saj jih pred vložitvijo vloge na to ni mogla opozoriti, po vložitvi vloge pa je o vlogi, kakršno je dobila, morala odločiti. Zaradi povedanega je tudi tožbeni zahtevek, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o opremljanju, ne samo neutemeljen, temveč tudi nesklepčen. Predlaga, da naslovno sodišče tožbo zavrne, tožnikom pa naloži, da toženki povrnejo stroške postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali gre v tem primeru, ko bodo tožniki za priključitev na zgrajeno komunalno infrastrukturo morali sami izvesti še določene priključke, za komunalno opremljeno zemljišče in ali bi morala toženka hkrati z izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka s tožniki skleniti tudi pogodbo o opremljanju za sekundarno komunalno opremo.

Pravna podlaga za odločanje o odmeri komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Ta v 1. odstavku 77. člena določa, da občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme. Za stavbno zemljišče, ki ga opremi s komunalno opremo, je upravičena odmeriti komunalni prispevek, to je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini (79. člen ZPNačrt).

ZPNačrt v 1. točki 1. odstavka 72. člena določa, kdaj se stavbno zemljišče v posamezni enoti urejanja prostora šteje za opremljeno, in sicer, če je v tej enoti zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Odmero komunalnega prispevka za vsako vrsto komunalne opreme posebej predpisuje 3. odstavek 79. člena ZPNačrt, za odmero pa postavlja le pogoj, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Kaj obsega obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme izhaja iz 1. odstavka 76. člena, in sicer je to območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe.

V zadevi je torej bistveno, ali je bila v predmetni enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje vsa komunalna oprema, ki je bila obračunana in ali sodi predmetno stavbno zemljišče v obračunsko območje te vrste komunalne opreme. Tožniki ne ugovarjajo, da bi v predmetni enoti urejanja ne bila zgrajena in predana v upravljanje primarna komunalna oprema, ki je bila obračunana (vodovod, ceste, javne zelene površine in javna razsvetljava). Tudi ne ugovarjajo ugotovitvi, da predmetno stavbno zemljišče leži v območju, na katerem se zagotavlja priključevanje na obračunano vrsto komunalne opreme. Prav to in samo to pa je v zadevi tudi bistveno. Tožniki zato ne morejo uspeti z ugovori, da gre za komunalno neopremljeno zemljišče zgolj zato, ker novozgrajenih objektov ne bodo mogli priključiti na zgrajeno komunalno infrastrukturo brez izvedbe določenih del. Odmera komunalnega prispevka je bila zato na zakonu utemeljena, izračunu pa tožniki ne oporekajo. Glede na navedeno veljavna pravna ureditev v obravnavanem primeru ne daje podlage, da bi se o vprašanjih, ki se nanašajo na vprašanja, kako se bodo tožniki priključili na to zgrajeno komunalno opremo in kdo bo kril stroške, ki bodo ob tem nastali, odločalo v postopku za odmero komunalnega prispevka. Tožniki zato ne morejo uspeti s tožbenimi ugovori, da bi toženka morala hkrati z izdajo sporne odločbe z njimi skleniti pogodbo o opremljanju, ki se po 3. odstavku 72. člena ZPNačrt nanaša le na izgradnjo komunalne opreme, ne pa tudi na priključitev nanjo.

Po 1. odstavku 18. člena Odloka se vlaganja zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, bodisi v obliki finančnih ali drugih sredstev v izgradnjo javne komunalne infrastrukture na območju Občine Brezovica, upoštevajo kot dobropis pri plačilu komunalnega prispevka. Zavezancu mora biti zato v postopku pred izdajo odločbe dana možnost, da uveljavlja minula vlaganja. Vrhovno sodišče RS se je v sklepu opr. št. X Ips 18/2010 celo postavilo na stališče, da zavezancu ta možnost ni bila dana, ker obrazec vloge za odmero komunalnega prispevka, ki ga je izdala občina in ga je zavezanec izpolnil, ne vsebuje rubrike za vpis minulih vlaganj. Ker tožnikom pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da uveljavljajo v pritožbi in tožbi uveljavljanja minula vlaganja, ki bi lahko vplivala na izpodbijano odločbo, so bile bistveno kršene določbe upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker te kršitve niso bile odpravljene niti v pritožbenem upravnem postopku, kljub izrecnemu ugovoru tožnikov, da so vlagali v izgradnjo cest v predmetnem območju urejanja, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.