VSRS Sodba II Ips 774/2009

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu (v drugem odstavku izreka) spremeni tako, da se pritožbi ugodi še v delu, ki se nanaša na točko I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje in se sodba sodišče prve stopnje v ugodilnem delu glasi:

„Ugotovi se, da je tožnica izključna lastnica dela nepremičnine parc. št. 551/16, k. o. ... - gospodarsko poslopje v izmeri 35 m2.

Toženec je dolžan dopustiti geometrsko odmero dela parcel 551/16 in ta del parcele oštevilčiti s parc. št. 551/...v izmeri 35 m2, k. o. ...

Toženec je dolžan izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini, odmerjenem delu parc. št. 551/...- gospodarsko poslopje v izmeri 35 m2, k. o. ...“

Sicer se revizija zavrne.

1Tožnica trdi, da so njeni starši in stari starši kupili več nepremičnin. Tožničin oče naj bi k nakupu nepremičnin prispeval ¾ kupnine, zato naj bi se pravni predniki dogovorili, da tožničinemu očetu pripada ¾ delež na nepremičninah. Ta dogovor ni bil nikoli realiziran v zemljiški knjigi. V zemljiški knjigi je bila na nepremičninah vpisana solastnina vsakega do ¼. V tem času je M. K. (babica pravdnih strank) z darilno pogodbo prenesla svoj solastniški delež (po smrti dedka je njen delež na nepremičninah znašal ½) na toženčevo mamo, ta pa kasneje prav tako z darilno pogodbo na toženca. Tožnica je polovični delež pridobila na podlagi dedovanja po svojih starših. V tej pravdi tožnica zahteva na podlagi omenjenega dogovora višji solastniški delež (3/4) na nepremičninah. Na podlagi vlaganj, izvedenih s strani njenih staršev, zahteva še ugotovitev izključne lastninske pravice na delu (35 m2) nepremičnine parc. št. 551/16. Zahteva tudi, da toženec dopusti geodetsko odmero parcele v velikosti 35 m2 ter da ji izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.

2Sodišče prve stopnje je zahtevke tožnice v celoti zavrnilo. Presodilo je, da za spremembo solastniških deležev ni pravnega naslova, višja kupnina tožničinega očeta pa je lahko podlaga le za morebitne obligacijske zahtevke. Glede zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine je sodišče presodilo, da med pravnimi predniki ni obstajal dogovor, prav tako pa tožnica ni zatrjevala, da je prišlo z vlaganji do povečanja vrednosti nepremičnine. Po oceni sodišča Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne omogoča več pridobitve lastninske pravice na podlagi vlaganj, izvedenih v nepremičnino, in je zato zahtevke v zvezi s tem zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in ugodilo zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine. Presodilo je, da je tožničin oče pridobil lastninsko pravico na zemljišču, na katerem stoji objekt, na originaren način na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki jih je treba v tem primeru uporabiti. Zavrnilo pa je zahtevek za odmero zemljišča in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj naj bi tožnica ta del nepremičnine dobila v razdružitvenem postopku za razdelitev solastnine. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

4Revizijo vlaga tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevkom ugodi še v preostalem delu, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija je delno utemeljena.

Glede višjega solastniškega deleža

7Za odločitev glede zahtevka za višji (¾) solastniški delež je po presoji revizijskega sodišča ključnega pomena dejstvo, da je M. K. (babica pravdnih strank) po zatrjevani sklenitvi dogovora o višjem solastniškem deležu tožničinega očeta z darilno pogodbo prenesla svoj solastniški del na toženčevo mamo (tožničina teta), ta pa na toženca (tožničin bratranec). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožničin zahtevek zoper toženca neutemeljen tudi v primeru, če bi dogovor med tožničinimi starši in starimi starši dejansko obstajal (v postopku je bilo sicer ugotovljeno, da dogovora ni bilo). V primeru obstoja dogovora bi namreč s tem, ko je M. K. kasneje svoj solastniški delež podarila hčerki (ta pa kasneje tožencu), prišlo do dvojnega razpolaganja glede ¼ solastniškega deleža na nepremičninah. V primeru dvojnega razpolaganja pa lahko prvi pridobitelj uspe z zahtevkom zoper drugega pridobitelja samo v primeru njegove slabovernosti. Da bi bil toženec v slabi veri, pa iz ugotovitev sodišča ne izhaja. Revizijskemu sodišču se tako z revizijski očitki v zvezi z odločitvijo o zahtevku za višji solastniški delež niti ni bilo potrebno ukvarjati.

Glede zavrnitve zahtevka, da je toženec dolžan dopustiti odmero parcele in izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo

8Sodišče je zahtevka, da je toženec dolžan dopustiti odmero parcele in izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, zavrnilo iz razloga, ker naj bi tožnica ta del nepremičnine tako ali tako dobila v postopku delitve solastnine med pravdnima strankama (tožnica je trdila, da je med pravdnima strankama v teku nepravdni postopek za razdelitev solastnine). Po presoji revizijskega sodišča je takšno stališče materialnopravno zmotno. V situaciji, kot je obravnavana, ko je sodišče ugodilo ugotovitvenemu zahtevku, da je tožnica lastnica dela nepremičnine, zavrnitev preostalih dveh zahtevkov (na odmero parcele in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila), ki po vsebini predstavljata zgolj tehnično izvedbo sodne odločitve o ugotovitvenem zahtevku, ne pa sojenja o vsebini spora, ni pravilna. Tako se izkaže za zmotno tudi stališče sodišča druge stopnje, da je treba preostala dva „izvedbena“ zahtevka zavrniti, ker se bo tožnica vpisala na nepremičnini že v postopku delitve solastnine. Takšno stališče izniči namen te pravde, ki je v tem, da tožnica izloči ta del nepremičnine iz postopka delitve solastnine, ne pa, kot očitno zmotno meni sodišče druge stopnje, da se vpiše v zemljiško knjigo. Tako je utemeljen revizijski očitek tožnice glede napačne zavrnitve zahtevkov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

9Ker je odločitev o (vsebinskem) ugotovitvenem zahtevku že pravnomočna, revizijo pa vlaga tožnica, se revizijsko sodišče pri spremembi odločitve glede „tehnično izvedbenih“ zahtevkov ni moglo ukvarjati z vprašanjem sklepčnosti zahtevka. Kljub temu pa revizijsko sodišče opozarja na 8. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, ki je uredil evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in določil obveznost, da mora stranka sodni odločbi obvezno priložiti elaborat. To pomeni, da je v primerih, kot je obravnavani, ko posameznik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, potrebno, da sodni izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru. Da bi bil zahtevek v takih primerih sklepčen, mora torej posameznik zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parc. št. ….. k. o......, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec) označen z rezervirano parc. št.. k. o... Revizijsko sodišče pri tem še poudarja, da morajo sodišča pri presoji sklepčnosti zahtevkov izhajati tudi iz stališč sodne prakse, kakršna so bila ob vložitvi tožbe in v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.(1)

10Revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o višini pravdnih stroškov, ki so bili tožnici prisojeni za postopek pred sodiščema prve in druge stopnje. Delna ugoditev reviziji namreč na to odločitev ni vplivala, saj se uspeh tožnice ni spremenil. Ker je tožnica uspela z revizijo v majhnem delu, nosi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Kot je VS RS opozorilo že v zadevi II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010, bi bila zavrnitev zahtevka zaradi nesklepčnosti v primerih, kjer je bil zahtevek glede na stališča sodne prakse ob vložitvi tožbe in v času zaključka glavne obravnave sklepčen, kasneje (po zaključku glavne obravnave) pa je zaradi novih stališč sodne prakse postal nesklepčen, nerazumna, za stranko pa nepričakovana in zato nezdružljiva z 22. členom Ustave RS.