VSM sklep IV Kp 40537/2010

Pritožba obsojenčevega pooblaščenca se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 5. 10. 2011 zavrnilo obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, kot njegov podredni predlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom. To je bilo storjeno s sklepom II Kr 40537/2010.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev pooblaščenec zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Najprej zato, ker so kršitve kazenskega zakona pavšalno uveljavljane kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To ni mogoče, kajti kazenski zakon je lahko prekršen samo tedaj, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki jo bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 799).

5V ostalem pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikovo grajo dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Njeno jedro je v trditvi, da je nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim priporom upravičena glede na obsojenčevo zdravstveno stanje, ki terja intenzivnejše medicinsko in psiho-socialno podporo.

6Kot je znano sta delo v splošno koristi in hišni zapor dve različni nadomestitvi kazni zapora. Z vidika posameznikove prostosti je prva odprtega značaja, s tem da predpostavlja njegovo udejstvovanje, ki ga pri drugi, ki je še vedno zaprtega značaja, ni. Ko gre za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pritožnik prezre pravilne razloge sodišča prve stopnje, po katerih morajo biti izpolnjeni ne le subjektivni, ampak še objektivni pogoji (sodba Vrhovnega sodišča R Slovenije I Ips 305/2009 z dne 7. 1. 2010), ki so v obsojenčevem primeru takšni, da predlagane nadomestitve niti po presoji pritožbenega sodišča ne dovoljujejo. Podobno velja za subjektivno stran, saj če mora biti obsojenec deležen takšne podpore, kot izhaja iz pritožbene obrazložitve, potem je njegovo udejstvovanje, ki je za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist in za njen uspeh bistvenega pomena, praktično izključeno.

7Nekoliko drugače je pri nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, kjer kot rečeno zgornje udejstvovanje ni pogoj. Toda, ker sodišča tudi to nadomestitev smejo in ne že morajo izreči, je jasno, da pravilna presoja, brez nekaterih objektivnih okoliščin ni mogoča. Že zato, ker kot je to izpostavilo sodišče prve stopnje, utegne biti v nasprotnem smisel izvršitve kazenske sankcije izgubljen, medtem ko ravno v pritožbeni obrazložitvi predstavljena dogajanja, povezana z zatrjevano obdolženčevo odvisnostjo od alkohola, kažejo na večji institucionalni nadzor, ki se je doslej, ko se je obsojenec nahajal na prostosti, in ko je imel do ustanov, kjer bi mu lahko nudili pomoč, prost dostop, očitno izkazal za neučinkovitega.

8Glede na to je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenca obsojenega D.A. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).