VDSS sodba Pdp 832/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče:

- ugotovi nezakonitosti in razveljavi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) z dne 11. 11. 2009 (točka I/1 izreka sodbe),

- ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (točka I/2 izreka sodbe),

- naloži toženi stranki, da je tožečo stranko dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ji vpisati ustrezno delovno dobo ter za to obdobje obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo (pravilno: nadomestilo plače), ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posamezni mesečni znesek od 15. dne v mesecu (za pretekli mesec) do plačila (točka I/3 izreka sodbe) ter

podredno k točki 3:

- naloži toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter z njo skleniti novo pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji oz. ji zagotoviti dokvalifikacijo ali prekvalifikacijo in po uspešni izvedbi le-te skleniti s tožečo stranko novo pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji za ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožeče stranke ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ji vpisati ustrezno delovno dobo ter za to obdobje obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo (pravilno: nadomestilo plače), ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posamezni mesečni znesek od 15. dne v mesecu (za pretekli mesec) do plačila (podredni zahtevek k točki I/3 izreka sodbe).

Obenem je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in se očitno postavilo na stran delodajalca, čeprav je več kot očitno, da je šlo za protizakonito postopanje delodajalca, ki si je poslovni razlog v konkretni zadevi preprosto izmislil, pri čemer je iz spisovnih podatkov jasno razvidno, da je bila tožnica brez dela že veliko dlje kot šest mesecev pred odpovedjo in jo je tožena stranka sama že veliko prej obvestila, da je njeno delo nepotrebno. Glede zamude prekluzivnega roka za odpoved pritožba sodišču očita protispisnost, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, saj je tožena stranka ravnala v nasprotju s 6. odstavkom 88. člena ZDR. Tožeča stranka je bila že najmanj od marca 2009 praktično brez dela in je bila očitno tarča šikaniranja z namenom, da se ji poda odpoved. V marcu 2009 je tožnico na razgovor poklicala ga. A.B. in jo obvestila, da dela zanjo v nabavi ni, kot nadomestilo pa ji je ponudila neustrezno in časovno omejeno nadomestno delo ter določeno odškodnino, alternativno pa „zavod“. Ker tožnica ponudbe ni sprejela, se je začel postopek v zvezi z odpovedjo, ki je bila podana šele v novembru 2009, kar pomeni, da je bil 6-mesečni rok zamujen. V tem delu je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni mogoče šteti, da je tožničino delo postalo nepotrebno z ukinitvijo njenega delovnega mesta, kot je to za potrebe te odpovedi navajala tožena stranka, ampak že najmanj z marcem 2009, ko tožeča stranka pri toženi stranki ni imela več nobenega dela, kot sta stranki tega postopka nesporno ugotovili. Marca 2009 je prišlo do „dogovora o odhodu na zavod“, kar pomeni, da je bil obstoj razloga nepotrebnosti dela delavke tedaj nesporno ugotovljen in dogovorjen, nato pa delodajalec nedopustno dolgo, torej več kot šest mesecev, delavki ni podal odpovedi. Aprila in maja 2009 je namreč delodajalec začel opravljati prenos zadolžitev od tožnice na go. B.V., v juniju 2009 ji je vzel prostor in pospravil tožničine stvari itd. Sklicevanje na zaključevanje projekta S. niti časovno v celoti ne ustreza zatrjevanim okvirom, saj se je začel uporabljati že 1. 1. 2008. Sodišče pa se ni opredelilo niti do nespornega dejstva, da je bila tožnica na ta projekt dodeljena samo z 20% svojega delovnega časa, niti se ni vsebinsko opredelilo do drugih navedb tožnice. Tožena stranka je le formalno izvedla postopek ugotavljanja, ali bi tožnica lahko zasedla kakšno drugo delovno mesto, ker naj bi bil dosežen „dogovor“, da gre tožnica na zavod. Tožena stranka je postopala protizakonito, v posledici tega pa je takšna tudi sama odpoved. Že iz navedb prič, ki so bile pred sodiščem zaslišane, izhaja, da tožnice nikoli niso niti kontaktirali glede morebitne zasedbe odprtih delovnih mest, očitno pa ne en ne drug kadrovik pri toženi stranki ne poznata „delovne zgodovine“ tožnice in sta se zadovoljila le z vpogledom v t.i. personalno mapo tožnice. Sodišče se je v obrazložitvi izognilo vsem dejstvom, navedbam in dokazom tožnice. Tožena stranka po prepričanju tožnice ni izkazala, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za opravljanje nalog vodje kontrolinga za nabavo, skrbnika ključnih kupcev itd., poleg tega pa niti opisov teh delovnih mest ni predložila. Izpolnjevanja pogojev tožeče stranke za zaposlitev na teh delovnih mestih tožena stranka očitno ni nikoli preverjala.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje naslednje:

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, pri čemer ni mogoče pritrditi pritožbi, da se sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov tožnice. Čeprav tožena stranka z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z nekaterimi bistvenimi vprašanji (zlasti glede pravočasnosti odpovedi, obstoja poslovnega razloga, preverjanja možnosti za zaposlitev na drugih delovnih mestih) ne soglaša, to še ne pomeni, da gre za bistveno kršitev določb postopka po citirani določbi.

Tožena stranka je po predhodnem obvestilu o nameravani redni odpovedi (z dne 3. 11. 2009) dne 11. 11. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodja projekta v organizacijski enoti nabava. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami) je bila podana zaradi ukinitve tožničinega delovnega mesta, to je zaradi organizacijskih razlogov. Dne 13. 10. 2009 je uprava tožene stranke sprejela sklep o reorganizaciji enote nabave, s katero je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo izvedeni dokazi, je odpovedni razlog nastal šele z dokončno implementacijo sistema S. in izvedeno reorganizacijo, ne pa že prej, kot je trdila tožnica, čeprav so se zadolžitve in naloge na njenem mestu začele zoževati že prej z uvajanjem novega sistema. Zato je utemeljeno štelo, da je bila redna odpoved podana v okviru 6-mesečnega zakonskega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi so torej neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je dokazan utemeljen odpovedni razlog, to je poslovni razlog v skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kot to zahteva 2. odstavek 88. člena ZDR. Potek reorganizacije in njen vpliv na delovno mesto tožnice so sodišču ustrezno pojasnile tudi zaslišane priče, zlasti B.Z., izvršna direktorica nabave in kadrovski manager A.B.. Tudi pritožbeno sodišče, ob upoštevanju vseh dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, soglaša s presojo sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem poslovnega razloga za odpoved in prenehanjem potreb po delu tožnice v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo v razlogih sodbe. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, pri tem pa – glede na izvedene organizacijske in strukturne spremembe – zlasti ni mogoče pritrditi tožničinim pavšalnim navedbam, da naj bi bilo pomanjkanje dela za tožnico posledica šikaniranja oz. mobbinga.

Isto velja za pritožbene trditve, da bi lahko tožena stranka tožnici zagotovila zaposlitev na drugem delovnem mestu. S tem tožnica smiselno uveljavlja kršitev 3. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenim pogoji ali na drugih delih in da mora delodajalec, če ta možnost obstaja, delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da možnosti za zaposlitev tožnice dejansko niso obstajale. Pri tem je upoštevalo zlasti izpovedi prič A.B., M.E., kadrovskega managerja, odgovornega za področje informacijske tehnologije, ter izvršne direktorice informatike B.K., ki so pojasnile, da so ob razpisu delovnega mesta skrbnik ključnih kupcev na področju IT infrastrukture (18. 8. 2009) preverili, ali bi bila tožnica primerna za to delovno mesto in ugotovili, da glede na pomanjkanje delovnih izkušenj s področja vodenja IT infrastrukture za to delovno mesto ne bi bila ustrezna, ker je pred tem opravljala delovne naloge izključno na področju programske opreme in programskih rešitev, pa tudi izkušenj glede vodstvenih del ni imela. Glede delovnega mesta vodja kontrolinga za nabavo so bili zlasti z izpovedjo izvršne direktorice nabave B.Z. ter priče V.P. ustrezno pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je tožena stranka ocenila, da tožnica za to delovno mesto ne bi bila ustrezna oz. razlogi, zaradi katerih je bila za to delovno mesto izbrana druga delavka M.V., ki je pri toženi stranki zaposlena na različnih delovnih mestih v okviru nabave že 29 let. Glede delovnih mest SAP poslovni analitik, ki jih je tožena stranka objavila julija in nato ponovno avgusta 2010, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da jih v okviru predmetne odpovedi ni mogoče upoštevati, ker ne gre za delovna mesta, ki bi bila prosta v času, ko je tožnica prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevajoč izvedene dokaze ni mogoče pritrditi tožnici, ki v pritožbi izpostavlja, da tožena stranka ni izkazala, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za opravljanje nalog vodje kontrolinga za nabavo, skrbnika ključnih kupcev itd., oz. da sploh ni preverjala izpolnjevanja pogojev tožeče stranke za zaposlitev na teh delovnih mestih. Pri tem tudi nikakor ni bistvenega pomena, da v dokaznem postopku niso bili predloženi opisi vseh navedenih delovnih mest (ampak le nekateri).

Tožena stranka je postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvedla v skladu z zakonom, utemeljen poslovni razlog je dokazan, pri podaji odpovedi pa je tožena stranka upoštevala določbe ZDR, zlasti določbo 3. odstavka 83. člena (obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), 86. in 88. člena ZDR. Redna odpoved vsebuje navedbo odpovednega razloga in pisno obrazložitev (2. odstavek 86. člena ZDR), podana pa je bila pravočasno, v okviru prekluzivnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka pa je tudi izpolnila svoje obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR in preverila možnost zaposlitve tožnice na drugih delih, vendar teh možnosti ni bilo.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana v skladu z določili ZDR, je torej pravilna, glede na takšno odločitev pa je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).