UPRS sodba in sklep I U 1929/2010

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke št. 2142-208/2010/7 (1232-12) z dne 16. 12. 2010 nezakonit.

Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena v povezavi s tretjo alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja prosilca roj. (…. 2. 1994), državljana Islamske republike Afganistan, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. Prosilec je dne 1. 10. 2010 pri Sektorju za mednarodno zaščito zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito je prosilca v skladu s 36. členom ZMZ obravnavala PP Kozina. Kot izhaja iz depeše št. 2253-23/2010/11 (3B695-19) z dne 25. 9. 2010, točka II., so bili pri prosilcu najdeni dokazi o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer izkaznica prosilca za azil št. ..., izdana s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki se v izvirniku nahaja v spisu konkretne upravne zadeve. Vlada Republike Slovenije je dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Ur. l. RS, št. 50/2008) v skladu s 60. členom ZMZ. Organ se sklicuje na 1. odstavek 63. člena ZMZ. Ker so bili pri prosilcu v času obravnave pri PP Kozina najdeni dokazi, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije z zgoraj navedenim sklepom v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ razglasila za varno tretjo državo, je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije odločilo, da prosilčeve prošnje ne bo obravnavalo, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

Tožnik je vložil tožbo in zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi bila z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tožena stranka lahko podvržena neposredni nevarnosti in nečloveškemu ravnanju, kar pomeni, da bi z izvršbo tožniku gotovo nastala nepopravljiva škoda. Po vročitvi sklepa prosilcu, ki je bil nad odločitvijo o zavrženju prošnje za priznanje mednarodne zaščite vidno pretresen, se je izkazalo, da je situacija glede azilnega sistema na Hrvaškem v primeru vračanja na podlagi 60. člena ZMZ katastrofalna in predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic priznanih na podlagi mednarodnega prava. Vrnitev zanj predstavlja nevarnost, saj bi bil podvržen verižnemu vračanju Hrvaška-Srbija-Makedonija-Afganistan, kar pomeni kršitev njegovih temeljnih pravic. Tožnik je zato tudi napisal izjavo, kjer prosi za ponovno pretehtanje odločitve, in da mu ne preostane drugega, kot da se pokonča. Zaradi stiske se je v petek (17. 12.) zglasil pri socialni delavki azilnega doma, da je kontaktirala tolmača, ki je preko telefona navzočim prevajal. Tožnik je razlagal, da se na Hrvaško ne more vrniti, ker mu tam grozi zapor, nato vračanje v Srbijo, nato Makedonijo, nato pa bil zaprt v Grčiji in končno lahko izgnan v matično državo, kakor so mu povedali znanci, ki jih je Hrvaška vračala dalje. Iz načina njegove razlage je tudi tolmač potrdil njegovo resno namero o tem, da si bo vzel življenje, ker je zaradi posledic morebitnega vračanja v veliki stiski. To lahko potrdijo tam prisotni: socialna delavka, njegova zastopnica, C.C. – predstavnica PIC in tolmač. O razlogih za takšno stisko nedvomno pričajo tudi prevedene izjave znancev, ki so bili vrnjeni na Hrvaško oziroma so se tam nahajali in nato verižno vrnjene dalje in so priložene tožbi, ker jih je tožnik pridobil preko vikenda. Potrjujejo njegovo razlago, ki jo je podal pri socialni delavki in s tem dokazujejo njegov utemeljen strah, da bo z vrnitvijo na Hrvaško podvržen kršitvi človekovih pravic, kršitvi načela nevračanja. Navaja vsebino elektronskih sporočil: „Zdravo A., ali si dobro, sem B.B., pod nobenim pogojem ne pristani, da te vrnejo na Hrvaško, ker te bodo potem vrnili v Srbijo in potem Makedonijo in nazadnje v Atene. Poslušaj, jaz sem sedaj v Atenah, v kratkem sem bil izpuščen iz zapora.“

Tožnik je za priznanje mednarodne zaščite zaprosil že dne 1. 10. 2010. Nikoli tekom postopka ni bil obveščen, ni mu bilo pojasnjeno, da obstaja, ali da bo obstajala možnost vračanja na podlagi koncepta varne tretje države. Postopek ni bil voden na način določen v 43. do 47. čl. ZMZ, predvsem v smislu 45. čl., kjer bi morala uradna oseba ugotavljati tudi vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembne za odločitev in bi tožniku morala biti dana možnost, da celovito predstavi svoje razloge. Takrat se ukrep vračanja na Hrvaškem sploh še ni izvajal, niti ni bilo znano da se bo, ne glede na to, da je Slovenija sicer razglasila Hrvaško za varno tretjo državo že dne 15. 5. 2008. Tožniku zaradi tega v postopku podaje prošnje ni bila dana možnost, da bi se izjasnil, zakaj Hrvaška zanj ni varna država, saj ga uradna oseba o tem ni povprašala, niti mu ta možnost vrnitve ni bila pojasnjena. Tožnik je v dobri veri zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Glede na to, da ima prosilec po 2. odstavku 62. člena ZMZ možnost ves čas trajanja postopka predložiti dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država, je treba njegovo zgoraj opisano pričanje in izjave oseb, ki so bile vrnjene upoštevati sedaj, ob tem pa tožnik še enkrat poudarja, da o tej možnosti ob podaji vloge sploh ni bil obveščen, zanjo pa je izvedel šele, ko mu je bil sklep o zavrženju vročen.

Iz navedb tožnika in predloženih dokazov nedvomno izhaja, da Hrvaška ne ustreza konceptu varne tretje države, saj predvsem ne spoštuje načela nevračanja, kakor ga določa tudi 20. čl. ZMZ.

V primeru takšnega verižnega vračanja obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom Evropske Konvencije o človekovih pravicah in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Glede na kritičnost azilnega sistema v Grčiji, kjer bi lahko tožnik glede na izkušnjo navedenih prič pristal, in kot izhaja iz dokumentarnega stanja v številnih poročilih mednarodnih organizacij in je bilo citirano že v drugih sproženih postopkih, so prosilci za azil podvrženi številnim kršitvam človekovih pravic, pogosto tudi ni spoštovano načelo nevračanja.

Verižno vračanje pa je neposredno in posredno prepovedano v 33. členu Ženevske konvencije in 3. členu EKČP. V zadevi T.I. proti Veliki Britaniji je ESČP jasno odločilo, da bi Velika Britanija v primeru vrnitve prosilca za azil v Nemčijo, kjer bi bil lahko podvržen izgonu v matično državo, posredno kršila 3. člen EKČP. Tožnik pa je prav zaradi teh okoliščin pod tč. I o nedvomni možnosti verižnega vračanja ter zato, ker so vse osebe, ki so bile vrnjene na Hrvaško najprej več mesecev zaprte, nato pa mu zapor grozi še v ostalih državah, kamor bi bil vrnjen, dejansko življenjsko prestrašen. Izpodbijani sklep tako ne spoštuje kriterijev, določenih v 61. čl. ZMZ, kjer je izrecno naveden tudi pogoj, da mora varna tretja država spoštovati tudi načelo nevračanja ter prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja, ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu. Prav zaradi tega ravnanja tožniku tudi ne bi bila dana možnost zaprositi za status begunca, kar je nadaljnji kriterij tega člena.

Glede na opisano dejansko stanje izhaja, da Hrvaška ne izpolnjuje več kriterijev, ki so bili potrebni za njeno določitev kot tretje varne države po 61. člena ZMZ. Iz določila (2)(c) odst. 27. člena Procesne direktive pa izhaja, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, ki vključujejo pravila, ki v skladu z mednarodnim pravom omogočajo posamično preučitev, ali je zadevna tretja država za določenega prosilca varna, in ki morajo prosilcu omogočati vsaj izpodbijanje uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju. Iz tega razloga je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da zaradi njegovih osebnih okoliščin, obstajajo resni razlogi, ki govorijo nasprotno. Tožeča stranka tudi meni, da izpodbijan sklep izdan na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ, tudi ne vzdrži testa sorazmernosti, saj izbrano sredstvo ni niti smiselno in razumno, niti nujno za dosego cilja. Prav tako pa izbrano sredstvo ne vzdrži načela sorazmernosti oziroma načela proporcionalnosti v ožjem pomenu besede. Ni namreč vzpostavljeno proporcionalno razmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo povzroči uporaba sredstva in med ustrezno koristjo, ki se pridobi z uporabo sredstva za varstvo pravic drugih in na ta način koristi v prid skupnosti. Tožena stranka je s tem kršila 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj ni predhodno pridobila dovoljenja Hrvaške za sprejem prosilca. Razen tega tudi Visoki komisariat ZN za begunce (UNHCR) o taki praksi meni, da je v nasprotju z določbo da „iskalca zatočišča ne smemo odstraniti v tretjo državo, da bi tam zaprosil za zatočišče, razen, če se ta država strinja, da ga sprejme na svoje ozemlje kot iskalca zatočišča in obravnava njegovo prošnjo“. Kot izhaja iz gornjih navedb, pa Hrvaška načela nevračanja ne spoštuje in tožniku tudi ne bo omogočen dostop do azilnega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da imajo po stališču Ustavnega sodišča določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegova zasebnost in varnost (od 34. do 38. člena) posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, predvsem pa vsem prepovedujejo – na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom – poseganje v naštete pravice (Odl. US VI, 158, U-I-25/95, Uradni list RS, št. 5/98). Test sorazmernosti pomeni prepoved prekomernih posegov in ustrezno tehtanje, ali so ukrepi skladni z njegovim namenom. Zato mora biti vsak ukrep države utemeljen s ciljem in to tako, da v najmanjši možni meri vpliva na položaj prizadetih subjektov oziroma na njihove pravice in interese. Tožena stranka je izmed več možnih ukrepov izbrala ukrep, ki je najmanj primeren v konkretnem primeru, saj je prosilec že uradno podal svojo prošnjo in se je MNZ o prošnji že začelo vsebinsko odločati. Poleg tega ukrep nikakor ni nujen, saj je tožena stranka prakso vračanja v Republiko Hrvaško začela izvajati šele s 1. 12. 2010. Glede na to, da pred tem datumom, kljub Odloku o razglasitvi Republike Hrvaške za varno tretjo državo z dne 15. 5. 2008, takšne prakse ni bilo, tudi ni mogoče govoriti o nujnosti takšnega ravnanja. Potrebno je poudariti, da ni prav nobenega tehtnega razloga, da bi tožečo stranko vrnili v Republiko Hrvaško. Poleg tega mora biti zaščita prosilca za mednarodno zaščito v tretji varni državi primerljiva ali celo enaka zaščiti, ki bi jo prosilec užival na območju Republike Slovenije, kar pa nedvomno ni. Ker za Republiko Hrvaško ne velja Dublinska uredba, ki natančno določa sistem ugotavljanja pristojne države, ni mogoče takšnega sistema avtomatično uporabiti pri vračanju v „varno tretjo državo.“ Sektor za mednarodno zaščito je s 1. 12. 2010 začel z vračanjem oseb v varno tretjo državo, brez kakršnekoli poprejšnje najave, čeprav se je MNZ v dogovoru z UNHCR zavezal k neuporabi tega člena in je bil v zakon vnešen zgolj zaradi implementacije Proceduralne direktive. Za izvedbo vračanja bo moral biti najprej sprejet podzakonski akt, ki bi določal postopek takšnega vračanja v varno tretjo državo, sedaj pa ta praksa izvaja „ad hoc“. Do sprememb v praksi je prišlo izključno zaradi povečanega števila prosilcev, ki pridejo v Republiko Slovenijo preko ozemlja Hrvaške in samovoljnega ravnanja Sektorja za mednarodno zaščito. Tudi UNHCR meni, da je „podajanje“ prosilcev iz države v državo nesprejemljivo. Kajti v nasprotnem primeru, lahko pride do „verižnega odstranjevanja“ prosilca iz ene države v drugo, vse do domovine, ne da bi se pri tem sploh kje pretehtali razlogi za mednarodno zaščito. Predlaga, da se predmetni sklep tožene stranke odpravi ter hkrati prosi za odložitev izvršitve sklepa o predaji Republiki Hrvaški do pravnomočne odločbe sodišča, saj bi bil v primeru izvršitve sklepa in vrnitvi podvržen neposredni nevarnosti in nečloveškemu ravnanju, s čimer bi tožniku nastala nepopravljiva škoda zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. Tožeča stranka je brez premoženja in brez zaposlitve, zato ne more plačati sodne takse brez škode za lastno preživljanje. S plačilom taks pa bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.

V odgovoru na tožbo tožena stranka izpodbija dokazno vrednost navedenih elektronskih sporočil; pravi, da elektronski naslov ni razviden, zato ni mogoče preveriti avtentičnosti sporočil. Poleg tega iz sporočil ni jasno razvidno individualno dejansko stanje v navedenih primerih. Tudi ni razvidno, ali so bile te osebe sploh vrnjene iz Hrvaške, ali se še vedno nahajajo na Hrvaškem (razen enega primera, v katerem je navedeno, da se oseba nahaja v Atenah). V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je Vlada na podlagi kriterijev iz 61. člena ZMZ že leta 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Pred začetkom izvajanja instituta varne tretje države je bilo upoštevano tudi zadnje poročilo o napredku Republike Slovenije kot države kandidatke za vstop v Evropsko unijo, ki ga je Evropska Komisija objavila dne 9. 11. 2010. V nadaljevanju povzema del vsebine tega poročila in podaja statistične podatke v zvezi z reševanjem prošenj za azil na Hrvaškem. Tožena stranka meni, da ima Hrvaška v celoti usklajeno zakonodajo z pravom EU in da spoštuje načelo nevračanja. Brez konkretnih dokazov je tudi trditev tožene stranke, da so bile vse osebe, ki so bile vrnjene na Hrvaško, najprej več mesecev zaprte, nato pa jim je zapor grozil še v ostalih državah. Takšno trditev tožena stranka ocenjuje kot pavšalno in zavajajočo, saj zanjo tožena stranka ni predložila nobenih konkretnih in verodostojnih dokazov, pri čemer tožena stranka izrecno poudarja, da ji iz prakse in vsakodnevnega meddržavnega sodelovanja ni znan noben tak primer, kot ga navaja in izpostavlja tožena stranka. Tožnik je bil pred prihodom v Republiko Slovenijo prosilec za azil na Hrvaškem, torej mu je bil omogočen dostop do azilnega postopka. Glede na to, da tožnik niti iz Srbije niti iz Hrvaške ni bil nikamor vrnjen pa tožena stranka tudi na tej podlagi sklepa, da Hrvaška ne krši načela nevračanja, kot to želi dokazovati tožnik. Zaščita prosilcev za azil je na Hrvaškem najmanj na enaki ravni kot v Republiki Sloveniji. V postopku za priznanje mednarodne zaščite ni nobene zahteve po pridobitvi predhodnega dovoljenja za sprejem prosilca v primeru izvajanja instituta varne tretje države. Tožena stranka je dolžna z izdajo sklepa o zavržbi na tej podlagi izdati tudi obvestilo, namenjeno hrvaškim azilnim organom, da konkretne prošnje zaradi dokazov o zadrževanju prosilca na Hrvaškem ne bo obravnavala in da je zato Republika Hrvaška dolžna vsebinsko obravnavati prošnjo. Ob tem tožena stranka poudarja, da je izvršitev odločitve na podlagi instituta varne tretje države v pristojnosti policije kot organa pristojnega za vrnitev iz države. Policija pa je tak dokaz, kot izhaja iz spisovne dokumentacije, predhodno pridobila in ga dne 21. 12. 2010 posredovala tudi organu, pristojnemu za odločanje o mednarodni zaščiti. Tožena stranka tudi zavrača tožbeno navedbo, da tožnikov postopek ni bil voden na način, določen od 43. do 47. člena ZMZ, predvsem v smislu 45. člena, po katerem bi uradna oseba morala ugotavljati tudi vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev, in bi tožniku morala biti dana možnost, da celovito predstavi razloge. Takšna trditev je pavšalna, saj tožnik ne navaja, na kakšen način konkretno so bila v njegovem primeru kršena pravila postopka, saj so bila tožniku zagotovljena vsa postopkovna jamstva, postopek pa voden na način, kot jih določa zakon. Predvsem pa je potrebno poudariti, da je imel tožnik možnost celovito predstaviti svoje razloge za priznanje mednarodne zaščite, kar je razvidno tudi iz zapisnika o sprejemu prošnje. Trditev, da je bila Republika Hrvaška razglašena kot varna tretja država zaradi implementacije Direktive 2005/85/ES ne vzdrži, saj direktiva v ničemer ne zavezuje držav članic Evropske unije, da postopke varne tretje države sploh izvajajo. Poleg tega ni jasno, zakaj bi po mnenju tožeče stranke moral biti sprejet podzakonski akt, ki bi določal postopek vračanja v varno tretjo državo. Zakon namreč takšne obveznosti ne predvideva, po mnenju tožene stranke pa za to ni niti nobene potrebe, saj je te postopke mogoče zakonito in pravilno izvajati na podlagi obstoječe zakonodaje. Tožena stranka naslovno sodišče še obvešča, da je bil izpodbijani sklep dne 21. 12. 2010 ob 10. uri izvršen.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in dodaja:

Tožena stranka je kljub temu, da je bila obveščena o vloženem predlogu za začasno odredbo in da je tožeča stranka vodstvu Azilnega doma zjutraj, na dan pred izročitvijo, telefonsko pojasnila učinek predloga začasne odredbe, prosilca kljub temu izročila Hrvaški, ko ga je hrvaška policija prišla prevzeti v Azilni dom. Menila je, da je tožba nesuspenzivna in da je opisani učinek začasne odredbe le osebno mnenje tožeče stranke. Tožena stranka je sklep izvršila dne 21. 12. 2010, to je pred prejemom odločitve o začasni odredbi. V vlogi nikjer ni pojasnjeno, zakaj izročitev prosilca Hrvaški ni bila odložena ob tem, da je bil vložen predlog za začasno odredbo. To kaže na nerazumevanje določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V obrazložitvi akta nikjer ni pojasnjeno, da je bila prosilcu dana možnost, da se izjasni, predloži dokaze o tem, da Hrvaška zanj ni tretja varna država. Meni, da je takšno odločanje nezakonito in predstavlja grob poseg v ustavno zagotovljene človekove pravice in mednarodno pravo. Tožena stranka ni spoštovala dejstva, da je bil vložen predlog za začasno odredbo, pri čemer je bil ta zaradi narave obravnavan prednostno in je bila odločitev sprejeta izjemno hitro, v pol dneva od poteka roka za vložitev tožbe. Iz takih izhodišč tožene stranke so razvidne nedosledne interpretacije ZUS-1, nespoštovanje načela nevračanja v azilnem postopku, kar je z vidika spoštovanja človekovih pravic kritično, saj je pripeljalo do neenakosti pred zakonom in odpira vrata novih kršitvam. Tožena stranka ni izvedla postopka o seznanitvi tožnika glede vračanja in mu ni omogočila predložitev dokazov za izpodbijanje domneve o varni tretji državi. Ker tožnik ni bil obveščen na način po 64. členu ZMZ, je ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva lahko uveljavljal šele v začasni odredbi. Vendar je bila ta ustavna pravica nato ponovno kršena s tem, ko ga je tožena stranka pred prejemom odločitve sodišča glede začasne odredbe predala Hrvaški in se nahaja v Kutini. Ker je bil prosilec izročen, seveda ne more predložiti nobenih dodatnih dokazov, in odgovoriti na navedbe tožene stranke. Glede na to, da za tožnika postopek o vračanju sploh ni bil izpeljan in mu ni bil posredovan noben dokument o vračanju, je lahko samo ugibal kakšne dokaze naj predloži, zaradi izjemne časovne stiske in nujnosti prevoda, ker ne govori angleško (odločanje o tem, kako mu pomagati, se je odvijalo v petek popoldan), in je seveda lahko predložil le elektronska sporočila s to vsebino. Opisano ravnanje tožene stranke je podlaga za odškodninsko tožbo zaradi kršenja ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave ter 18. in 23. člen Ustave). Ob takšnem ravnanju vodstva Azilnega doma pa se pojavlja dvom v strokovnost pri praksi izročanja in poznavanja upravnega postopka. Če bi bilo absolutno načelo o nevračanju spoštovano, bi tožena stranka tožniku omogočila, da se izreče in predloži dokaze o nasprotnem in bi seveda počakala na odločitev sodišča o začasni odredbi. Vendar je tožena s tem kar dvakrat kršila 25. člen Ustave. Vsakodnevne prakse in primerov pri vračanju v tretjo varno državo enostavno še ni in je ne more biti. Nič zavajajočega ni na tem, da je bil povod za tožbo povsem obupan mladoletnik, ki ga je zastopnica srečala, kot navaja v pripravljalni vlogi, v petek popoldan pri socialni delavki, ko je vse uradno osebje Azilni dom že zapustilo. Od tam je klicala tolmača, da je sploh lahko povedal, kaj je narobe. Zastopnica v pripravljalni vlogi nadalje pravi, da mu ni mogla ponuditi niti razlage, kdaj se lahko pričakuje prihod policije, če bo sploh prišla; ponavljal je, da naj bi ga prišli iskat v ponedeljek 20. 12. 2010, vendar več kot to, da se takrat izteče rok za tožbo, zastopnica ni vedela in mu tudi ni mogla ponuditi pravne razlage o postopku vračanja, da bi ga pomirila. Enako zbegana je bila socialna delavka, njej je nato vodja operativne službe, Č.Č. telefonsko sporočila, da se ponavadi Hrvaška izjasni v 8 dneh. Drugih pojasnil niso mogli pridobiti. Priklicala je tudi PP Kozina, ki ga je obravnavala in Center za tujce, vendar so jo povsod naslovili nazaj na Azilni dom, ki odreja izročanje. Tožniku torej ni bil izročen noben dokument o tem, kakšen naj bi bil postopek vračanja, niti to ne izhaja iz izpodbijanega sklepa, zato je lahko vložila le predlog za začasno odredbo, ker sploh ni bilo jasno, kako tožena stranka postopek izvaja. V torek zjutraj ob 7.15 je bila nato kot strokovna sodelavka PIC neuradno obveščena, da naj bi ga vračali 7.30, kar je zlasti zastopnico povsem presenetilo. Nato je zaradi zadrževanja informacij na strani Azilnega doma skoraj 2 uri izvajala telefonske klice in govorila z osebami vodstva Azilnega doma, osebo, ki je odločala, in še s kom. Zaskrbljujočo izjavo je podal vodja sektorja D.D., ki ga smisel začasne odredbe ni zanimal in je dejal, da je treba prej počakati na odločitev sodišča. Sklenili so tudi, da v prihodnje v nobenem primeru ne bodo upoštevali tega dejstva, da je predlog za začasno odredbo vložen, saj bi osebo lahko vračali že takoj po izdanem sklepu o zavrženju, ker ima vložena tožba nesuspenzivni učinek. Nato je zastopnico poklicala še oseba, ki je odločala v zadevi, ki je ponavljala le, da pritožba ne zadrži izvršitve in da bomo videli, kaj bo naredilo sodišče. Pojasnila je, da s tem, ko bo izvršba izvedena, jih zadeva ne zanima več. To kaže na napačno interpretacijo postopka upravnega spora. Samo ravnanje vodstva v zvezi z odločitvijo pa ocenjuje kot netransparentno, saj niti njegova skrbnica ni bila obveščena o uri izročitve, niti tega odgovora niso mogli pridobiti pravni zastopniki. Odrečena mu je bila ustavna pravica do učinkovitega sodnega varstva. Zato ves trud tožene stranke z opisovanjem političnega stanja ni relevanten v kontekstu utemeljenosti ravnanja tožene stranke. Odločitev sodišča v tej zadevi je pomembna zato, da se opredeli do učinka vloženega predloga začasne odredbe, saj tožena stranka meni, da z izročitvijo ni dolžna počakati do odločitve sodišča o začasni odredbi. S tem bi se v bodočih primerih preprečilo sporno ravnanje tožene stranke. Tožnik meni, da bi v primeru izročanja morala biti Hrvaška obveščena, da je prevzem možen v roku, ki bi bil določen po postopku obeh rokov po ZUS-1, 3 dni za vložitev tožbe in 7 dni za odločitev sodišča o utemeljenosti začasne odredbe, kar pomeni skupno 11. dan od vročitve sklepa tožniku. Posledica takega ravnanja tožene stranke je odškodninska odgovornost po 26. členu Ustave zaradi kršenja ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva in drugih. Z vzpostavitvijo primernejše prakse tožene stranke bi bilo tudi namerno povzročanje škode izključeno in postopek vračanja zakonit, kar pomeni primernejši odnos in ravnanje s prosilci. Skrbnik kot tudi pravni zastopniki se bojijo, da se takšna praksa lahko zgodi oziroma se bo zgodila v vseh nadaljnjih primerih mladoletnikov, ki bodo odpeljani na Hrvaško, še preden bo sodišče razsodilo. V Azilnem domu se nahaja še precej takšnih prosilcev. Vsi ti mladoletniki imajo skrbnika, vendar se je v predmetni zadevi izkazalo, da je Filantropija oziroma skrbnica v teh primerih le nekdo, ki nima nikakršnega vpliva na to, kaj se z mladoletnikom zgodi in je preko njih omogočena uresničitev zakonske zahteve po institutu skrbnika, določenega v 16. členu ZMZ zato, da država lahko tovrstne postopke izpelje, ni pa nekega dejanskega učinka skrbništva. Smisel in vloga skrbnika pa je skrbeti za otrokov najboljši interes in v skladu s tem delovati in vplivati na postopke, v teh primerih pa mu to ni bilo omogočeno niti s pomočjo pravnih zastopnikov, ki so sprožili sodni postopek. Zakonitost postopka vračanja ni v tem, da skrbnik sicer sedi pri podaji prošnje mladoletnika, nato mu je takoj izdan sklep o zavrženju, pred vrati pa že čaka policija, da ga odpelje na Hrvaško.

Sodišče je s sklepom z dne 21. 12. 2010 odločilo, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Sklep sodišča prve stopnje še ni pravnomočen, ker se je tožena stranka zoper sklep sodišča pritožila.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Pri uporabi instituta varne tretje države obstaja nevarnost t.i. verižnega vračanja prosilca za azil iz ene države v drugo in morebiti tudi v naslednje države. Za obravnavani primer je relevantno, da je Upravno sodišče že večkrat odločilo (sodne odločbe v zadevah: I U 1591/2010 z dne 8. 11. 2010, ki je postala pravnomočna, in I U 1737/2010-13 z dne 30. 11. 2010 in I U 1745/2010-17 z dne 2. 12. 2010 ter I U 1780/2010 z dne 10. 12. 2010), da vračanje prosilcev za azil v Grčijo zaradi varstva absolutne pravice prosilcev za azil iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), ki ustreza 18. členu Ustave, upoštevajoč stališče UNHCR, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z začasnimi odredbami in sodno prakso nekaterih nacionalnih sodišč v državah članicah EU, do nadaljnjega ni dopustno.(1) To sicer ne vpliva na splošno domnevo, da so vse članice EU varne države, vendar pa prosilec za azil mora imeti možnost, da dokaže, da zanj Grčija ni varna država. Tožnik je prav to uveljavljal v upravnem sporu, da mu grozi vrnitev v Grčijo in sicer na način, da je vzpostavil dvom oziroma možnost, da bi prišlo do verižnega vračanja in da bi bil vrnjen v Grčijo. Dvom je v takih primerih dovolj, da se aktivira obveznost pristojnega organa, da posebej dosledno upošteva vse procesne garancije pred izdajo upravnega akta, glede na to, da morajo sodišča v zvezi s presojo zakonitosti odločitev, ki imajo lahko vpliv na pravico iz 3. člena MKVČP, uporabiti strogo presojo (sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji, C-465/07 z dne 17. 2. 2009, 28. odstavek obrazložitve). Tudi po stališču Ustavnega sodišča je treba zaradi varstva absolutne pravice popolnoma ugotoviti dejansko stanje (Up-1525/06-03 z dne 21. 6. 2007, 7. tč. obrazložitve) in v dvomu je treba po stališču Ustavnega sodišča RS presojati v prid prosilcu za azil (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1525/06 z dne 21. 6. 2007, 7. tč. obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1187/06 z dne 19. 10. 2006, 8. tč. obrazložitve). Vsi ti mednarodno-pravni in ustavno-pravni standardi morajo veljati tudi pri uporabi koncepta varne tretje države, kadar stranka v zadostni meri izkaže nevarnost oziroma dvom, da bi prišlo do verižnega vračanja prosilca za azil v državo, kjer bi lahko bila njegova pravica iz 3. člena MKVČP ali 18. člena Ustave ogrožena. To pomeni, da mora tožena stranka posebej dosledno in zanesljivo spoštovati vse procesne garancije, tako da je njena odločitev v skladu s pravilno interpretacijo ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007, 99/2010), skladna z usmeritvami iz Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva, Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005), pri čemer izpodbijani ukrep tožene stranke tudi ne sme biti v nasprotju z ustavno pravico iz 18. člena in pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave ter 18. členom (pravica do azila), 2. odstavkom 19. člena (non-refoulement) in 1. odstavkom 47. člena (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) iz Listine EU o temeljnih pravicah (Pogodba o Evropski uniji, člen 6(1)) v povezavi z sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v povezavi s 13. in 3. členom MKVČP (Pogodba o Evropski uniji, člen 6(3)).

Vendar pa je v predmetni zadevi z dnem 21. 12. 2010 ob približno 10. uri nastala pravna situacija, za katero je sodišče izvedelo po izdaji začasne odredbe, da tožnika ni več v Sloveniji. V zvezi s tako situacijo pa je pomembna sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je na primer v zadevi I UP 259/2010 z dne 29. 9. 2010 odločilo, da ima sklep tožene stranke, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala, saj bo prosilec predan Avstriji, ki je odgovorna država, pravne učinke le do takrat, ko je bil tožnik predan Avstriji, in da je s predajo tožnika Avstriji izpodbijani akt prenehal učinkovati.

Vendar je v obravnavanem primeru pravna situacija drugačna in ni mogoče avtomatično istega stališča Vrhovnega sodišča glede pravnega interesa prenesti tudi v obravnavano zadevo. V zadevi I Up 259/2010 je pristojni organ na zakonit način izvršil sklep na podlagi Uredbe EU št. 2003/343/ES. V predmetni zadevi pa tožnika ni več v Sloveniji zaradi tega, ker tožena stranka ni spoštovala ustavne pravice tožnika do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave (in tudi pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave) v zvezi z 32. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010). Tožnika je tožena stranka izročila Hrvaški dne 21. 2. 2010 ob 10. uri, torej približno uro in pol pred tem, ko je sodišče po faksu toženi stranki poslalo tožbo v odgovor s pozivom na predložitev upravnih spisov. Iz pripravljalne vloge tožeče stranke izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko pred izvršitvijo izpodbijanega sklepa telefonsko opozorila, da bo podala zahtevo za izdajo začasne odredbe, kar tožena stranka ni upoštevala. Z vidika ZMZ toženi stranki sicer ni bilo treba čakati, če bo morebiti tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, preden ga je izročila Hrvaški, saj na podlagi jezikovne in sistematične razlage ZMZ tožba zoper sklep o zavrženju prošnje zaradi uporabe instituta varne tretje države ne zadrži izvršitve sklepa, čeprav ZMZ te omejitve suspenzivnosti tožbe izrecno ne določa (4. in 3. odstavek 74. člena ZMZ). Vendar pa zaradi določila 4. odstavka 75. člena ZMZ v zvezi z 32. členom ZUS- velja, da tožnik lahko vloži zahtevo za izdajo začasne odredbe, tako da se zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Z opisanim ravnanjem je tožena stranka onemogočila tožeči stranki uresničevanje učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) oziroma pravice iz 13. člena MKVČP v zvezi z 3. členom MKVČP. Po sodni praksi ESČP celo velja, da mora imeti pravno sredstvo zoper odločitev, ki lahko vpliva na varstvo pravice iz 3. člena MKVČP avtomatičen suspenzivni učinek in ni dovolj če mora sodišče s posebnim aktom ali na posebno zahtevo izdati začasno odredbo (sodbe ESČP v zadevah Gebremedhin proti Franciji, odst. 65-66, Čonka proti Belgiji, odst. 82-83, Abdolkhani in Karimni proti Turčiji, odst. 58, 59 in 108 in 116). Takšno onemogočanje učinkovitega sodnega varstva je še posebej problematično ob upoštevanju dejstva, da je tožnikova pooblaščenka E.E. iz PIC dne 16. 12. 2010 prejela izpodbijani sklep, dne 17. 12. 2010 pa je tožnik podal pisno izjavo, da bo začel gladovno stavkati zaradi vrnitve na Hrvaško in da se bo fizično poškodoval; v tožbi je pooblaščenka navedla, da je tolmač navedel, da je prosilec izrazil resno namero, da si vzame življenje in da dejstvo, da je zaradi vračanja v veliki stiski, lahko potrdijo socialna delavka, njegova zastopnica in pooblaščenka v upravnem sporu. Tožena stranka je prošnjo tožnika sprejela dne 1. 10. 2010 in od takrat do izdaje izpodbijanega sklepa je preteklo 2 meseca in pol in zaradi tega ni videti niti dejanskega razloga, da tožena stranka ne bi mogla počakala izteka tridnevnega roka, ko tožnik lahko vloži tožbo zoper izpodbijani sklep, ne glede na to, da bi tožena stranka morala počakati že zaradi standarda iz 13. člena v zvezi z 3. členom MKVČP oziroma zaradi spoštovanja pravic iz 23. člena (učinkovito sodno varstvo) in 25. člena (učinkovito pravno sredstvo) Ustave, kar sta hierarhično višja pravna akta od ZMZ. Tožnik je tožbo vložil v zakonitem roku, vendar na dan, ko je sodišče tožbo prejelo, je tožena stranka v dopoldanskih urah tudi izvršila izročitev tožnika.

Ker se tožnik nahaja izven Slovenije zaradi ravnanja tožene stranke, ki ni bilo v skladu z navedenimi ustavnimi določili v zvezi z ZUS-1 in določili mednarodne pogodbe, sodišče ne more odreči tožniku pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Poleg tega pa je že sam zakonodajalec predvidel možnost tožbe na odpravo odločbe, pri čemer sodišče izda zgolj ugotovitveno sodbo, da je izpodbijani akt nezakonit (2. odstavek 62. člena ZUS-1), in takega akta ne odpravi, kar pomeni, da je že sam zakonodajalec ob sprejemu ZUS-1, ker prejšnji ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006) primerljive določbe ni imel, upošteval, da stranka ima lahko pravni interes tudi samo za ugotovitveno sodno odločbo. To izhaja tudi iz določbe 2. alinee 2. odstavka 33. člena ZUS-1. Tožeča stranka je podala zahtevek na odpravo odločbe, brez da bi zahtevala, da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, saj je tudi sama upoštevala, da tožnik, ker ga ni več v Sloveniji, ne more predložiti dokazov, da zanj Hrvaška ni varna država. Določilo 2. odstavka 64. člena ZUS-1 pravi, „če je bil izpodbijani akt že izvršen in bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov ali pravnih oseb, sodišče v primerih iz prejšnjega odstavka s sodbo ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.“ Namen tega določila je dvojen: po eni strani zagotoviti sodno varstvo pravic tožnika – tudi temeljnih človekovih pravic (23. člen Ustave in 4. odstavek 15. člena Ustave) – ter na drugi strani zavarovati druge posameznike ali pravne osebe pred nesorazmernimi posegi v pridobljene pravice. V konkretni zadevi sodišče sicer ne vidi, da bi bile kakršne koli (pridobljene) pravice drugih oseb vpletene v ta spor, da bi jih bilo treba varovati, vendar pa tudi ne vidi razloga, da se navedeno določilo z uporabo logične metode razlage (argumentum a maiori ad minus) ne bi uporabljali tudi za predmetno situacijo, kjer ni treba varovati pridobljenih pravic drugih. Očitno je tudi, da je zakonodajalec ugotovitveno sodno odločbo povezal s pravnim interesom stranke za zahtevek za povrnitev škode glede na drugi stavek določila 2. odstavka 64. člena ZUS-1; ker tožeča stranka v pripravljalni vlogi tak zahtevek omenja, čeprav ga v upravnem sporu ni tudi podala, je sodišče sprejelo tožbo tožnika v obravnavo na podlagi 2. odstavka 64. člena ZUS-1.

Glede presoje zakonitosti izpodbijanega akta sodišče ugotavlja naslednje:

Določilo 1. odstavka 60. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) določa, da je „varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje.“

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka dejstvo, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v Hrvaški, ugotovila na podlagi izkaznice prosilca za azil, izdane s strani Hrvaške in policijske depeše z dne 25. 9. 2010. Tožeča stranka temu dejstvu v tožbi ne oporeka. Vendar pa ugotovitev pristojnosti Hrvaške za vsebinsko obravnavanje prošnje iz 60. člena ZMZ ni dejstvo, ki bi nastopilo ipso facto z ugotovitvijo, da se je prosilec pred prihodom v Slovenijo nahajal v Hrvaški, ampak bi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta morala to izkazati z obstojem določenega sporazuma med Hrvaško in Slovenijo, da bo Hrvaška sprejemala prosilce za azil v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države. Tak sporazum ni nujno, da je formalen, zadošča tudi sporazum v smislu sprejete prakse med Hrvaško in Slovenijo, da bo Hrvaška sprejemala prosilce za azil v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države in da vsaj do zaključka postopkov pred ESČP in Sodiščem Evropske unije v zvezi z vračanjem prosilcev v Grčijo ne bo vračala prosilcev za azil, v države, kjer je nevarnost, da bodo prosilci vrnjeni v Grčijo. Samo tako je namreč treba razlagati določilo 60. člena ZMZ, zato da ni ogroženo absolutno načelo nevračanja v državo, kjer bi lahko bilo življenje prosilca ogroženo, ali bi bil mučen oziroma bi z njim nečloveško ravnali na podlagi t.i. verižnega vračanja prosilca za azil. Po trditvah tožene stranke v odgovoru na tožbo in v pritožbi zoper sklep o izdaji začasne odredbe se omenjeni sporazum med Hrvaško in Slovenijo nanaša tudi na postopke v zvezi s prosilci za azil, vendar pa tožena stranka ni izkazala zagotovila s strani Hrvaške, da do izdaje omenjenih sodb mednarodnih sodišč ne bo vračala prosilcev v države, kjer bi lahko prišlo do verižnega vračanja prosilcev za azil v Grčijo. S tega vidika je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), kajti tožeča stranka je v tožbi uveljavljala in pojasnjevala, tudi s sklicevanjem na elektronsko korespondenco, da tožniku na podlagi verižnega vračanja grozi vrnitev v Grčijo. Navedeno interpretacijo 60. člena ZMZ potrjuje Procesna direktiva, ki med drugim pravi, da „je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo“ (člen 27(2)(a) Procesne direktive).

Nadalje iz obrazložitve izpodbijanega akta in drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka dala možnost tožniku, da bi pred izdajo odločbe lahko dokazoval, da Hrvaška zanj ni varna tretja država. Tožnik sicer to lahko dokazuje ves čas postopka (2. odstavek 63. člena ZMZ), torej tudi v upravnem sporu, ampak to ne pomeni, da tožena stranka nima obveznosti, da tožnika obvesti, da bo uporabila koncept varne tretje države in da lahko pred izdajo upravnega akta dokazuje, da zanj tretja država ni varna. Iz določila 64. člena ZMZ namreč izhaja, da mora „pristojni organ prosilcu posredovati dokument,“ s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana. Tudi po Procesni direktivi mora pristojni organ prosilca obvestiti o uporabi koncepta varne tretje države (člen 27(3)(a)). Tožnik možnosti izpodbijanja domneve varne tretje države ni imel oziroma mu jo tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala. S tem je storjena kršitev 2. odstavka 63. člena ZMZ v zvezi z 1. odstavkom 9. člena in 1. odstavkom 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami).

Nadalje je pri uporabi koncepta varne tretje države pomembno, da se tožena stranka sicer lahko opre na Odlok o razglasitvi Republike Hrvaške za varno tretjo državo, ki sicer ima lahko zgolj eno določilo, da se določena država šteje za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/2008), vendar pa bi morala v takem primeru tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti, na podlagi katerih informacij o stanju v tretji državi je Vlada sprejela odločitev, da je Hrvaška varna tretja država, tako da bi sodišče lahko presojalo preko kriterijev za oceno informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je Upravno sodišče postavilo v upravno-sodni praksi (U 2073/2006-10 z dne 20. 9. 2006, U 2189/2006-8 z dne 20. 10. 2006, I U 1717/2010 z dne 3. 12. 2010), ko se je sodišče oprlo na usmeritve delovne skupine sodnikov za področje informacij o stanju v izvornih državah Mednarodnega združenja sodnikov za področje azilnega prava (IARLJ). S pomočjo teh kriterijev bi sodišče potem lahko preverilo, ali je Vlada RS državo Hrvaško v skladu s kriteriji iz 61. člena ZMZ določila za varno tretjo državo in če morebitni argumenti in dokazi tožeče stranke v konkretnem postopku ne izpodbijejo dokazne vrednosti informacij o stanju v Hrvaški, na podlagi katerih je odločala Vlada Republike Slovenije. Takšna interpretacija izhaja tudi iz Procesne direktive (27(2)(b) člen)), ki določa, da je uporaba koncepta varne tretje države na podlagi pravil nacionalne zakonodaje možna, vključno z „metodološkimi pravili, ki pristojnim organom omogočajo, da ugotovijo, da lahko koncept varne tretje države uporabijo za posamezno državo ali v zvezi z posameznim prosilcem. Takšna metodologija vključuje preučitev varnosti države od primera do primera za določenega prosilca in/ali nacionalne označitve zadevnih držav, ki se na splošno štejejo za varne.“ Nobena metodologija torej iz izpodbijanega akta ni razvidna. Zaradi tega je podana kršitev določbe 2. točke 214. člena ZUP.

Ker pa si z odpravo izpodbijanega akta tožnik ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, je sodišče ob že navedeni interpretaciji določila 2. odstavka 64. člena ZUSD-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

---------

Op. št. (1) : Državni svet Republike Francije je tako odločil s sodno odločbo z dne 19. maja 2010 (Ordonnannce no. 339478). V letu 2009 in v prvem četrtletju leta 2010 je ESČP ustavilo 500 vrnitev oseb v Grčijo na podlagi člena 39. Pravil ESČP (ECRE, Weekly Buletin, 6, july 2010, str. 5); da so številne druge države ustavile vračanje prosilec v Grčijo pa je razvidno iz poročila UNHCR (UNHCR Information Note on national practice in the application of Art. 3(2) of the Dublin II Regulation in particular in the context of intended transfers to Greece).