VSL sklep II Cp 2152/2011

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot nedopustno zavrglo tožbo tožnika na razveljavitev sklepov skupščine tožene stranke z dne 19. 4. 2010 in vzpostavitev prejšnjega stanja, in sicer iz razloga, ker tožnik ni izkoristil pravnega sredstva, ki ga predvideva peti odstavek 13. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1), s čimer ni izpolnil procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva po drugem odstavku 14. člena ZDru-1.

2Zoper sklep se je v roku pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Nasprotuje razlagi sodišča, da sodno varstvo ni dopustno, ker tožnik zoper odločitev zbora članov ni vložil pritožbe na isti organ. Navaja, da statut tožene stranke zoper odločitev zbora članov, kot najvišjega organa tožene stranke, ne dovoljuje pritožbe, zato ta sploh ni možna. Pravilna razlaga petega odstavka 13. člena ZDru-1 privede do zaključka, da zoper odločitve samega zbora članov ni pritožbe, v konkretnem primeru pa upoštevaje temeljni akt le-ta izrecno ni dovoljena. Odločitve zbora članov so dokončne s samim sprejemom. Tožnik je tako vložil tožbo zoper dokončno odločitev tožene stranke, pri čemer so bila izkoriščena vsa pravna sredstva, ki so določena v njenem temeljnem aktu. Nadalje zatrjuje, da je sodišče z zavrženjem tožbe kratilo njegovo pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), saj mu onemogoča meritorno sodno odločanje o njegovih pravicah in pravnih interesih v razmerju do tožene stranke kot nosilca javnih pooblastil, o katerih je tožena stranka že odločila z dokončno odločitvijo. Opozarja tudi na kršitev načela enakega varstva pravic po 22. členu URS. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani namreč poteka pravdni postopek, v katerem tamkajšnji tožniki prav tako izpodbijajo odločitev najvišjega organa iste tožene stranke. Tožniki v tistem postopku pred vložitvijo tožbe prav tako niso vložili pritožbe na isti organ, sodišče pa je njihovo tožbo sprejelo v obravnavo in meritorno odločanje, prav tako pa je tudi Višje sodišče v Ljubljani na pritožbo tožnikov zoper zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. S tem sta obe sodišči šteli, da so podane vse procesne predpostavke za sodno izpodbijanje sklepov.

3Pritožba je utemeljena.

4ZDru-1 v prvem odstavku 14. člena določa, da ima vsak član društva pravico v roku enega leta od sprejetja dokončne odločitve pred sodiščem izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim aktom ali drugim splošnim aktom društva. Izpodbijanje odločitev organov društva pred sodiščem v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZDru-1 ni dopustno, če pred tem ni bilo izkoriščeno pravno sredstvo iz petega odstavka 13. člena istega zakona. Ta določa, da o pritožbah zoper odločitve organov društva oziroma zastopnika društva odloča zbor članov, če temeljni akt ne določa drugače. Določba petega odstavka 13. člena ZDru-1 je torej subsidiarne narave in se uporabi le, če v temeljnem aktu ni določeno drugače. Temeljni akt (statut) tožene stranke možnosti vložitve pravnega sredstva zoper odločitve njenega najvišjega organa – skupščine (smiselno zbor članov) ne predvideva. Tako tudi ne ureja potrebnih vprašanj glede postopka obravnavanja morebitnih pritožb zoper odločitve skupščine, kot so denimo način odločanja o pritožbi, zahtevana večina (navadna ali kvalificirana), rok za vložitev pritožbe, rok za sprejetje odločitve, nastop dokončnosti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je po določbi petega odstavka 13. člena ZDru-1 zoper odločitev kateregakoli organa društva, torej v konkretnem primeru tudi zoper odločitev skupščine, potrebna pritožba, o kateri odloča zbor članov društva. Takšno stališče pa je po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje značilnosti konkretnega primera, nepravilno.

5ZDru-1 pravico izpodbijati odločitve organov društva po sodni poti veže na pogoj dokončnosti sprejete odločitve. Povedano drugače, pravica člana društva do sodnega varstva se aktivira šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva znotraj društva. Tožnik kot zunanji član tožene stranke v tem postopku zahteva razveljavitev sklepov skupščine, ki jih je ta sprejela na svoji seji dne 19. 4. 2010. Skupščina kot najvišji organ tožene stranke je torej z glasovanjem že izrazila svojo voljo glede vsebine izpodbijanih sklepov. Vztrajanje na stališču, da bi moral tožnik, ki hkrati zatrjuje, da mu niti ni bila dana možnost sodelovanja na skupščini, še pred vložitvijo tožbe izpodbijati že sprejeto odločitev pred istim organom, bi bilo v konkretnem primeru preveč togo in bi na eni strani otežilo učinkovito uveljavljanje pravic člana društva, na drugi strani pa bi pomenilo večkratno odločanje skupščine o istem vprašanju, kar bi bilo ne le nelogično in nesmiselno ter v nasprotju z načelom devolutivnosti, kakor opozarja pritožnik, ampak bi (lahko) tudi občutno zamaknilo nastop dokončnosti sprejete odločitve. Določbo petega odstavka 13. člena ZDru-1 je zato treba razlagati na način, da je vsako odločitev organa oziroma zastopnika društva, ne pa tudi odločitve zbora članov kot najvišjega organa društva, možno izpodbijati s pritožbo, o kateri, če temeljni akt društva ne določa drugače, odloča zbor članov. V teh primerih je vložena pritožba na zbor članov društva zoper odločitve zastopnika društva in njegovih nižjih organov procesna predpostavka za sodno izpodbijanje sprejetih odločitev. To pa ne velja za odločitve zbora članov društva kot njegovega najvišjega organa, saj za vnovično odločanje o že sprejeti odločitvi ni najti utemeljenega razloga. Odločitev zbora članov društva postane dokončna že z njenim sprejemom. Na podlagi vsega navedenega je odločitev skupščine tožene stranke, smiselno zbora članov društva, potrebno šteti za dokončno s samim sprejemom. Zato je tožnik zoper takšno odločitev po prvem odstavku 14. člena ZDru-1 upravičen zahtevati sodno varstvo.

6Zatrjevanja pritožnika o kršitvah ustavnih pravic so glede na sprejeto odločitev postala brezpredmetna, tudi sicer pa so njegove trditve neutemeljene. Članom društva je namreč dana možnost sodnega izpodbijanja odločitev pod pogoji, ki jih določajo notranja pravila društva oziroma ZDru-1. Šele ko so izčrpana vsa predvidena pravna sredstva znotraj društva, se lahko zahteva sodno varstvo. Izčrpanje vseh pravnih sredstev je torej procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva. Z vložitvijo tožbe pa se sodno uveljavljanje pravic šele začne. Glede zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic pa je potrebno pojasniti, da četudi bi bila odločitev v tej zadevi drugačna, to še ne bi pomenilo kršitve navedene ustavne pravice, saj odločitev v sporu, na katerega se sklicuje pritožnik, še ni postala pravnomočna, tudi sicer pa pritožnik ne zatrjuje, da bi takšna odločitev kakorkoli odstopala od izoblikovane sodne prakse.

7Zaključek sodišča prve stopnje, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe, je tako po oceni pritožbenega sodišča nepravilen, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku). V nadaljevanju naj ima sodišče prve stopnje v vidu zgornje pripombe pritožbenega sodišča.