VDSS sodba Pdp 1307/2010

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani (ugodilni) del sodbe spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„ 1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2010, ki jo je
tožena stranka podala tožniku, nezakonita.

2. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 3. 2010, ampak je z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi trajalo do 13. 9. 2010.
3. Tožena stranka je dolžna:
- tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 13. 3. 2010 do 13. 9. 2010, prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi in tožniku izročiti kopijo prijave;
- tožniku za čas od 13. 3. 2010 do 13. 9. 2010 priznati vse pravice iz dela, med drugim izpadle plače in izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dohodka (od 18. v mesecu za dohodke preteklega meseca) do plačila.
4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani (zavrnilni) del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2010 nezakonita, tako da se razveljavi (1. točka izreka), in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 3. 2010, ampak je z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi trajalo do 13. 9. 2010, ko je prenehalo na podlagi 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 13. 3. 2010 do 13. 9. 2010, prijavi v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti, mu izroči kopijo prijave, za čas od 13. 3. 2010 do 13. 9. 2010 prizna vse pravice iz dela, med drugim izpadle plače in druge izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (od 18. dne v mesecu za dohodke preteklega meseca) do plačila. Višji tožbeni zahtevek (za poziv nazaj na delo in za priznanje delovnega razmerja od 13. 9. 2010) je zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku povrne stroške postopka v višini 596,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega rok do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se je pritožil zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in zoper zavrnilni del navedene sodbe iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti (toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja tudi po 13. 9. 2010), oziroma podredno, da tožniku prisodi odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 18 povprečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v višini 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila. Navedel je, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nima razlogov, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, zaradi česar je nezakonita. Na podlagi te ugotovitve bi moralo toženi stranki naložiti, da tožnika pozove nazaj na delo, in ne bi smelo po uradni dolžnosti razvezati pogodbe o zaposlitvi. Zaključek, ki temelji na presoji, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, tako da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ker ni mogoče doseči namena pogodbe o zaposlitvi, ni pravilen, ker temelji le na izpovedbah delavcev tožene stranke. Nedvomno je tožena stranka zainteresirana, da se tožnik ne vrne na delo, vendar to ni zadosten razlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi ugotovitve o nezakonitosti odpovedi bi moral biti tožnik upravičen do vrnitve nazaj na delo. Delo je opravljal na delovnem mestu delavec predelave in sicer je polnil klobase in salame, njegovo delo ni bilo vezano na posebno zaupanje delodajalca, očitane kršitve pa so bile le disciplinske narave, tako da niso bile neposredno povezane z delom. Iz tega razloga ni mogoče govoriti o porušenem zaupanju tožene stranke, zgolj zato ker je tožnik predčasno odšel z dela. Če bi navedeno upoštevali kot argument za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, potem bi tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi razlogov, za katere je bilo ugotovljeno, da ne morejo predstavljati podlage za odpoved. Tožnik sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni predlagal, v tem delu je sodišče prve stopnje odločilo mimo tožbenega zahtevka. Če je v tem delu odločilo mimo tožbenega zahtevka, bi moralo mimo tožbenega zahtevka prisoditi tudi odškodnino, česar ni storilo, saj je štelo, da lahko odloča le v mejah tožbenih zahtevkov. To ni pravilno, če sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti sodno razveže pogodbe o zaposlitvi, lahko (mora) delavcu prisoditi odškodnino, četudi ne postavi ustreznega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnik kršitve, katere so očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zagrešil, sporno je ostalo le, ali te kršitve predstavljajo zakonit razlog za odpoved. Sodišče prve stopnje je pri presoji zmotno zaključilo, da te kršitve ne predstavljajo zakonitega razloga za odpoved. Zmotno je štelo, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni navedla, zakaj delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Postavilo se je na zmotno stališče, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izjema, saj gre za enega od zakonsko predvidenih načinov prenehanja delovnega razmerja, ne za izjemo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je skrajni ukrep delodajalca, kar je tožena stranka upoštevala. Odpoved je podala zaradi hujših, naklepnih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer vsaka kršitev posebej in vse skupaj predstavljajo zadosten razlog za prenehanje delovnega razmerja. Takšen zaključek izhaja na podlagi ocene vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Upoštevalo ni navedb tožene stranke (do njih se niti ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka), da je bila odpoved podana zaradi premišljenih naklepnih kršitev, tožnik ni le odšel z delovnega mesta, ampak se je s sodelavcem dogovoril, da mu je naknadno beležil odhod. Poleg tega naslednji dan ni prišel na delo, nadrejenemu delavcu se je zlagal, da bo prišel kasneje. S tem je kršil več obveznosti iz delovnega razmerja: v času neopravičene odsotnosti z dela ni opravljal dela po pogodbi o zaposlitvi, ni sporočil trajanja in razlogov odsotnosti z dela, kršil je interna pravila glede beleženja delovnega časa, glede obveščanja delodajalca... S strani tožene stranke ni bistveno le, da ga ni bilo na delu, ampak da se je s sodelavcem dogovoril za goljufijo in da se je zlagal nadrejenemu delavcu. Delovnih obveznosti ni kršil le enkrat, kar kaže na napačen odnos do dela. Poleg tega je treba upoštevati, da se tožena stranka ukvarja s proizvodnjo, da ima delo organizirano v izmenah in da je tožnik delal v okviru proizvodnega procesa. Naloge na posamezni liniji proizvodnega procesa so med seboj povezane, tako da ob izostanku enega delavca pride do zastoja in do materialne škode. Z namenom, da do tega ne pride, je tožena stranka sprejela pravilnik, v katerem je poseben poudarek namenjen prisotnosti na delu oziroma evidentiranju delovnega časa. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik v tistih dneh, ko je predčasno odšel z dela, že zaključil s svojim delom. V tem delu dejanskega stanja niti ne bi smelo ugotavljati, ker tožnik tosmernih navedb ni podal. Poleg tega sta izpovedbi tožnika in priče F.U. neresnični oziroma ju ni mogoče šteti za verodostojni. O tem, kdaj je delo končano, odloča nadrejeni delavec, tožnik ni imel pravice in odločati o predčasnem odhodu z dela. Takšno ravnanje ima, četudi ne vpliva na proizvodni proces, negativne posledice, saj se evidence o prisotnosti na delu upoštevajo kot osnova za obračun plače. Tako bi tožnik, če kršitev ne bi bila odkrita, toženo stranko ogoljufal. Glede posledic kršitev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so sodelavci opravili delo namesto tožnika, kar je ocenilo za nebistveno. Ocena ni pravilna, saj zaradi večjega obsega dela sodelavcev proizvodnja ni bila očiščena, kar predstavlja kršitev higienskih in varnostnih predpisov, ki so v proizvodnji hrane zelo pomembni. Poleg tega prelaganje dela na sodelavce ni dopustno. Upoštevaje vse navedeno je zaključek, da je bilo z delovnim razmerjem s tožnikom mogoče nadaljevati, zmoten. Izpodbijana sodba vsebuje kontradiktorne razloge, tako da je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je odpoved obrazložila, pred podajo je preverila delovno uspešnost in morebitno predkaznovanost tožnika. Ugotovila je, da je že predhodno kršil obveznosti iz delovnega razmerja, odhajal je z dela, ne da bi ga dokončal. Iz tega razloga je prišlo do porušenega odnosa, tako da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati. Tožnik tudi na zagovoru pred odpovedjo kršitev ni obžaloval, v postopku pred sodiščem prve stopnje je navajal nova in neresnična dejstva, ki naj bi njegovo ravnanje opravičevala. Tudi na podlagi tega bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da tožena stranka ni mogla nadaljevati z delovnim razmerjem. V nasprotju s tem je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je verjelo pričama C.R. in Đ.K. oziroma da se je na podlagi njunih izpovedb odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. S tem je hotelo zadostiti interesom obeh strank, vendar je pri tem kršilo pravila postopka. Ne nazadnje je tožena stranka v pritožbi ugovarjala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnikova ravnanja tolerirala, to ni resnično, saj so nadrejeni delavci skušali vplivati nanj, kot je izpovedala priča Đ.K.. V zvezi s predhodnimi kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile hujše, tožena stranka ni bila dolžna podajati pisnih opozoril in izrekati disciplinskih sankcij. Glede odločitve o reparaciji pa je tožena stranka navedla, da sodišče prve stopnje ni preverilo, ali je bil tožnik v obdobju po prenehanju delovnega razmerja zaposlen, ali je opravljal kakšno drugo delo oziroma ali je prejemal kakršnekoli dohodke. V tem delu je izpodbijana sodba neobrazložena, tako da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, izrek izpodbijane sodbe je neizvršljiv, ker nadomestilo plače, ki jo je dolžna plačati tožena stranka, ni opredeljeno po višini.

Hkrati s pritožbo je tožena stranka podala odgovor na pritožbo tožnika, prerekala je njegove pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi s strani tožnika izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik pa je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, s katerim je prerekal njene pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zavrne in da potrdi izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ter da je v pretežni meri popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje (zmotno je presodilo le listine, ki so v spisu, konkretno listino, ki vsebuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2010). Zaradi zmotne materialnopravne presoje je sprejelo zmotno odločitev v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožba tožene stranke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, in ni navedlo razlogov, ki so sami s seboj v nasprotju. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb tožene stranke (in tožnika), izvedlo je vse potrebne dokaze, dokazov ni izvajalo brez ustrezne trditvene podlage. Dejansko stanje je v pretežni meri popolno in pravilno ugotovilo, zmotno je presodilo le vsebino odpovedi, kot že povedano. Izpovedbe tožnika in prič F.U., Đ.K. in C.R. je pravilno ocenilo, svojo oceno je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zadostno obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2010 ugotovilo, da je bila podana iz utemeljenega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji) in sicer ker je tožnik 15. 2. 2010 in 16. 2. 2010 predčasno odšel z dela, pri čemer je njegov odhod naknadno evidentiral sodelavec F.U., 17. 2. 2010 pa na delo ni prišel, njegov prihod je sodelavec evidentiral. Odpoved je bila podana pravočasno in po tem, ko je tožena stranka tožniku zagotovila zagovor skladno z zakonskimi določbami. Kljub temu je sodišče prve stopnje zaključilo, da odpoved ni zakonita, pri čemer je štelo kot odločilno, da tožena stranka ni dokazala, da upoštevaje okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Okoliščin in interesov, ki bi zahtevali takojšnje prenehanje delovnega razmerja, po oceni sodišča prve stopnje ni dokazala niti v sodnem postopku, te okoliščine in interesi niso bili podani, saj je tožnik do prejema odpovedi delal, posledice v odpovedi očitane kršitve niso bile „tako hude“, tožnik je že pred odpovedjo kršil obveznosti iz delovnega razmerja (štirikrat je zapustil delovno mesto, ne da bi dokončal delo, enkrat je zamudil v službo in enkrat ga med delovnim časom ni bilo na delovnem mestu), pa tožena stranka teh kršitev ni sankcionirala (s podajo pisnega opozorila ali z uvedbo disciplinskega postopka).

Ob dokazanem razlogu za odpoved in izpolnjenih formalnih zahtevah mora biti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan še pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje. Citirani člen določa, da je izredna odpoved pogodbe zakonita le v primeru, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi). Vendar je sodišče prve stopnje nadalje napačno presodilo, da v konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen, zmotno je ocenilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2010, saj je štelo, da tožena stranka okoliščin in interesov, ki zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja, v odpovedi ni navedla.

Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na predhodne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, navedla je, da je zaradi načina storitve kršitev, trajanja kršitev in opisanega odnosa delavca do dela porušen medsebojni odnos, tako da delovnega razmerje ni mogoče nadaljevati. Nadalje je še navedla, da tožniku delovno razmerje preneha z vročitvijo odpovedi, brez odpovednega roka. Predhodne kršitve obveznosti iz delovnega razmerja kot okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, je tožena stranka ponovila v odgovoru na tožbo, pri tem se je sklicevala na 2. odstavek 110. člena ZDR, dodala je, da je pred podajo odpovedi preverila delovno uspešnost in morebitno predkaznovanost tožnika, ugotovila je, da tožnik ni bil preveč vesten delavec, da je že v preteklosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja (zapuščal je svoje delovno mesto, ne da bi dokončal z delom, zaradi česar so morali njegovo delo dokončati sodelavci, med delovnim časom ga ni bilo na delovnem mestu), in da – ker ni imel drsečega delovnega časa – ni mogel sam odločati, kdaj bo začel in kdaj bo končal z delom.

Zgolj zato, ker je tožena stranka vse te okoliščine navedla kot „okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja,“ in ne kot „okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka,“ odpoved še ni nezakonita, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Dejstvo je, da je tožena stranka v odpovedi in v sodnem postopku navedla (in dokazala) okoliščine (in interese), ki zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja, te okoliščine so po oceni pritožbenega sodišča dovolj za utemeljitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

1odstavek 110. člena ZDR govori o okoliščinah in interesih pogodbenih strank, ki jih je treba upoštevati pri presoji, ali je nadaljevanje z delovnim razmerjem mogoče. Pod pojmom „vse okoliščine“ je razumeti zlasti naravo, težo in posledice kršitve, pod pojmom „interesi pogodbenih strank“ pa je pomembno zlasti, kako kršitev vpliva na medsebojno razmerje strank, zlasti na medsebojno zaupanje. V nekaterih primerih, kot je presojani, že zaradi narave in teže kršitve obveznosti iz delovnega razmerja od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo še zaupal v delavca in da bo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati. Kršitev, ki se tožniku očita v odpovedi, to je, da je dvakrat predčasno odšel z dela in da enkrat na delo ni prišel, je tako huda že sama po sebi, da zahteva takojšnje prenehanje delovnega razmerja, saj je prihod na delo in opravljanje dela temeljna obveznost delavca. Še hujša pa se kršitev pokaže, če upoštevamo, da se je tožnik s sodelavcem dogovoril, da bo beležil njegov delovni čas, kot da je bil na delu. Takšna kršitev je lahko le namerna. Iz teh razlogov od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo vzdrževala delovno razmerje. V tej zadevi je o tem sklepati tudi na podlagi (pravilno ugotovljenih) dejstev, da je zaradi tožnikovega predčasnega odhoda z dela in izostanka z dela proizvodnja pri toženi stranki ostala neočiščena, da je tožnik že predhodno štirikrat zapustil delovno mesto, ne da bi dokončal delo, da je enkrat zamudil na delo in enkrat med delovnim časom zapustil svoje delovno mesto. Četudi tožena stranka v zvezi s temi kršitvami ni ukrepala, to še ne pomeni, da je kršitve tolerirala, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Takšno stališče bi pomenilo, da v kolikor delodajalec ne ukrepa ob prvi kršitvi, mora tolerirati vse nadaljnje, kar je nevzdržno. Prav tako zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je tožnik po očitani kršitvi do prejema odpovedi (od 18. 2. 2010 do 12. 3. 2010) delal na svojem delovnem mestu, dokazuje, da bi bilo mogoče nadaljevati z delovnim razmerjem do izteka odpovednega roka. Takšno tolmačenje citirane določbe bi pomenilo, da je zakonita le izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri je delavcu brez vsakega odlašanja prepovedano opravljanje dela. Zakon tega ne zahteva, temveč je v 3. odstavku 111. člena ZDR le dana možnost, da delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo v času postopka. V 1. odstavku 110. člena ZDR se tudi ne zahteva, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do podaje odpovedi.

Po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tako da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo neutemeljen. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in po 2. in 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi takšne odločitve se pritožbeno sodišče do nadaljnjih pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na reparacijski tožbeni zahtevek po 1. odstavku 360. člena ZPP ni opredelilo, saj niso bistvene. Upoštevaje isto določbo ZPP se ni opredelilo niti do pritožbenih navedb tožnika, ki se nanašajo na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi bila odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka drugačna, pa bi bile te navedbe ne le bistvene, ampak tudi utemeljene, saj sodišče prve stopnje brez ustreznih trditev tožene stranke ne bi smelo po lastni presoji razvezati pogodbe o zaposlitvi, tako da v tem delu odločitev ni pravilna, pravilno tudi ni, da ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ne predlaga, sodišče prve stopnje ne prisodi odškodnine po uradni dolžnosti.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sklenilo je, da tožnik, ki po spremembi izpodbijane sodbe s tožbenim zahtevkom ni uspel, po 1. odstavku 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka.

Zavrnilni del izpodbijane sodbe je glede na dejstvo, da tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ni utemeljen, pravilen. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo (zavrnilni) izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.