VSM sodba in sklep I Cp 1418/2011

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi glede glavnice 7.349,55 (sedem tisoč tristo devetinštirideset 55/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavi glede glavnice 8.351,88 (osem tisoč tristo enainpetdeset 88/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, skupaj torej glede glavnice v višini 15.701,43 (petnajst tisoč sedemsto ena 43/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila ter v odločitvi o pravdnih stroških in se zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje s tem, da izrek v II. točki pravilno glasi tako, da se tek zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice, glede katerega sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka ostane v veljavi (3.552,46 (tri tisoč petsto dvainpetdeset 46/100) EUR), zavrne v obdobju od 1. 1. 2009 do 23. 11. 2009.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek 11.904,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku, do vtoževanih 24.838,06 EUR in glede teka zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2009 do 24. 11. 2009 pa je zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka). Tožečo stranko je zavezalo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 388,58 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Z ozirom na to, da sodišče prve stopnje zaključuje, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, meni, da bi ob upoštevanju zakonske domneve (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR) moralo odločiti, da je pridobljeno premoženje last vsakega zunajzakonskega partnerja do polovice. V najslabšem primeru bi tožeči stranki moralo prisoditi polovico vtoževanega zneska. Po prepričanju le-te gre v obravnavani zadevi sicer za drugo situacijo, v povezavi s čemer kot pravilne in skladne z njeno trditveno podlago sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka zaradi dela v tujini (v Švici) ob dobrem zaslužku materialno dobro situirana, tožena stranka pa je skupaj s štipendijo, preživnino in otroškim dodatkom za hčerko mesečno prejemala skromne dohodke, ki za preživetje niso zadoščali. Vendar se ob tem sprašuje, kako je tožena stranka zmogla sporne investicije, s čemer nasprotuje prvostopenjski odločitvi v delu, s katerim je tožbeni zahtevek zavrnjen. Izpostavi, da je tožena stranka v času trajanja njune življenjske skupnosti zasledovala interese premoženjske narave. Sodišče prve stopnje je po naziranju pritožbe sicer pravilno zavrnilo navedbe tožene stranke, da s tožečo stranko nista živeli v zunajzakonski skupnosti, da slednja ni ničesar prispevala k skupnem življenju, tožena stranka pa jo je vzdrževala ter za njene potrebe najemala celo kredite in bi tožeči stranki zato polovico vtoževanega zneska moralo priznati že, v kolikor ne bi izkazala svojih večjih prispevkov k skupnem življenju pravdnih strank, kar pa je ta po prepričanju pritožbe storila. Z ozirom na prvostopenjske zaključke, da tožena stranka sicer ni imela nobenih sredstev, zaradi nizkih mesečnih prihodkov pa je k njenem preživljanju in preživljanju hčerke prispevala tudi tožeča stranka, slednja izraža prepričanje, da je tožbenemu zahtevku potrebno v celoti ugoditi. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za vračilo 2.000,00 EUR, kolikor naj bi tožeča stranka plačala za postavitev nagrobnega spomenika za babico tožene stranke, se ne strinja s prvostopenjsko dokazno presojo, ki po prepričanju pritožbe temelji na izpovedbi neverodostojne priče M.Z. in je tudi v nasprotju z logiko in življenjskim izkustvom. Sodišče prve stopnje namreč sledi toženi stranki, da je denar posodila svoji teti, ko vendar ugotavlja, da se je sama komaj preživljala. Sodbo sodišča prve stopnje pritožba izpodbija tudi v odločitvi o pravdnih stroških. Ne sprejema stroškovne odmere, ko ji je sodišče prve stopnje kot strošek pooblaščenca po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za postopek in zastopanje na narokih za glavno obravnavo le v enkratnih zneskih. Navaja pa še, da je sodišče prve stopnje toženi stranki kot stroške njenega pooblaščenca neutemeljeno priznalo materialne stroške, kilometrine, odsotnost iz pisarne in podobno, saj je tožena stranka imela možnost, da najame pooblaščenca iz območja razpravljajočega sodišča. Če tega ni storila, v skladu s sodno prakso nosi s tem povezane stroške sama. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženo stranko pa zaveže k plačilu vseh nastalih stroškov postopka, podrejeno pa jo v tem delu razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu vrne v novo sojenje.

4Tožena stranka prvostopenjsko sodbo izpodbija v obsodilnem delu, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uvodoma izpostavlja, da tožeča stranka s svojim zahtevkom, ki mu je sodišče prve stopnje delno ugodilo, povračilo vlaganj v stanovanje tožene stranke in stroškov, plačanih za njeno preživljanje na podlagi zunajzakonske skupnosti zahteva kot neupravičeno obogatitev. Sodišče prve stopnje sicer izhaja iz obstoja zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, vendar nato v nadaljevanju svojo odločitev nepravilno opre na splošna pravila obligacijskega prava (190. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Vlaganja tožeče stranke kot zunajzakonskega partnerja tožene stranke v njeno posebno premoženje, kar njeno stanovanje nedvomno je, bi sodišče ob upoštevanju trditvene podlage tožbe na podlagi 12. člena ZZZDR moralo presojati v skladu z določbami ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema, saj je navedeni zakon v razmerju do OZ specialni predpis. Ob uporabi določila drugega odstavka 51. člena ZZZDR bi moralo ugotoviti skupno premoženje partnerjev, tožbeni zahtevek za vrnitev vlaganj pa bi moralo obravnavati z vidika pravice do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Upoštevati bi moralo, da sta v povečanje posebnega premoženja tožene stranke vlagali obe pravdni stranki (kar sodišče prve stopnje sicer ugotavlja), glede na tožbene trditve o obstoju zunajzakonske skupnosti pa bi moralo ugotoviti, da so vlaganja tožnika vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje tožene stranke, zato bi tožeča stranka lahko uveljavljala le povrnitev vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja tožene stranke. V ta namen bi tožeča stranka morala zatrjevati, kolikšna je bila vrednost premoženja tožene stranke pred zatrjevanimi vlaganji in koliko se je povečala zaradi vlaganj. Z ozirom na to, da tožeča stranka takšnih trditev ni postavila oziroma so te pavšalne, dokaznih predlogov za postavitev izvedenca pa ni ustrezno obrazložila, je po prepričanju pritožbe tožbeni zahtevek potrebno v celoti zavrniti, saj njegova utemeljenost iz tožbenih trditev ne izhaja, teh pa z zaslišanjem prič ali tožeče stranke ni mogoče nadomestiti. Prvostopenjska sodba v tej smeri tudi nima nobenih razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki narekuje njeno razveljavitev. V kolikor bi sodišče zahtevek tožeče stranke obravnavalo kot zahtevek za vračilo vlaganj na podlagi njenega posebnega premoženja, bi tožeča stranka glede vseh vlaganj morala izkazati, da so bila izvedena iz njenega posebnega premoženja, česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala. Ravno nasprotno je navajala, da je bila ves čas trajanja razmerja zaposlena v Švici, tako da bi veljalo tožbeni zahtevek zavrniti tudi iz tega razloga. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da zunajzakonska skupnost ni obstajala, se tožeča stranke glede vlaganj ne bi mogla sklicevati niti na odpadlo pravno podlago. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje tudi dejanskega stanja ni v zadostni meri razjasnilo, zato je v obsodilnem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka zatrjuje tudi kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker ji sodišče prve stopnje na prvi glavni obravnavi 6. 4. 2010 ni dodelilo roka, da se izjasni o vlogi tožeče stranke, ki jo je prejela na naroku samem, in te odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo, ji je onemogočilo dokazovanje dejstev in predlaganje dokazov, ki bi narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka, kar vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka sodišču druge stopnje glede na vse navedeno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa jo v tem obsegu razveljavi in sodišču prve stopnje vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5Odgovora na pritožbi nista bila vložena.

6Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

7Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijana sodba v odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo 15.701,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa pri presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka v navedeni višini, kakor izpostavljata tudi pritožbi, nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Navedeno terja njeno razveljavitev v tem obsegu, posledično pa tudi v odločitvi o pravdnih stroških. V preostalem delu sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, podana pa ni niti kršitev določb postopka iz prvega oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v tem obsegu pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in na tej osnovi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki je pritožbi bodisi v obsodilnem oziroma zavrnilnem delu ne moreta omajati.

8Pri obravnavanju predmetne zadeve je pred razpravo o pravilni uporabi materialnega prava potrebno najprej izhajati iz veljavne procesne ureditve. Pravdni postopek je po svoji naravi dispozitivni postopek, katerega gonilna sila je procesna aktivnost udeleženih pravdnih strank, kar se odraža v določbah ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Ob povečani odgovornosti pravdnih strank pri uveljavljanju njihovih pravno zavarovanih upravičenj je hkrati tudi težnja sodišča, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje (285. člen ZPP). Tudi sodišče si prizadeva, da odkrije materialno resnico, vendar ga k tej lahko privede le kontradiktorni postopek, ki ga usmerjajo stranke v kooperaciji s sodiščem. V pravdnem postopku, kjer je uveljavljen princip proste dokazne presoje (8. člen ZPP), je dokazna inciativa sicer breme pravdnih strank, vendar pa je presoja, katera dejstva so pravno pomembna za odločbo in kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev teh dejstev, na strani sodišča, ki more ob tem izhajati iz pravilne uporabe materialnega prava, česar sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni v celoti uresničilo.

9Skladno z razpravnim načelom je sodišče sicer vezano na zatrjevano dejansko podlago, ki jo upoštevaje omejitve pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov (286. člen ZPP) ponudita pravdni stranki, vendar pa mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage(1), iz katerih bi glede na zatrjevana dejstva, v kolikor bi se izkazala za resnična, izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Tak miselni preizkus, ki služi začasni pravni diagnozi spora, sodišče praviloma opravi še pred fazo izvajanja dokazov, saj na tej osnovi presodi, katera dejstva je potrebno kot pravno relevantna ugotoviti in kateri dokazi naj se v ta namen izvedejo (prvi odstavek 287. člena ZPP v zvezi s 213. členom ZPP). Ob takšni pravni opredelitvi spora v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz prepričanja, da je utemeljenost tožbenega zahtevka v celoti potrebno presojati izhajajoč iz določbe 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. To je dokazni postopek in dokazno ocenjevanje (8. člen ZPP) usmerjalo tako, da je o tožbenem zahtevku, ob tem, ko sicer pravilno zaključuje, da sta pravdni stranki živeli v zunajzakonski skupnosti, ki ima po 12. členu ZZZDR vse pravne posledice kot zakonska zveza, da sta vsaka po svojih zmožnosti prispevali za sprotno življenje, obe pa sta v času trajanja partnerske zveze prispevali za obnovo stanovanja kot posebnega premoženja tožene stranke, odločilo zgolj ob uporabi citirane določbe OZ. V zvezi z denarnimi sredstvi, vloženimi v obnovo stanovanja, vrnitev katerih tožeča stranka zahteva na temelju posameznih računov (priloga A1 – A7, z izjemo terjatve po računu z dne 1. 3. 2002 v prilogi A6), kot tudi v zvezi s kupnino, prejeto ob prodaji avtomobila VW Passat, ter plačilom za nakup vrtne ute (sporna vrednost skupaj 15.701,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila), sodišče prve stopnje zaključuje zgolj, katera od pravdnih strank je določeno denarno vsoto prispevala, ker pa utemeljenosti tožbenega zahtevka ni preizkusilo tudi ob uporabi določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema (51. - 62. člen ZZZDR), prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, ali denarni prispevki pravdnih strank predstavljajo sredstva skupnega premoženja, to je tista, ki sta jih pravdni stranki pridobili z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), ali pa so bila vlaganja oziroma plačila izvršena s sredstvi posebnega premoženja zunajzakonskih partnerjev (prvi odstavek 51. člena ZZZDR).

10V povezavi z zgoraj navedenim ne gre prezreti trditev tožeče stranke, ki jim v bistvenem sledi tudi sodišče prve stopnje, in sicer, da sta bili pravdni stranki zunajzakonska partnerja in sta živela v stanovanju tožene stranke, da je bila tožeča stranka ves čas njunega razmerja zaposlena v Švici, kjer je mesečno zelo dobro zaslužila (5.000,00 do 6.000,00 švicarskih frankov) tako, da je na račun njenega dohodka živela celotna družina. Toženi stranki je dajala različne zneske, v njeno stanovanje vlagala lastna sredstva in plačevala njene druge izdatke. Le-te namreč terjajo presojanje spornega pravnega razmerja tudi na podlagi določb ZZZDR, kar sodišče prve stopnje prezre.

11Najpomembnejša posledica zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti na premoženjskem področju je v tem, da je vse premoženje, ki ga partnerja pridobita z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), pri čemer je takšen poseben premoženjski režim po našem pravu kogentne narave. Ni bistveno, da je delo skupno, temveč da partnerja pridobivata v življenjski skupnosti in že v tem oziru je potrebno ponovno, in sicer v smeri nastanka skupnega premoženja, pretehtati dejanske zaključke izpodbijane sodbe o finančnem prispevku pravdnih strank k investicijam v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Kaj spada v skupno premoženje iz določil ZZZDR ne izhaja, saj so pojavne oblike premoženjskih vrednosti številne, je pa sodna praksa zapolnila vsebino tega nedeljivega pravnega pojma. Ob tem, ko skupno premoženje vsekakor predstavljajo prihodki iz delovnega razmerja in je kot delo obravnavati tudi skrb za gospodinjstvo, varstvo in vzgojo otrok (drugi odstavek 59. člena ZZZDR), pa velja izpostaviti, da so skupno premoženje tudi prihranki osebnega dohodka(2), stvari kupljene z denarjem skupnega premoženja ali pridobljene z zamenjavo ali izkupičkom za prodane stvari iz skupnega premoženja. Skupno premoženje so tudi sredstva pridobljena s kreditom oziroma premoženje ustvarjeno s temi sredstvi, četudi je bil kredit dan samo enemu partnerju in ga je morda tudi samo eden odplačeval(3). V zvezi z vlaganji v stanovanje velja poudariti, da v kolikor zunajzakonska partnerja v času trajanja partnerske skupnosti skupno delo in sredstva vlagata v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega od partnerjev, z ozirom na to, da po določilih ZZZDR lastninska pravica nastaja na originarni način, nepremičnina sicer lahko postane skupno premoženje, vendar le, če se njeno stanje in vrednost ekonomsko tako spremeni, da jo lahko štejemo za novo stvar. O tem v obravnavanem primeru, ko so bila s prenovo notranjosti stanovanja izvršena ekonomsko manj pomembna vlaganja, tudi če bi izhajali zgolj iz vlaganj skupnih sredstev, ne more biti govora in trditve pravdnih strank v tej smeri niti niso bile postavljene. Zaradi navedenega je, kar pravilno izpostavlja tudi tožena stranka v svoji pritožbi, potrebno ugotoviti povečanje vrednosti posebnega premoženja tožene stranke zaradi vlaganj, česar sodišče prve stopnje ni storilo in izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Pravna posledica, ki jo tožeča stranka zasleduje s predmetnim tožbenim zahtevkom (plačilo določenega denarnega zneska kot zahtevek obogatitvene narave) se ob pravilni uporabi materialnega prava (51. - 62. člen ZZZDR; 190. člen OZ; 8., 16., 17., 18., 48., 54., 105. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ), namreč lahko izkaže kot (delno) utemeljena bodisi da so bila vlaganja izvršena s sredstvi skupnega premoženja pravdnih strank bodisi s sredstvi njunega posebnega premoženja ali s sredstvi iz obeh premoženjskih sfer, pri tem pa je ugotovitev o vlaganjih sredstev skupnega premoženja, ki terja še sklepanje o deležih zunajzakonskih partnerjev na tem premoženju, pomembna za presojanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Zaradi nepravilnega materialnopravnega pristopa k reševanju zadeve, kar v pritožbah utemeljeno izpostavljata obe pravdni stranki, sodišče prve stopnje izpostavljenega pravno relevantnega dejanskega stanja ni osvetlilo in izpodbijana sodba o tem nima razlogov, kar v povezavi z že zgoraj obrazloženim terja njeno razveljavitev v obsegu, ki je prizadet s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je glede zahtevanih 15.701,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila.

12V preostalem obsegu, to je glede zahtevka za plačilo 9.136,63 EUR s pripadki, ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki izpolnjuje tudi zakonske znake procesne kršitev iz 8. točke drugega odstavka istega člena, tožena stranka s pritožbo zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe ne more uspešno uveljaviti, saj zatrjevanih procesnih kršitev relativne narave v postopku na prvi stopnji skladno z določbo 286.b člena ZPP ni grajala(4), kar bi morala storiti že na prvem naroku za glavno obravnavo. Prvostopenjskih dejanskih zaključkov v tem delu pravdni stranki z ozirom na nekonkretizirano pritožbeno grajo, ko sicer obe uveljavljata pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne moreta izpodbiti, pritožbena izvajanja tožeče stranke v zvezi z zahtevkom za vračilo zneska, ki naj bi bil plačan za postavitev nagrobnega spomenika, pa se v okviru tega pritožbenega razloga izkažejo kot neutemeljena oziroma v tej povezavi zatrjevana kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko tožeča strank graja prvostopenjsko dokazno oceno, ni podana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku v zgoraj navedeni višini pravilno delno ugodilo, delno pa ga zavrnilo iz razlogov podrobneje navedenih v nadaljevanju.

13Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za vračilo zneska, plačanega po računu z dne 1. 3. 2002 v višini 139.990,01 SIT oziroma 584,17 EUR (priloga A6). V razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da sta se pravdni stranki spoznali okoli božiča konec leta 2002, njuna zunajzakonska skupnost pa je trajala od leta 2004 do 1. 11. 2008. Na tej osnovi ob logičnem sklepanju pravilno zaključi, da plačila v zgoraj navedeni višini, ki je bilo opravljeno še preden sta se pravdni stranki spoznali, tožeča stranka ni opravila. Ob takšnih dejanskih zaključkih, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne prereka, je jasno, da njen tožbeni zahtevek v tem delu ob uporabi določb OZ o neupravičeni pridobitvi ni utemeljen, saj prikrajšanje tožeče stranke oziroma obogatitev tožene stranke ni izkazana. Z ozirom, da sporno plačilo sega v čas pred nastankom zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama, pa tudi ni mogoče sklepati o oblikovanju skupnega premoženja po določilih ZZZDR.

14Materialno pravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ko je to zavrnilo zahtevek za plačilo 1.500,00 EUR, ki naj bi jih tožena stranka zadržala ob prodaji avtomobila Ford Focus. Izhajajoč iz razlogov izpodbijane sodbe je bilo to vozilo posebno premoženje tožeče stranke in je bilo po komisijski pogodbi z dne 22. 12. 2008 prodano in tudi izročeno sinu tožeče stranke, tožena stranka pa dogovorjene kupnine v višini 1.500,00 EUR ni prejela, saj sodišče prve stopnje zaključuje, da je bila komisijska pogodba le fiktivni pravni posel, potreben za prenos lastništva vozila. Takšnih zaključkov dejanske narave pritožba tožeče stranke ne izpodbija in v tej povezavi procesnih kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (sodišče prve stopnje se na izpovedbo tožeče stranke opira kot na trditev o pravno relevantnem dejstvu) ne uveljavlja. Ko iz navedenega izhaja, da tožena stranka v zvezi s tem posebnim premoženjem tožeče stranke po prenehanju zunajzakonske skupnosti ni zadržala premoženjske vrednosti, ki bi jo bilo moč opredeliti kot neupravičeno pridobitev po 190. členu OZ (vozilo je bilo odpeljano, kupnine zanj pa tožena stranka ni prejela), tožbeni zahtevek v tem delu ne more biti utemeljen.

15Neutemeljena je pritožba tožeče stranke tudi v kolikor graja zavrnitev tožbenega zahtevka za vračilo 2.000,00 EUR, ki naj bi jih tožeča stranka toženi stranki izročila za plačilo nagrobnega spomenika njene babice. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka za postavitev nagrobnega spomenika plačala iz sredstev svojega posebnega premoženja (to sredstva, ki so ji bila v letu 2006 vrnjena kot vračilo posojila, ki ga je tožena stranka leta 1991 svoji teti zagotovila iz premoženja, ki ga je (kot dediščino) prejela po svoji babici, nedvomno so), kar ob tem, ko tožeča stranka teh dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča ob pritožbenem sklicevanju na nepravilno dokazno presojo (8. člen ZPP) oziroma v tej posledici na zmotno ugotovljeno dejansko stanje ne more omajati, ob pravilni uporabi materialnega prava lahko vodi le k zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu. Sodišče prve stopnje je trditvam tožene stranke, da je za nagrobni spomenik plačala v gotovini (1.560,00 EUR) iz sredstev, ki jih je leta 2006 prejela od tete M.Z. na račun vračila posojila iz leta 1991, utemeljeno sledilo, saj je M.Z. zaslišana kot priča to prepričljivo potrdila in je izpovedala tudi skladno s tem, kar je zaslišana kot stranka v zvezi s plačilom nagrobnega spomenika povedala tožena stranka. Ta je ob svojem zaslišanju povedala, da je teti posodila denar iz zapuščine, ki jo je dobila po babici (s čemer velja tudi zavrniti pomisleke pritožbe o tem, kako je tožena stranka glede na sicer slabše premoženjsko stanje zagotovila sredstva za posojilo) v višini 25.000,00 ATS in ji je teta vrnila 1.700,00 EUR. Slednja je zaslišana kot priča potrdila, da si je pri toženi stranki v letu 1991 sposodila 25.000,00 EUR, z ozirom na to, da je njena hči takrat kupovala stanovanje po Stanovanjskem zakonu, tožena stranka pa je denarna sredstva prejela od svoje babice še za časa njenega življenja. Izpovedala je še, da je bilo dogovorjeno, da bo denar vrnjen ob prodaji parcel v M., kar je priča tudi storila in toženi stranki leta 2006 vrnila znesek 1.861,00 EUR, pri čemer je dodala, da ve, da je bil ta znesek porabljen za postavitev nagrobnega spomenika za mamo (babico tožene stranke) in je bilo tudi dogovorjeno, da bo spomenik postavljen ob vračilu denarja. Glede na predstavljeno sodišče druge stopnje ne najde okoliščin, zaradi katerih izpovedbi priče M.Z. ne bi bilo moč pokloniti vere in v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da je tožeča stranka postavitev nagrobnega spomenika plačala iz sredstev posebnega premoženja, ne dvomi. Ob tem ne prezre tudi izpovedbe priče T.P., ki je povedala, da je nagrobni spomenik plačala mama (tožena stranka) z denarjem, ki ji ga je vrnila teta M.Z.. Tudi brat tožene stranke R.T. pa je zaslišan kot priča potrdil, da je teta M.Z. toženi stranki posodila nekaj denarja v ATS, kar ji je bilo vrnjeno, povedal pa je tudi, da je ureditev babičinega spomenika plačala sestra, ki je bila s tem, ko je po njej dedovala, k temu nekako zavezana. Dodati velja le še, da tožeča stranka dokaznega bremena glede zatrjevanj, da je toženi stranki za postavitev nagrobnega spomenika izročila 2.000,00 EUR, ni zmogla in glede na predstavljeno tudi ni zatrjevala, kako oziroma v kakšen namen naj bi tožena stranka tako izročeno denarno vsoto, če z njo za postavitev nagrobnega spomenika ni plačala, sicer porabila (na primer za lastne potrebe ali za potrebe skupnega življenja).

16Kot neutemeljeno je potrebno zavrniti tudi pritožbo tožene stranke, v kolikor sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, s katerem je zavezana, da tožeči stranki povrne denarne zneske, ki jih je slednja od zavarovalnice prejela kot odškodnino in dnevno odškodnino zaradi nezgode. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je zavarovalnica tožeči stranki dne 29. 5. 2007 na tekoči račun tožene stranke nakazala odškodnino v višini 3.028,25 EUR, dne 30. 11. 2006 pa dnevno odškodnino v znesku 524,21 EUR in v nadaljevanju, po pregledu stanja in prometa na računu tožene stranke v tem času, zaključuje, da je tožena stranka ta sredstva zadržala in jih ni izročila tožeči stranki. Tako ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je že glede na pravno naravo terjatve, ko gre za povrnitev nepremoženjske škode, jasno, da nakazani zneski predstavljajo posebno premoženje tožeče stranke, tožena stranka, ki v pritožbi sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s pavšalnimi pritožbenimi izvajanji, da sodišče prve stopnje glede obsodilnega dela sodbe ni v zadostni meri razjasnilo dejanskega stanja, s predmetno pritožbo ne more uspešno izpodbiti. Ob tem, ko se izkaže, da je tožena stranka v času trajanja zunajzakonske skupnosti skupaj prejela 3.552,46 EUR, ki predstavljajo posebno premoženje tožeče stranke, ta vračilo navedenega denarnega zneska, ob tem ko ni trditev pravdnih strank, da je bil porabljen za potrebe skupnega življenja, po prenehanju zunajzakonske skupnosti, s čemer je odpadla pravna podlaga dajatve, kot neupravičeno pridobitev tožene stranke oziroma svoje prikrajšanje na temelju določb 190. člena OZ s predmetno tožbo utemeljeno zahteva. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki povračilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2009 do plačila zato pravilno naložilo.

17Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje sicer izpodbija v celotnem obsegu, v katerem je njen tožbeni zahtevek zavrnjen, torej tudi v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tek zakonskih zamudnih obresti od zgoraj navedenega zneska glavnice (3.552,46 EUR) za čas od 1. 1. 2009 do 24. 11. 2009 (pravilno do 23. 11. 2009). Vendar pa je z ozirom na to, da trenutek nastopa dolžniške zamude predstavlja ugotovitev dejanske narave, ki je tožeča stranka v pritožbi obrazloženo ne prereka, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrebno vzdržati v veljavi tudi v tem obsegu, saj ta ni obremenjen s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pa je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo upoštevaje določbo 62. člena OZ o računanju časa v II. točki izreka popravilo tako, da se tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice 3.552,46 EUR, glede katere sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ostane v veljavi, pravilno zavrne od 1. 1. 2009 do 23. 11. 2009, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka na dan 24. 11. 2009 z izpolnitvijo obveznosti že v zamudi.

18Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo glede zneska glavnice 15.701,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila, posledično pa tudi v odločitvi o pravdnih stroških ter v tem obsegu zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje, saj kršitve določb postopka, s katero je izpodbijana sodba obremenjena v razveljavljenem obsegu, glede na njeno naravo ne more odpraviti samo. V preostalem delu je pritožbi pravdnih strank skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki sta jih priglasili obe pravdni stranki, je sodišče druge stopnje skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

20V okviru novega sojenja se bo sodišče prve stopnje storjeni procesni kršitvi izognilo tako, da bo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo 15.701,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila presojalo tudi ob uporabi določb ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema, in bo ob tem, ko bo sledilo že zgoraj nakazanim materialnopravnim izhodiščem, zavzelo razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Pri tem naj izhaja iz pravočasnih trditev in dokaznih predlogov pravdnih strank (286. člena ZPP), v kolikor je potrebno pa naj v ozir vzame tudi določbe ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena in 212. ter 215. člen ZPP) oziroma tudi tiste, ki opredeljujejo vprašanje sklepčnosti tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Ob ugotavljanju povečanja vrednosti stanovanja tožene stranke zaradi izvršenih vlaganj naj ima pred očmi, da ob uporabi principa matematične enakosti ni mogoče preprosto izhajati iz vrednosti za prenovo stanovanja kupljenih predmetov, temveč velja ob ustrezni strokovni pomoči, v vezi s čemer ne gre prezreti, da je tožeča stranka pravočasno (v tožbi) predlagala pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, ugotoviti povečanje vrednosti nepremičnine kot objekta stvarnih pravic v času razpada zunajzakonske skupnosti. Izhajajoč iz določb 51. člena ZZZDR naj sodišče prve stopnje zavzame stališče o tem, ali sta pravdni strank k obnovi stanovanja prispevali s sredstvi svojega posebnega premoženja, s sredstvi skupnega premoženja oziroma ali je povečanje vrednosti rezultat vlaganj sredstev iz obeh premoženjskih sfer in v kakšnem razmerju. V kolikor je tožeča stranka v stanovanje tožene stranke kot njeno posebno premoženje vlagala sredstva svojega posebnega premoženja, ji po prenehanju zunajzakonske skupnosti ob odpadli podlagi za vlaganja gre zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen OZ)(5). Obligacijski zahtevek, ki ga je mogoče utemeljiti tudi ob uporabi določbe 48. člena SPZ, ima tožeča stranka tudi, v kolikor povečana vrednost stanovanja sicer rezultira iz vlaganj sredstev skupnega premoženja, pa kot v obravnavanem primeru ne gre za ekonomsko tako pomembna vlaganja, da bi imela za posledico nastanek skupnega premoženja po določilih ZZZDR(6). Ne glede na navedeno pa velja izpostaviti, da je morebitna vlaganja sredstev skupnega premoženja pomembno ugotoviti, saj je le ob tem, ko se določi tudi delež zunajzakonskih partnerjev na tem premoženju, mogoče utemeljenost tožbenega zahtevka po višini pravilno presoditi. Navedeno velja enako, v kolikor sta zunajzakonska partnerja za obnovo stanovanja deloma prispevala iz posebnega premoženja, deloma pa iz sredstev skupnega premoženja. V zvezi deležem pravdnih strank na slednjem sicer drži, da tožeča stranka trditev o tem, v kakšnem razmerju sta pravdni stranki prispevali k nastanku skupnega premoženja, ni postavila, vendar pa velja pripomniti, da pomanjkanje takšne trditvene podlage ni ovira za uveljavitev zakonske domneve o enakih deležih in prvega odstavka 59. člena ZZZDR. Le ob postopanju na opisan način bo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava in izhajajoč iz veljavne procesne ureditve prispevek tožeče stranke k povečanju vrednosti posebnega premoženja tožene stranke in s tem njeno prikrajšanje lahko pravilno ovrednotilo. V zvezi z zahtevkom za plačilo 2.600,00 EUR, kar tožeča stranka s tožbo uveljavlja zaradi nakupa vrtne ute, v kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pa velja dodati, da ni ovire za uveljavljanje obligacijskega zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku, če okoliščine primera to opravičujejo(7), kar mora presoditi sodišče prve stopnje. O pravdnih stroških, vključno s stroški predmetnega pritožbenega postopka, bo sodišče prve stopnje odločilo z ozirom na uspeh pravdnih strank, ki se pokaže v novem sojenju, ob tem pa naj pri stroškovni odmeri v ozir vzame utemeljeno pritožbeno grajo tožeče stranke glede potnih stroškov (kilometrine), toženi stranki priznanih kot strošek njenega pooblaščenca(8). Za priznanje nagrade za postopek in zastopanje na narokih za glavno obravnavo, kot jo s pritožbo zahteva tožeča stranka, pa glede na že izoblikovano sodno prakso(9) v določilih ZOdvT ni podlage.

--------------------------------------------------------------------------------

op. št. (1): V zvezi z navedenim velja izpostaviti, da je dejstva pravdna stranka dolžna navesti (212. člen ZPP), na pravno kvalifikacijo pa se ji ni potrebno sklicevati, sodišče pa na morebitno opredelitev pravdnih strank v tej smeri ni vezano, kar je izvajati iz pravila, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia).

op. št. (2): Sodba in sklep II Ips 325/1998 z dne 6. 5. 1999, sklep II Ips 479/2006 z dne 14. 11. 2007.

op. št. (3): Sodba II Ips 681/2003 z dne 13. 1. 2005, sodba II Ips 140/2008 z dne 28. 5. 2009.

op. št. (4): V kolikor je to pomembno v zvezi obravnavanjem tožbenega zahtevka v okviru novega sojenja, ko širitev dejanske podlage z navajanjem novih dejstev in dokazov ni več dopustna, pa je pojasniti, da se je tožena stranka o navedbah tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 1. 4. 2010, ki jo je prejela na prvi glavni obravnavi 6. 4. 2010, izjasnila že na obravnavi sami, ko je s tem namenom zaradi posvetovanja s pooblaščenko zapustila razpravno dvorano nato pa prerekala navedbe tožeče stranke ter v tej povezavi postavila trditve in predlagala dokaze. Pravica do izjave ji tako ni bila prekršena in iz razloga, ker ji sodišče prve stopnje ni odobrilo posebnega roka za izjavo oziroma navajanje novih dejstev in dokazov ter te odločitve ni posebej obrazložilo, pravilnost in zakonitost predmetne odločitve, četudi je delno razveljavljena iz drugih procesnih razlogov, ni prizadeta (podrobneje J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni List, Ljubljana 2009, str. 290, 291).

op. št. (5): Tako tudi sodba II Ips 320/2006 z dne 10. 10. 2007.

op. št. (5): Karel Zupančič, Oris družinskega prava , Uradni list RS, Ljubljana 1993, str. 59 – 61.

op. št. (7): Tako tudi sodba in sklep II Ips 876/2006 z dne 11. 12. 2008.

op. št. (8): O tem N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 36, 37; to vprašanje obravnavajo tudi odločbe Up-80/99 z dne 24. 3. 2000, Up-28/00 z dne 30. 5. 2000, VDS sklep Pdp 124/2000 z dne 7. 3. 2002, VDS sklep Pdp 307/2003 z dne 20. 1. 2005, VDS sklep Pdp 952/2003 z dne 3. 9. 2003 in VDS sodba Pdp 1818/2000 z dne 19. 9. 2000.

op. št. (9): VS RS sklep II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 in VSL sklep I Cp 41/2011 z dne 13. 4. 2011.