VSRS Sodba II Ips 1065/2008

Revizija se zavrne.

Toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožeča zavarovalnica je s tožbo z dne 21. 1. 2005 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta ji toženca dolžna nerazdelno priznati, da je upravičena zahtevati poplačilo terjatve v višini 35.097,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 1995 do dneva plačila iz zastavljene nepremičnine parc. št. 1070/569 k. o. ... ter dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljeno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožencev zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

2Zoper takšno odločitev sta toženca vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in obe izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi zastavne pogodbe z dne 23. 3. 1993, ki sta jo toženca sklenila za zavarovanje terjatve družbe R. in na podlagi katere je bila tudi kasneje vknjižena zastavna pravica v zemljiški knjigi. Toženca navajata, da zastavna pogodba ni vsebovala intabulacijske klavzule, zato sodišče na podlagi takšne pogodbe zastavne pravice ne bi smelo vknjižiti v zemljiški knjigi. Toženca menita, da je to pravno pomembno dejstvo ostalo neocenjeno, kakor tudi dejstvo, da sta toženca s pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja že po podpisu zastavne pogodbe pridobila še del sporne nepremičnine v svojo last. Ob sklepanju te pogodbe zastavna pravica v zemljiški knjigi ni bila vknjižena, zato toženca poudarjata, da sta bila v zmoti, saj sta mislila da je nepremičnina bremen prosta. Menita, da je sodišče zmotno štelo, da sta bila nedobroverna in da sta morala vedeti da je nepremičnina zastavljena. Toženca poudarjata, da sta bila glede na to, da v pogodbi ni bilo intabulacijske klavzule in da ta pogodba deset let ni bila vknjižena v zemljiško knjigo, prepričana, da nepremičnina ni več obremenjena z zastavno pravico. Sodišče zato vsaj glede tistega dela nepremičnine, ki je prej pripadal L. B. in na katerem sta toženca z pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja pridobila lastninsko pravico, ne bi smelo uporabiti pravila o zastavni pravici in torej ne bi smelo dopustiti, da se v tem delu nepremičnina proda in dopusti poplačilo.

3Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je toženka zoper odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, da se na podlagi sklenjene zastavne pogodbe zastavna pravica vpiše v zemljiško knjigo, vložila pritožbo, ki jo je višje sodišče s sklepom I Cp 959/2003 z dne 9. 11. 2004 zavrnilo. Odločilo je, da navedba v 5. členu pogodbe, da zastavitelji pooblaščajo zastavnega upnika, da na njihove stroške izvede vknjižbo zastavne pravice, vsebinsko predstavlja zemljiškoknjižno dovolilo. Gre za pravnomočno odločitev o tem, da je bila vknjižba zastavne pravice na podlagi sklenjene zastavne pogodbe pravilna. Pravilnosti te odločitve tako toženca ne moreta izpodbijati z revizijo v tej pravdni zadevi.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

da sta dne 24. 3. 1993 komercialna banka ..., ki je bila pravna prednica N. d. d., in R. d. o. o. sklenila pogodbo o investicijskem kreditu v višini 27.124,02 EUR (prej 6.500.000 SIT) z rokom vračila 1. 7. 1998;

da so toženca in L. B. dne 23. 3. 1993 v zavarovanje posojila z tožečo zavarovalnico sklenila zastavno pogodbo za nepremičnino parc. št. 1070/569 k. o. ...;

da je bila ta zastavna pravica v zemljiško knjigo vknjižena s sklepom dne 12. 10. 2000;

da je tožeča zavarovalnica na podlagi pogodbe o zavarovanju in škodnega zahtevka N. z dne 22. 9. 1995 dne 29. 9. 1995 poplačala terjatev v znesku 8.410.808 SIT;

da je N. d. d. s pogodbo o odstopu terjatve vse svoje pravice iz posojilne pogodbe prenesla na tožečo zavarovalnico;

da sta toženca dne 27. 10. 1993 z L. B. sklenila pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, na podlagi katerega sta se toženca kot solastnika vpisala tudi na solastninskem deležu, ki je bil prej v lasti L. B., in sta tako v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika sporne nepremičnine vsak do ½.

7Sodišče druge stopnje upoštevajoč zgoraj navedena dejstva pravilno poudarja, da je bila zastavna pravica vknjižena na celotni nepremičnini in da kasnejši prenos solastninske pravice L. B. na toženca na obstoj zastavne pravice ne more vplivati. Glede na to, da sta bila stranki zastavne pogodbe sama toženca, pa se tudi ne moreta sklicevati, da sta pogodbo o prenosu solastninskega deleža z L. B. sklepala v dobri veri, da je njegov solastninski delež neobremenjen. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili 63. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ko sta tožbenemu zahtevku iz hipotekarne tožbe ugodili.

8Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9Odločitev da toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.