VSK sklep Cp 155/2011

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika J.H. na ugotovitev, da je priposestvoval del parcele št. 2427/2, travnik v izmeri 3.289 m², vpisan v vložku 4 k.o. B. in je postal lastnik dela te parcele, in sicer v mejah, ki potekajo po skici družbe G. d.o.o., ki je sestavni del te sodbe in obsega del parcele št. 2427/1 k.o. B., po katastrskih mejah, kjer meji parcela št. 2428/2 k.o. B. s sosednjima parcelama 2403/1 k.o. B. in parcelo št. 2403/2 k.o. B. in do dela parcele 2427/2 k.o. B., ki je označen v skici družbe G. d.o.o. od točke A, kjer je mejnik v ravni liniji do točke II, kjer je mejnik in od te točke dalje v ravni liniji do točke III, kjer je mejnik in od te točke nadalje v ravni liniji do točke IV, kjer je mejnik ter nadalje od te točke vzdolž kamnitega zidu kot poteka v naravi z zaukrivljenima lokoma in se nahaja na parceli št. 2403 k.o. B. in med parcelo št. 2427/2 k.o. B., vse do točke VI, kjer je mejnik ter od te točke dalje po brežini, kjer je postavljena lesena žičnata ograja do točke VIII, kjer se nahaja mejnik, od te točke ob leseni žičnati ograji do točke IX, kjer se nahaja mejnik ter je v tej točki tudi sečišče parcele št. 2427/2 k.o. B., s katastrsko mejo parcele št. 2408 k.o. B. ter z omenjeno leseno žičnato ograjo pravokotno na to sečišče. Zahteval je, da se toženki naloži, da je dolžna dovoliti izvedbo parcelacije parcele št. 2427/2 na način, ki je opisan v prvem odstavku. S sodbo pa je sodišče delno ugodilo zahtevku tožnika P.M. in ugotovilo, da je ta tožnik lastnik parcele št. 2427/8 k.o. B. do celote, ter da je elaborat delitve parcelne št. 2427/2 k.o. B., ki ga je izdelal izvedenec G. d.o.o. dne 29.4.2010 sestavni del te sodbe. V preostalem delu, to je glede novonastale parcele 2427/4 k.o. B. je tožbeni zahtevek tega tožnika zavrnilo. Odločilo je, da tožnik J.H. in stranski intervenient oziroma tožnik v pridruženi pravdi P.M. nerazdelno plačata toženki A.B. stroške tega postopka v višini 3.199,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nastanka zamude dalje do plačila. Tožnik H.J. in stranski intervenient oziroma tožnik iz pridružene pravde pa nosita vsak svoje stroške tega pravdnega postopka. V izreku odločbe je tudi ugotovilo, da naj bi oba tožnika delno umaknila tožbe in v umaknjenih delih postopek ustavilo.

Zoper sodbo sta se pritožila oba tožnika, to je J.H. in P.M.

Tožnik J.H. v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne sprejema odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Opozarja, da je toženka A.B. delno njegov zahtevek na priposestovanje dela parcele št. 2427/2 k.o. B. pripoznala. Sicer pa tudi iz izvedenih dokazov sledi, da je priposestvoval del te parcele. Parcela 2427/2 ni še razdeljena v geodetskem postopku, zato elaborat parcelacije, ki je bil narejen v pravdnem postopku s strani izvedenca geodetske stroke, ne more avtomatično pomeniti spremembe v katastrskem načrtu. Šele pravnomočna sodba bi bila lahko podlaga za izvedbo parcelacije. Iz izreka izpodbijane sodbe ni jasno, kateri del zahtevka je sodišče štelo za umaknjenega. S sodbo bi moralo sodišče odločiti o celotnem zahtevku. Ne sprejema niti odločitve glede delne ugoditve zahtevku stranskega intervenienta oziroma tožnika iz pridružene pravde. Meni, da sodišče ni upoštevalo njegovega zadnjega spremenjenega zahtevka, ki ga je postavil na naroku 21.1.2010. Obrazložitev sodbe je v nasprotju sama s seboj, saj sodišče napačno navaja, da poteka meja vzdolž kamnitega zidu. Mejna črta s parcelo št. 2430 poteka po sredini, kot je razvidno iz parcelacije, mejna črta s parcelo št. 2427/2 (novo nastalo parcelo 2427/3) pa po vzhodni strani zidu. Obrazložitev odločbe je v nasprotju s skico, ki določa tako mejno črto. V prvotni skici, ki je bila narejena leta 2007, so stranke pokazale vsaka svojo mejo, kar sodišče v sklepu z dne 12.3.2010 ni upoštevalo, oziroma ni naložilo izvedencu, da prikaže tudi mejo, ki jo je pokazal tožnik. Tožnik je na to pomanjkljivost sodišča opozoril, vendar sodišče ni reagiralo na njegove pripombe. Ker je toženka A.B. delno tožbeni zahtevek pripoznala, je zavrnitev celotnega tožnikovega zahtevka v nasprotju z dejanskim stanjem in izvršenimi dokazi ter v nasprotju sama s seboj. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge, ki jih je pridobil leta 2010, to je slikovno gradivo, s katerim dokazuje spremenjeno dejansko stanje v naravi glede na stanje kot je obstajalo v letu 2003, ko je bila vložena tožba. Zato ne gre za prepozne dokaze. Sodišče sploh ni ustrezno ugotovilo dejanskega stanja glede tožnikovega priposestvovanja, niti se ni do njegovih navedb, kje dejansko poteka suhi kamniti zid, ki zavzema širino približno enega metra, opredelilo. Linijo po sredini kamnitega zidu je sodišče upoštevalo v delu meje, ki meji na parcelo stranskega intervenienta 2430 k.o. B. V delu meje, ki meji na novo nastalo parcelo 2427/3, pa je določilo mejo po zunanji liniji te parcele. Vse to je razvidno iz skice. Takšno postopanje ni pravilno, saj je isto linijo suhega kamnitega zidu v enem delu opredelilo kot sredino, v drugem pa v škodo tožnika kljub temu, da je na enajsti strani sodbe pojasnilo, da vzdolž kamnitega zidu pomeni po sredini kamnitega zidu, kar pa iz skice ne izhaja. Sodišče se tudi ni opredelilo do navajanj o širini zidu. Vse priče, ki so bile zaslišane, so izpovedale, da se je kosilo oziroma oralo na vsaki strani do zidu, torej so vsi šteli zid kot mejnik. Zid kot tak, gre za kamenje, pa tudi ni predstavljal za pravne prednike tožnika in toženke nobene koristi v času košnje ali paše živine, ampak je šlo samo za mejno znamenje. Do teh navedb glede zidu, ki naj bi predstavljal mejo med zemljišči toženke in tožnika se sodišče sploh ni opredelilo. Iz izreka sodbe ni jasno v katerem delu tožbenega zahtevka stranskega intervenienta P.M. je odločeno z zavrnilno sodbo, z ugodilno in v katerem sodišče šteje njegov zahtevek za umaknjen. Izrek izpodbijane sodbe in sklepa zato ni jasen in razumljiv, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je stranski intervenient uspel le s 3,7%, kar pomeni, da je v pretežnem delu bil neuspešen oziroma je v pretežnem delu propadel. Sodišče pa bi moralo posebej obravnavati tudi stroške, ki so nastali v zadevi P 1 in te stroške naložiti izključno tožniku, ki bi jih moral plačati prvi toženki in tožniku J.H. Predlaga razveljavitev sodbe v celoti in ponovno odločanje o zadevi.

Drugi tožnik oziroma stranski intervenient v prvi pravdi P.M. v pritožbi prav tako očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. V nadaljevanju navaja, da sodišče ni ocenilo bistvenega dokaza v zvezi z ugotavljanjem tožnikove dobroverne posesti. Toženka A.B. mu je prodala zemljišče v izmeri 1200 m². Šlo je za prodajo parcele 2423 k.o. B. in dela parcele 2327/2 k.o. B. V postopku je bilo pojasnjeno, da toženka ni vedela, kje poteka natančna meja na parceli štev. 2427/2 k.o. B. med njenim delom nepremičnine in tistim delom, ki ga je priposestvoval tožnik H. Ni pa res, da bi mu toženka prodala zemljišče samo do zidu oziroma vključno z zidom. Aneks k pogodbi je bil sklenjen zato, ker je tožnik želel pričeti z gradnjo takoj in je zato potreboval za sosedo A.B., ki ga ne bi ovirala pri začetku gradnje. Iz izpovedi A.B. jasno in nedvoumno sledi, da je tožniku prodala tudi del zemljišča pod suhim kamnitim zidom. Toženka je tudi priznala, da je M. prodala tudi zemljišče pod zidom in da si je M. naredil ravno linijo, pa temu drugi tožnik ni nasprotoval. Ta izpoved se sklada s ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča prve toženke. Sodišče te izpovedi toženke v postopku sploh ni ocenilo. Na naroku na kraju samem toženka ni rekla, da bi tožniku povedala, da zemljišče pod zidom ni njeno, ali da je uživala zemljišče samo do kamnitega zidu vključno s kamnitim zidom ali kaj podobnega. Pač pa je na tem naroku izrecno povedala, da je tožniku prodala tudi zemljišče pod zidom. Sodišče prve stopnje je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnik dokazal, da je priposestvoval novonastalo parcelo št. 2427/4 k.o. B., ker jo je imel v dobroverni posesti najmanj deset let. Tožnik je poleg novonastale parcele št. 2427/8 zahteval tudi del parcele 2427/2 k.o. B., to je zemljišče pod suhim kamnitim zidom, vključno s kamnitim zidom in sicer vse do linije označene z modro črto, kot jo je pokazal na naroku samem 12.9.2007. V elaboratu sodnega izvedenca je to parcela 2427/4 v izmeri 217 m². To črto je pokazala tudi toženka: Vendar iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče ni sledilo temu dokazu. Ta izjava toženke, kje poteka mejna črta med zemljiščem tožnika in zemljiščem H., je skladna z listinskimi dokazi v spisu, iz katerih je razvidno, da je toženka A.B. tožniku M. na podlagi kupoprodajne pogodbe iz junija 1992 prodala del tedanje parcele št. 2427/2 in parcele št. 2430 k.o. B. v izmeri 900 m². Prav ta izmera potrjuje navedbe tožnika, da mu je toženka prodala tudi tisti del zemljišča pod suhim kamnitim zidom, ki ima sedaj rezervirano št. 2427/4 k.o. B. Celotno zemljišče je imel tožnik od sklenitve kupoprodajne pogodbe v mirni posesti in ga je zato najmanj priposestvoval. Pogodbeni stranki M. in B. sta ob začasni parcelaciji predvideli še dodatno širšo izmero, ki bo dokončno uredila zadevo, je pa ob prvih meritvah bilo tožniku pokazano do kjer sega 900 m² zemljišča in na to mesto je tožnik postavil znamenje, to je, zabetoniral železni drog. Temu toženka tedaj ni nasprotovala. Šele kasneje v postopku je začela zatrjevati, da sega njena parcela do suhega kamnitega zidu, ki naj bi ga zidala njena mati na svojem zemljišču v soglasju s pravnim prednikom tožnika, da predstavlja ta zid mejo med zemljiščem toženke in zemljiščem H. To izjavo je toženka podala šele leta 2009, ko je bila s tožnikom M. v sporu, to pa je 17 let po tem, ko je tožniku že prodala to zemljišče. Še leta 2007 je toženka trdila, da je prodala zemljišče do linije, ki jo je pokazal stranski intervenient na licu mesta. Teh razhajanj v izpovedi toženke sodišče sploh ni ocenilo. Tožnik je bil do leta 2003, ko sta se s H. sprla, ves čas prepričan, da je sporna nepremičnina, ki jo vtožuje, njegova. Zato je tudi priglasil stransko intervencijo v pravdi, ki je začela pod P 1. Za ta spor mu je povedala prav toženka, ki mu je tedaj tudi zagotavljala, da bo zadevo uredila v njegovo korist. Tožnik celotno zemljišče, za katerega zatrjuje, da je njegovo, obdeloval oziroma nemoteno uporabljal od leta 1992 pa vse do leta 2003, kar sodišče ni ocenilo. Gre za več kot desetletno dobroverno uporabo. V zidu si je uredil stopnice, tako da je redno prehajal na spodnji del zemljišča. Tega gotovo ne bi storil, če se ne bi štel za lastnika. Sodišče napačno oziroma nepopolno povzema tudi izpoved tožnika. V postopku je jasno povedal, da je od toženke kupil 900 m², da je pred nakupom v zemljiški knjigi preveril, da je toženka lastnica tega zemljišča, da je bila opravljena odmera, to je začasna parcelacija tega zemljišča z geometrom in da je toženka takrat rekla, da ne ve kje poteka meja pod zidom. Tožnik je pojasnil, da se je ob tej priliki določila le začasna meja za potrebe gradnje, ker je moral tožnik izkazati lastninsko pravico na delu zemljišča. Dogovorjeno je bilo, da se bo naknadno po ureditvi meje s tožnikom H., problem kupljenega zemljišča uredil dokončno. To izhaja tudi iz parcelacijskega načrta in odločbe z dne 21.1.1993, v kateri je napisano, da bo širša izmera uredila zadevo. Geometer je tožniku pokazal kje poteka meja ob nespornem nakupu 900 m² zemljišča in na tej točki je bila oznaka z železno cevjo, ki se jo je zabetoniralo. Zato sodišče ni pravilno presojalo tožnikove dobrovernosti glede priposestvovanja dela parcele 2427/2 k.o. B. Ob opravi meritve v januarju 1993 je bilo tožniku znano samo to, da meja v naravi še ni natančno določena, vendar pa je hkrati bil dobroveren, da je pridobil zemljišče od lastnice, to je od toženke v mejah, kot ga je posedoval. Toženka tožniku nikoli ni rekla, da zemljišče pod zidom ne bi bilo njeno. Rekla mu je le, da ne ve natančno kje poteka meja med njeno parcelo in zemljiščem H. pod zidom. Če bi toženka trdila, da je njeno zemljišče samo do suhega kamnitega zidu, bi se že tedaj izvedla dokončna parcelacija in ne le začasna parcelacija. Napačno je odločeno tudi o stroških postopka. Te odločitve se niti preizkusiti ne da. Dejstvo pa je, da je tožnik tudi ob takšnem izreku kot je v izpodbijani sodbi, delno uspel v pravdi, zato je odločitev o stroških vsekakor napačna.

Pritožbi sta utemeljeni.

V tem sporu gre za združitev zahtevkov dveh tožnikov, ki sta oba priposestvovala del nepremičnine s parc. št. 2427/2, v zemljiški knjigi še vedno vpisano na toženko A.B. Zato mora sodišče v izreku odločiti o usodi celotne parcele, ki bo po pravnomočnosti sodbe razdeljena med oba tožnika s tem, da bo najprej urediti parcelacijo, kjer se ukine stara parcela in oblikujejo v njenem obsegu nove parcele (členi 47 do 52 Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN). Ker se zahtevka obeh tožnikov delno prekrivata (v območju rezervirane številke 2427/4 k.o. B., pa tudi glede poteka same meje novo nastalih nepremičnin po kamnitem zidu (sredini ali robu zidu)), je njuni pritožbi pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj in hkrati. Na bistveno kršitev postopka, ki jo je zagrešilo z izrekom sodbe sodišče prve stopnje, pa tudi opozarjata oba pritožnika in izpostavljata podobne razloge, ki so utemeljeni, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče je moralo obema pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti že zato, ker je izrek sodbe nerazumljiv oziroma protisloven, kot pravilno opozarjata oba pritožnika in zaradi te hude napake izreka sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik J.H. v tožbi, ki jo je vložil že leta 2003, zatrjeval in dokazoval, da je priposestvoval del parcele št. 2427/2 k.o. B. in sicer tisti del te nepremičnine, ki sega do sredine suhega kamnitega zidu na tej parceli. Da je del nepremičnine, ki je v zemljiški knjigi še vedno vpisana na toženko, priposestvoval J.H., je toženka priznala. Spor med tema pravdnima strankama je bil le o tem, ali je tožnik priposestvoval nepremičnino do sredine suhega zidu, ki je na tej nepremičnini, kot je zatrjeval tožnik, ali je priposestvoval parcelo le do suhega zidu, ker je toženka zatrjevala, da so suhi zid zgradili na svojem njeni pravni predniki. Toženka je del te nepremičnine, to je tisti del, za katerega je štela, da je njen, ker ga ni priposestvoval tožnik H., leta 1993 prodala drugemu tožniku P.M., ki je zato v pridruženem sporu (sprva je sodeloval v tem postopku med tožnikom J.H. in toženko A.B. kot stranski intervenient, v letu 2009 pa je vložil samostojno tožbo, ki je bila združena s tem sporom) vložil tožbo na ugotovitev, da je del nepremičnine njegova last. Ta tožnik pa je med postopkom zatrjeval, da mu je toženka prodala leta 1993 tudi del zemljišča za zidom, da mu je prodala 900 m², kar je bilo odmerjeno in je prevzel to zemljišče v posest ter ga nemoteno užival več kot 10 let in zato priposestvoval. Iz teh navedb je očitno, da toženka torej ni več lastnica sporne nepremičnine in da je v tem sporu treba razrešiti le vprašanje, kateri del nepremičnine je priposestvoval prvi tožnik, kateri del pa drugi tožnik.

Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno v postopek pritegnilo izvedenca geometra, saj se v primeru priposestvovanja dela nepremičnine mora med sodnim postopkom (in ne šele po pravnomočnosti sodbe, kot zmotno meni tožnik H. v pritožbi) izdelati elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru. Sodišče ne sme odločiti o sami parcelaciji, ker bi s tem poseglo v pristojnost GURS, ki je edina pristojna za parcelacije nepremičnin po ZEN. Mora pa v pravdnem postopku z izvedeniškim mnenjem že izdelati elaborat, v katerem se evidentirajo spremembe zaradi ugotovljenega drugačnega lastninskega stanja, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. Zato se v takem elaboratu številke novih parcel, ki bodo oblikovane po pravnomočnosti sodbe v katastrskem postopku le rezervirajo. Tako je sodišče s pomočjo izvedenca postopalo tudi v tej zadevi. V izreku sodbe pa je zatem le delno ugodilo zahtevku tožnika P.M. in ugotovilo, da je ta tožnik lastnik parcelne št. 2427/8 k.o. B. do celote, to je nove rezervirane parcelne številke iz elaborata delitve parcele št. 2427/2 k.o. B., ki ga je izdelal izvedenec G. d.o.o. dne 29.4.2010 in je po izreku izpodbijane sodbe sestavni del te sodbe, v ostalem delu je zahtevek tega tožnika, zahtevek tožnika J.H. pa sploh v celoti zavrnilo, delno naj bi bile tožbe obeh tožnikov tudi umaknjene, za katere dele gre pa ni jasno ne iz izreka, ne iz obrazložitve sodbe. Takšen izrek sodbe je nerazumljiv, saj bi bila sodba s takšnim izrekom popolnoma neučinkovita. Iz elaborata je razvidno, da je izvedenec po naročilu sodišča parcelo št. 2427/2, travnik v izmeri 3289 m² razparceliral v šest novih rezerviranih parcelnih številk 2427/3, 2427/4, 2427/5, 2427/6, 2427/7 in 2427/8. Sodišče bi zato moralo odločiti glede vseh novih rezerviranih številk, saj bo po končanem postopku parcela 2427/2 k.o. B. ukinjena v zemljiškem katastru, ta ukinitev pa bo poočitena tudi v zemljiški knjigi. Namesto ukinjene parcele, bodo vpisane novo nastale parcele, kjer mora sodišče v tem pravdnem postopku odločiti o lastniku za vsako od njih. Ni se mogoče strinjati z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnika J.H. z obrazložitvijo, da je njegov zahtevek neutemeljen zato, ker sporni del zemljišča, za katerega je sam zatrjeval, da ga je priposestvoval, ni označil z ustreznimi identifikacijskimi znaki. Tudi če je tožnik J.H. vztrajal pri opisnem delu, je jasno povedal, zakaj vztraja pri tem delu, in sicer ker naj bi sodišče izvedencu ne naložilo opredelitev meje, kot jo je pokazala toženka oziroma ta tožnik (pripombe na izvedeniško mnenje na listovni št. 175 spisa). Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožnikovemu zahtevku slediti na način, da bi njegov opis priposestvovanega zemljišča umestilo v skico, ki jo je dalo izdelati izvedencu. Ali pa dopolniti izvedeniško mnenje, kot je predlagal ta tožnik, da bi potem sam umestil opisni del v rezervirane nove parcelne številke. Ne more pa ostati pretežen del novih rezerviranih številk nedodeljen nobenemu od pravdnih strank, saj je že s tem, ko je del prejšnje parcele 2427/2 k.o. B. sodišče z geometrom za potrebe tega postopka razparceliralo, v zemljiški knjigi niti tožnik, ki je uspel, nove rezervirane številke prejšnje enotne parcele ne bo mogel vpisati. Že zato je bilo treba izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo torej sodišče moralo odločiti o usodi celotne parcele številka 2427/2 k.o. B., ki bo zaradi tega spora parcelirana v nove parcele. Le na podlagi sodbe, ki bo odločila z izrekom o lastništvu pri vseh novo nastalih parcelah ukinjene stare parcele se bo lastništvo lahko vpisalo v zemljiško knjigo. To pa je bistvo tega spora.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je sodišče zagrešilo že v nejasnem in neizvršljivem izreku, ni opredeljevalo. Sodišče pa se bo moralo ob novem sojenju opredeliti tudi do vseh očitkov o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi pomanjkljive dokazne ocene, ki se očita v pritožbah. Prav tako sta v obeh pritožbah utemeljena očitka o zgrešeni odločitvi glede stroškov postopka, ki pa jo je pritožbeno sodišče itak moralo razveljaviti zaradi tega, ker je razveljavilo odločbo o glavni stvari. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prva stopnje zato presodi tudi vse utemeljene navedbe, ki jih vsebujeta pritožbi v tem delu.

Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 165 ZPP.