VSRS Sklep VIII Ips 300/2010

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v izpodbijanem delu in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 720 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2009 dalje (iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust) in znesek 196,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2009 dalje (iz naslova nadurnega dela), v ostalem (obrestnem) delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi z vtoževanim nadomestilom za neizrabljen letni dopust je presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, zaradi česar njena odškodninska odgovornost ni podana. Vendar pa tožnici pripada nadomestilo za neizrabljen letni dopust v skladu z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o delovnem času), v povezavi z razlago tega člena s strani Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 16. 9. 2008 zaradi upokojitve in ker do navedenega dne ni izrabila 24 dni letnega dopusta (za leto 2008), ji, ob pravilni razlagi Direktive o delovnem času, pripada denarno nadomestilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je treba določbo 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) razlagati skladno z Direktivo o delovnem času in prakso SEU, in sicer tako, da gre za denarno nadomestilo in ne za odškodnino. Pravilna razlaga te določbe po stališču sodišča druge stopnje tako terja zaključek, da vsakemu delavcu, ki ne izrabi letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pripada denarno nadomestilo. Ob takem materialnopravnem izhodišču je pritožbene navedbe o tem, da bi tožnica letni dopust lahko izkoristila, vendar tega ni želela, štelo za nebistvene.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 92/2010 z dne 14. 9. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožnica upravičena do plačila denarnega zneska za neizrabljen letni dopust.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede na ugotovljena dejstva, in sicer da bi tožnica lahko izrabila letni dopust in da ji delodajalec tega ni preprečeval, uporaba Direktive o delovnem času v konkretnem primeru ne pride v poštev. Sodišči se zaradi različne dejanske podlage neutemeljeno sklicujeta tudi na sodno prakso SEU. V citiranih sodbah namreč ni bilo ugotovljene zlorabe pravic v smislu neizrabe dopusta s strani delavcev, ko so bili podani vsi pogoji za izrabo le-tega. Po oceni revidentke gre za neutemeljen in samovoljen odstop od ustaljene sodne prakse, ki nasprotuje jasnosti in predvidljivosti sodnega odločanja.

5Revizija je utemeljena.

6Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. V predmetni zadevi je ugotoviti, da pretežni del revizijskih navedb presega tako začrtane meje revizijskega preizkusa. Revizijsko sodišče se s temi navedbami ni ukvarjalo in njihove vsebine tudi ne povzema.

7Vrhovno sodišče je v zadevah VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2012 in VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012 po predhodno dopuščenih revizijah že obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust po 166. členu ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po drugem odstavku 7. člena Direktive o delovnem času. V skladu s prakso SEU (

zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu navedene direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR oziroma nadomestila iz drugega odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta. Zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, kar predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmena namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja po Direktivi sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom.

8Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljen letni dopust, ki je torej mogoča le podredno glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega. To izhaja tudi iz že zgoraj omenjene zadeve C-350/06 in C-520/06, kjer je SEU navedlo, da 7. člen Direktive o delovnem času načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z direktivo (točka 43). Zato je treba pravico do odškodnine po 166. členu ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive o delovnem času) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

9Glede na zgoraj navedeno je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, s katerim je le-to utemeljilo svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, in sicer da vsakemu delavcu, ki ne izrabi letnega dopusta pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pripada denarno nadomestilo. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP ponovno preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu preveriti zaključke tega sodišča, ki jih je ob zmotnem materialnopravnem izhodišču štelo za nebistvene (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pri tem bo moralo upoštevati, da delavec v obdobju, v katerem je upravičen do odsotnosti z dela v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ni dolžan koristiti

letnega dopusta.

10Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.