VSL sodba IV Cp 32/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati tožniku, od 1. 12. 2009 zviša na mesečni znesek 225,50 EUR. Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan izpolniti celotno preživninsko obveznost glede zapadlih preživninskih zneskov po sodbi v roku 15 dni, v bodoče pa do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 201,36 EUR, poleg tega pa je tožniku priznalo tudi strošek sodnih taks v znesku 59,76 EUR, katerega plačilo je naložilo tožencu.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Čeprav toženec navaja, da izpodbija sodbo prvega sodišča v celoti, je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija ugodilni del sodbe. V pritožbi navaja, da iz sodbe prvega sodišča ni možno ugotoviti, katere so tiste okoliščine, ki so se v dveh letih toliko spremenile, da je potrebno tako visoko zvišanje preživnine. Določitev stroškov, potrebnih za tožnikovo preživljanje, je previsoka in neutemeljena. V postopku P 1336/2006 je bila sporazumno dogovorjena preživnina za tožnika, ki je bila primerna in ustrezna. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, katere so tiste okoliščine na tožnikovi strani, ki zahtevajo povečanje preživnine. Sodišče je neutemeljeno sledilo tožnikovim neizkazanim navedbam. Sodišče bi moralo presoditi, ali so se v dveh letih res toliko spremenile okoliščine na toženčevi strani oziroma potrebe na tožnikovi strani, da je utemeljeno takšno povišanje preživnine. Tožnik je že v času sklepanja sodne poravnave imel približno enake potrebe, kot jih ima danes. Za svojo rast je že tedaj porabil celo več hrane, kot jo porabi sedaj. Sodišče ni preverjalo, od kdaj se tožnik rekreativno ukvarja s športom oziroma ali se ni ukvarjal s športom že v času sklenitve sodne poravnave. Neživljenjski so tudi stroški, ki jih ugotavlja sodišče. Tožnik bi si lahko glede na svojo starost sam zaslužil za žepnino in počitnice. Sodišče samo izpostavlja, da tožnik lahko s svojimi zmožnostmi prispeva k lastnemu preživljanju, vendar pa tega dejstva ni upoštevalo pri splošni zmožnosti tožnika k prispevanju za svoje preživljanje. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da s tožnikom biva tudi njegov brat B. B., ki je kot študent sam skrbel za svoje preživljanje. Za svoje preživljanje mesečno zapravi 500,00 EUR, tožnik pa nima avtomobila, vendar vseeno vtožuje visoke stroške preživljanja. Ni verjeti, da bi imel tožnik tako drastično višje mesečne potrebe za preživetje, kot jih ima njegov brat. Tožnik tudi ni listinsko izkazal višine stroškov, ki naj bi bili nujno potrebni za njegovo preživetje. Stroškov bivanja v hiši tožnik ni izkazal, ta strošek v višini 100,00 EUR pa je neutemeljen, saj tožnikova mati plača tožencu iz tega naslova za tri osebe po 71,00 EUR. Sodišče bi moralo najprej vsaj oceniti, kakšne so bile potrebe tožnika ob sklenitvi poravnave in nato v tem postopku ocenjevati, ali so se te tožnikove potrebe spremenile do te mere, da je tožba utemeljena. Sodišče je zmotno presodilo tudi toženčevo zmožnost plačevanja preživnine. Sodišče je ocenilo, da je toženec zmožen prispevati k tožnikovemu preživljanju v enaki meri kot tožnikova mati, ker je menilo, da so premoženjske in pridobitne sposobnosti obeh staršev enake. Takšna ugotovitev sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pravilno je sicer ugotovljeno, da je plača tožnikove matere več kot enkrat višja od toženčeve plače, vendar je sodišče nepravilno presojalo razmerje med ostalim premoženjem in zmožnostmi za pridobivanje tožnikovih staršev. Tožnikova mati pridobiva še dodatne denarne prilive iz naslova dela po pogodbi, povprečno 400,00 do 500,00 EUR na mesec, zato njeni prejemki za 150 % presegajo toženčeve prejemke. Že iz tega razloga je nesprejemljivo stališče sodišča, da je toženčeva zmožnost prispevanja k preživljanju tožnika enaka zmožnosti tožnikove matere. Stanje na bančnih računih v preteklosti tako pri tožencu kot pri tožnikovi materi ne bi smelo biti relevantno. Tudi primerjava stanj na bančnih računih obeh tožnikovih staršev pokaže, da sta imela podobna stanja in podobne dvige sredstev. Sodišče ni presojalo, za kaj so bila sredstva na računih porabljena. Na podlagi primerjave preteklega stanja na bančnih računih sodišče ne more utemeljeno trditi, da so preživninske zmožnosti tožnikovih staršev enakovredne. Sodišče ni upoštevalo toženčevih navedb, da tožnikova mati na svoji njivi pridobiva poljedeljščine, s katerimi lahko preživlja tožnika. Sodišče ni presodilo dejstva, da je tožnikova mati solastnica hiše v R., za katero skoraj gotovo pridobiva kakšno najemnino ali pa bi nepremičnino lahko oddala v najem. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo dokazov o tem, koliko tožnikova mati dejansko prispeva k stroškom in vzdrževanju skupne hiše. Toženec je dokazal, da s svojim delom sam vzdržuje hišo in okolico. Tožnik ima 22 let, pri čemer ne opravlja nobenega študentskega dela in ne prispeva k lastnemu preživljanju. Iz obrazložitve sodbe ni moč ugotoviti, na katera dejstva in dokaze je sodišče oprlo svojo odločitev. Upoštevati je tudi treba, da je tožnik že toliko star, da ni potrebno dodatno angažiranje staršev glede vzgoje in varstva. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvo sodišče je ugotovilo, da so se po sklenitvi sodne poravnave z dne 31. 1. 2007, s katero je bilo tožencu naloženo plačevanje preživnine za tožnika v mesečnem znesku 84,00 EUR od 1. 2. 2007 dalje, spremenile razmere v smislu 132. člena ZZZDR. Povečanje tožnikovih preživninskih potreb je prvo sodišče obrazložilo (stran 4 – 6 sodbe – nepomembno je, da vsi tožnikovi življenjski stroški niso listinsko izkazani, saj ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil), zato so drugačne pritožbene trditve protispisne. Pri tem je prvo sodišče ugotovilo tudi, da tožnik sedaj ne prejema več Zoisove štipendije, ki je znašala 70,00 EUR. Čim je prvo sodišče ugotovilo obstoj spremenjenih okoliščin je moralo znova ovrednotiti tožnikove potrebe v smislu drugega odstavka 129. a člena ZZZDR, zato podrobnejša analiza okoliščin, v katerih je bila določena preživnina po navedeni sodni poravnavi ni bila potrebna.

6Prvo sodišče je ugotovilo, da znašajo tožnikove mesečne življenjske potrebe 451,00 EUR. To ugotovitev je tudi analitično obrazložilo. Toženec v postopku pred prvim sodiščem do konca prvega naroka ni opredeljeno ugovarjal tožnikovim trditvam o višini posameznih njegovih potreb. Tovrstne ugovore pavšalno zatrjuje tudi v pritožbi, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Enako velja za neobrazloženo pritožbeno trditev o neživljenjskih stroških za obleko in obutev ter za razvedrilo in žepnino, katere je prvo sodišče pravilno ovrednotilo. Enako velja za ugotovljene stroške bivanja (100,00 EUR mesečno), katerim toženec na prvi stopnji ni obrazloženo ugovarjal, pritožbena trditev, da plača tožnikova mati iz tega naslova le 71,00 EUR za tri osebe (tudi za tožnika) pa je nedovoljena in zato neupoštevna novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Prvo sodišče je pri oceni tožnikovih stroškov preživljanja pravilno upoštevalo, da gre za njegove osnovne življenjske potrebe, katere sta dolžna pokriti njegova starša kot preživninska zavezanca, in da bi bil tožnik dolžan tudi sam pridobiti potrebna sredstva (npr. z delom preko študentskega servisa) le za kritje tistih potreb, ki bi presegale njegov osnovni življenjski standard. Toženčeva parcialna primerjava življenjskih stroškov drugega sina B. B. (iz njegove izpovedbe je razvidno, da z zneskom 500,00 EUR niso pokrite vse njegove mesečne življenjske potrebe) nima relevantnega pomena za presojo tožnikovih življenjskih potreb.

7Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi toženčeve materialne in pridobitne zmožnosti. Tožnikova mati res zasluži precej več od toženca, kar pa ni odločilno za porazdelitev preživninskega bremena med njima. Treba je upoštevati celotne premoženjske razmere preživninskega zavezanca. V toženčevem primeru so te celo še boljše, kot jih je ugotovilo prvo sodišče. Njegova mesečna neto plača namreč ne znaša le dobrih 800,00 EUR, saj je iz podatkov njegovega delodajalca (priloga C1) razvidno, da je prejemal v obdobju od 1. 12. 2009 do 5. 4. 2011 iz tega naslova povprečno okoli 960,00 EUR na mesec. Tudi po 1. 3. 2011, ko ni več prejemal dodatka za povečan obseg dela v višini 20 %, je prejel mesečno plačo 917,00 EUR, pred 29. 9. 2010, ko mu je bil priznan ta dodatek (priloga B20), pa je njegova povprečna neto plača znašala okoli 990,00 EUR mesečno. Razen tega je prvo sodišče ugotovilo, da je imel toženec v obravnavanem obdobju na bančnih računih večja sredstva (pri SKB banki d.d. 2. 11. 2010 v znesku 10.010,00 EUR, pri NLB d.d. pa 9.177,86 EUR 4. 12. 2009). Toženec ni pojasnil, za katere namene je porabil ta sredstva (za preživninske obveznosti jih gotovo ni, saj sinu B. po razvezi zakonske zveze s tožničino materjo ni plačeval preživnine, za tožnikovo preživljanje pa je plačeval le simboličen mesečni znesek). Primerjava gibanj sredstev na bančnih računih tožnikovih staršev odraža (toženec ni imel nikoli negativnega stanja, tožnikova mati pa pogosto, kljub znatno višjim dohodkom in najetemu kreditu), da je toženčev premoženjski položaj vsaj približno tako dober, kot ga ima tožnikova mati (in da je slednja v primerjavi s tožencem krila pretežni delež stroškov preživljanja njunih sinov). Pri tem je nepomembna okoliščina, da je toženčeva partnerka nezaposlena, saj je preživninska obveznost do otroka pred vsemi drugimi obveznostmi.

8Navedene ocene premoženjskih zmožnosti tožnikovih staršev ne spremeni niti primerjava njunega nepremičnega premoženja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da solastnih nepremičnin ne oddajata v najem oziroma da nimata prihodkov iz tega naslova (toženec ni dokazal resničnosti svojih nasprotnih trditev). Kakšno je njuno razmerje glede kritja stroškov vzdrževanja skupne hiše, je bilo nepomembno za odločitev v pravdi. Prvo sodišče je glede na dejanske ugotovitve o okoliščinah, ki so bile odločilne za razsojo in jih toženec ni uspel ovreči, pravilno enakomerno porazdelilo breme tožnikovega preživljanja med njegova starša.

9Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Toženec ni uspel s pritožbo, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., prvi odstavek 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).