UPRS sklep I U 1929/2010

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa št. 2142-208/2010/7 (1232-12) z dne 16. 12. 2010 do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijani akt.

Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena v povezavi s tretjo alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja prosilca roj. (…. 2. 1994), državljana Islamske republike Afganistan, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrže. Prosilec je dne 1. 10. 2010 pri Sektorju za mednarodno zaščito zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito je prosilca v skladu s 36. členom ZMZ obravnavala PP Kozina. Kot izhaja iz depeše št. 2253-23/2010/11 (3B695-19) z dne 25. 9. 2010, točka II., so bili pri prosilcu najdeni dokazi o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer izkaznica prosilca za azil št. ..., izdana s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki se v izvirniku nahaja v spisu konkretne upravne zadeve. Vlada Republike Slovenije je dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Ur. l. RS, št. 50/2008) v skladu s 60. členom ZMZ. Organ se sklicuje na 1. odstavek 63. člena ZMZ. Ker so bili pri prosilcu v času obravnave pri PP Kozina najdeni dokazi, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije z zgoraj navedenim sklepom v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ razglasila za varno tretjo državo, je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije odločilo, da prosilčeve prošnje ne bo obravnavalo, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

Tožnik vlaga tožbo in zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi bila z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tožena stranka lahko podvržena neposredni nevarnosti in nečloveškemu ravnanju, kar pomeni, da bi z izvršbo tožniku gotovo nastala nepopravljiva škoda. Po vročitvi sklepa prosilcu, ki je bil nad odločitvijo o zavrženju prošnje za priznanje mednarodne zaščite vidno pretresen, se je izkazalo, da je situacija glede azilnega sistema na Hrvaškem v primeru vračanja na podlagi 60. člena ZMZ katastrofalna in predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic priznanih na podlagi mednarodnega prava. Vrnitev zanj predstavlja nevarnost, saj bi bil podvržen verižnemu vračanju Hrvaška-Srbija-Makedonija-Afganistan, kar pomeni kršitev njegovih temeljnih pravic. Tožnik je zato tudi napisal izjavo, kjer prosi za ponovno pretehtanje odločitve, in da mu ne preostane drugega, kot da se pokonča. Zaradi stiske se je v petek (17. 12.) zglasil pri socialni delavki azilnega doma, da je kontaktirala tolmača, ki je preko telefona navzočim prevajal. Tožnik je razlagal, da se na Hrvaško ne more vrniti, ker mu tam grozi zapor, nato vračanje v Srbijo, nato Makedonijo, nato pa bil zaprt v Grčiji in končno lahko izgnan v matično državo, kakor so mu povedali znanci, ki jih je Hrvaška vračala dalje. Iz načina njegove razlage je tudi tolmač potrdil njegovo resno namero o tem, da si bo vzel življenje, ker je zaradi posledic morebitnega vračanja v veliki stiski. To lahko potrdijo tam prisotni: socialna delavka, njegova zastopnica, A.A. – predstavnica PIC in tolmač. O razlogih za takšno stisko nedvomno pričajo tudi prevedene izjave znancev, ki so bili vrnjeni na Hrvaško oziroma so se tam nahajali in nato verižno vrnjene dalje in so priložene tožbi, ker jih je tožnik pridobil preko vikenda. Potrjujejo njegovo razlago, ki jo je podal pri socialni delavki in s tem dokazujejo njegov utemeljen strah, da bo z vrnitvijo na Hrvaško podvržen kršitvi človekovih pravic, kršitvi načela nevračanja. Navaja vsebino elektronskih sporočil: „Zdravo B., ali si dobro, sem C.C., pod nobenim pogojem ne pristani, da te vrnejo na Hrvaško, ker te bodo potem vrnili v Srbijo in potem Makedonijo in nazadnje v Atene. Poslušaj, jaz sem sedaj v Atenah, v kratkem sem bil izpuščen iz zapora.“

Tožnik je za priznanje mednarodne zaščite zaprosil že dne 1. 10. 2010. Nikoli tekom postopka ni bil obveščen, ni mu bilo pojasnjeno, da obstaja, ali da bo obstajala možnost vračanja na podlagi koncepta varne tretje države. Postopek ni bil voden na način določen v 43. do 47. čl. ZMZ, predvsem v smislu 45. čl., kjer bi morala uradna oseba ugotavljati tudi vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembne za odločitev in bi tožniku morala biti dana možnost, da celovito predstavi svoje razloge. Takrat se ukrep vračanja na Hrvaškem sploh še ni izvajal, niti ni bilo znano da se bo, ne glede na to, da je Slovenija sicer razglasila Hrvaško za varno tretjo državo že dne 15. 5. 2008. Tožniku zaradi tega v postopku podaje prošnje ni bila dana možnost, da bi se izjasnil, zakaj Hrvaška zanj ni varna država, saj ga uradna oseba o tem ni povprašala, niti mu ta možnost vrnitve ni bila pojasnjena. Tožnik je v dobri veri zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji. Glede na to, da ima prosilec po 2. odstavku 62. člena ZMZ možnost ves čas trajanja postopka predložiti dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država, je treba njegovo zgoraj opisano pričanje in izjave oseb, ki so bile vrnjene upoštevati sedaj, ob tem pa tožnik še enkrat poudarja, da o tej možnosti ob podaji vloge sploh ni bil obveščen, zanjo pa je izvedel šele, ko mu je bil sklep o zavrženju vročen.

Iz navedb tožnika in predloženih dokazov nedvomno izhaja, da Hrvaška ne ustreza konceptu tretje varne države, saj predvsem ne spoštuje načela nevračanja, kakor ga določa tudi 20. čl. ZMZ.

V primeru takšnega verižnega vračanja obstaja velika verjetnost, da bi bil tožnik podvržen nehumanim bivalnim razmeram in nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom Evropske Konvencije o človekovih pravicah in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Glede na kritičnost azilnega sistema v Grčiji, kjer bi lahko tožnik glede na izkušnjo navedenih prič pristal, in kot izhaja iz dokumentarnega stanja v številnih poročilih mednarodnih organizacij in je bilo citirano že v drugih sproženih postopkih, so prosilci za azil podvrženi številnim kršitvam človekovih pravic, pogosto tudi ni spoštovano načelo nevračanja.

Verižno vračanje pa je neposredno in posredno prepovedano v 33. členu Ženevske konvencije in 3. členu EKČP. V zadevi T.I. proti Veliki Britaniji je ESČP jasno odločilo, da bi Velika Britanija v primeru vrnitve prosilca za azil v Nemčijo, kjer bi bil lahko podvržen izgonu v matično državo, posredno kršila 3. člen EKČP. Tožnik pa je prav zaradi teh okoliščin pod tč. I o nedvomni možnosti verižnega vračanja ter zato, ker so vse osebe, ki so bile vrnjene na Hrvaško najprej več mesecev zaprte, nato pa mu zapor grozi še v ostalih državah, kamor bi bil vrnjen, dejansko življenjsko prestrašen. Izpodbijani sklep tako ne spoštuje kriterijev, določenih v 61. čl. ZMZ, kjer je izrecno naveden tudi pogoj, da mora varna tretja država spoštovati tudi načelo nevračanja ter prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja, ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu. Prav zaradi tega ravnanja tožniku tudi ne bi bila dana možnost zaprositi za status begunca, kar je nadaljnji kriterij tega člena.

Glede na opisano dejansko stanje izhaja, da Hrvaška ne izpolnjuje več kriterijev, ki so bili potrebni za njeno določitev kot tretje varne države po 61. člena ZMZ. Iz določila (2)(c) odst. 27. člena Proceduralne direktive pa izhaja, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, ki vključujejo pravila, ki v skladu z mednarodnim pravom omogočajo posamično preučitev, ali je zadevna tretja država za določenega prosilca varna, in ki morajo prosilcu omogočati vsaj izpodbijanje uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju. Iz tega razloga je pomembno, da se označitev zadevne države za varno ne uporablja za prosilca, ki izkaže, da zaradi njegovih osebnih okoliščin, obstajajo resni razlogi, ki govorijo nasprotno. Tožeča stranka tudi meni, da izpodbijan sklep izdan na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ, tudi ne vzdrži testa sorazmernosti, saj izbrano sredstvo ni niti smiselno in razumno, niti nujno za dosego cilja. Prav tako pa izbrano sredstvo ne vzdrži načela sorazmernosti oziroma načela proporcionalnosti v ožjem pomenu besede. Ni namreč vzpostavljeno proporcionalno razmerje med prizadetostjo ustavne pravice posameznika, ki jo povzroči uporaba sredstva in med ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo sredstva za varstvo pravic drugih in na ta način koristi v prid skupnosti. Tožena stranka je s tem kršila 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj ni predhodno pridobila dovoljenja Hrvaške za sprejem prosilca. Razen tega tudi Visoki komisariat ZN za begunce (UNHCR) o taki praksi meni, da je v nasprotju z določbo da „iskalca zatočišča ne smemo odstraniti v tretjo državo, da bi tam zaprosil za zatočišče, razen, če se ta država strinja, da ga sprejme na svoje ozemlje kot iskalca zatočišča in obravnava njegovo prošnjo“. Kot izhaja iz gornjih navedb, pa Hrvaška načela nevračanja ne spoštuje in tožniku tudi ne bo omogočen dostop do azilnega postopka. Pri tem je treba upoštevati, da imajo po stališču Ustavnega sodišča določbe, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegova zasebnost in varnost (od 34. do 38. člena) posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, predvsem pa vsem prepovedujejo – na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom – poseganje v naštete pravice (Odl. US VI, 158, U-I-25/95, Uradni list RS, št. 5/98). Test sorazmernosti pomeni prepoved prekomernih posegov in ustrezno tehtanje, ali so ukrepi skladni z njegovim namenom. Zato mora biti vsak ukrep države utemeljen s ciljem in to tako, da v najmanjši možni meri vpliva na položaj prizadetih subjektov oziroma na njihove pravice in interese. Tožena stranka je izmed več možnih ukrepov izbrala ukrep, ki je najmanj primeren v konkretnem primeru, saj je prosilec že uradno podal svojo prošnjo in se je MNZ o prošnji že začelo vsebinsko odločati. Poleg tega ukrep nikakor ni nujen, saj je tožena stranka prakso vračanja v Republiko Hrvaško začela izvajati šele s 1. 12. 2010. Glede na to, da pred tem datumom, kljub Odloku o razglasitvi Republike Hrvaške za varno tretjo državo z dne 15. 5. 2008, takšne prakse ni bilo, tudi ni mogoče govoriti o nujnosti takšnega ravnanja. Potrebno je poudariti, da ni prav nobenega tehtnega razloga, da bi tožečo stranko vrnili v Republiko Hrvaško. Poleg tega mora biti zaščita prosilca za mednarodno zaščito v tretji varni državi primerljiva ali celo enaka zaščiti, ki bi jo prosilec užival na območju Republike Slovenije, kar pa nedvomno ni. Ker za Republiko Hrvaško ne velja Dublinska uredba, ki natančno določa sistem ugotavljanja pristojne države, ni mogoče takšnega sistema avtomatično uporabiti pri vračanju v „varno tretjo državo.“ Sektor za mednarodno zaščito je s 1. 12. 2010 začel z vračanjem oseb v tretjo varno državo, brez kakršnekoli poprejšnje najave, čeprav se je MNZ v dogovoru z UNHCR zavezal k neuporabi tega člena in je bil v zakon vnešen zgolj zaradi implementacije Proceduralne direktive. Za izvedbo vračanja bo moral biti najprej sprejet podzakonski akt, ki bi določal postopek takšnega vračanja v tretjo varno državo, sedaj pa ta praksa izvaja „ad hoc“. Do sprememb v praksi je prišlo izključno zaradi povečanega števila prosilcev, ki pridejo v Republiko Slovenijo preko ozemlja Hrvaške in samovoljnega ravnanja Sektorja za mednarodno zaščito. Tudi UNHCR meni, da je „podajanje“ prosilcev iz države v državo nesprejemljivo. Kajti v nasprotnem primeru, lahko pride do „verižnega odstranjevanja“ prosilca iz ene države v drugo, vse do domovine, ne da bi se pri tem sploh kje pretehtali razlogi za mednarodno zaščito. Predlaga, da se predmetni sklep tožene stranke odpravi ter hkrati prosi za odložitev izvršitve sklepa o predaji Republiki Hrvaški do pravnomočne odločbe sodišča, saj bi bil v primeru izvršitve sklepa in vrnitvi podvržen neposredni nevarnosti in nečloveškemu ravnanju, s čimer bi tožniku nastala nepopravljiva škoda zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. Tožeča stranka je brez premoženja in brez zaposlitve, zato ne more plačati sodne takse brez škode za lastno preživljanje. S plačilom taks pa bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Iz podatkov v tožbi izhaja, da naj bi tožena stranka z dnem 1. 12. 2010 začela pri odločanju o prošnjah za mednarodno zaščito uporabljati koncept varne tretje države; po navedbah tožeče stranke naj bi se to zgodilo kljub dogovoru med Ministrstvom za notranje zadeve in Visokim komisariatom ZN za begunce (v nadaljevanju: UNHCR), da prvostopenjski organ ne bo uporabil koncepta varne tretje države. Slednje za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni bistveno, ampak je bistveno, ali bi tožeči stranki z izvršitvijo izpodbijanega sklepa lahko nastala težko popravljiva škoda. Za to vprašanje pa je predmetni spor specifičen v tem smislu, da sodišče ne more oceniti stopnje verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ne da bi se deloma spustilo tudi v presojo okoliščin izdaje izpodbijanega akta. Gre namreč za novo prakso odločanja tožene stranke, v zvezi s katero je bistveno, ali tožena stranka uporablja navedeni koncept varne tretje države, ki je urejen v ZMZ in Direktivi Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (Procesna direktiva, Uradni list EU, L 326, 13. 12. 2005), pri čemer pa izpodbijani ukrep tožene stranke tudi ne sme biti v nasprotju z ustavno pravico iz 18. člena in pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave ter 18. členom (pravica do azila), 2. odstavkom 19. člena (non-refoulement) in 1. odstavkom 47. člena (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) iz Listine EU o temeljnih pravicah (Pogodba o Evropski uniji, člen 6(1)) v povezavi z sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v povezavi s 13. in 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Pogodba o Evropski uniji, člen 6(3)), na način, ki ne vzbuja nevarnosti povzročanja težko popravljive škode za tožnika.

Določilo 1. odstavka 60. člena ZMZ (Uradni list RS, št. 111/2007) določa, da je „varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje.“

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka dejstvo, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v Hrvaški, ugotovila na podlagi izkaznice prosilca za azil, izdane s strani Hrvaške in policijske depeše z dne 25. 9. 2010. Tožeča stranka temu dejstvu v tožbi ne oporeka. Vendar pa ugotovitev pristojnosti Hrvaške za vsebinsko obravnavanje prošnje iz 60. člena ZMZ ni dejstvo, ki bi nastopilo ipso facto z ugotovitvijo, da se je prosilec pred prihodom v Slovenijo nahajal v Hrvaški, ampak bi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta morala to izkazati z obstojem določenega sporazuma med Hrvaško in Slovenijo, da bo Hrvaška sprejemala prosilce za azil v zvezi z uporabo koncepta varne tretje države. Samo tako je namreč treba razlagati določilo 60. člena ZMZ, zato da ni ogroženo absolutno načelo nevračanja v državo, kjer bi lahko bilo življenje prosilca ogroženo, ali bi bil mučen oziroma bi z njim nečloveško ravnali na podlagi t.i. verižnega vračanja prosilca za azil. S tega vidika je obrazložitev izpodbijanega akta pomanjkljiva, tožeča stranka pa v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja in pojasnjuje, tudi s sklicevanjem na elektronsko korespondenco, da tožniku na podlagi verižnega vračanja grozi vrnitev v Grčijo. Navedeno interpretacijo 60. člena ZMZ potrjuje Procesna direktiva, ki med drugim pravi, da „je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo“ (člen 27(2)(a) Procesne direktive).

Ta vidik je za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe bistven, kajti Upravno sodišče je že v sodnih odločbah v zadevah I U 1591/2010 z dne 8. 11. 2010, ki je postala pravnomočna, in I U 1737/2010-13 z dne 30. 11. 2010 in I U 1745/2010-17 z dne 2. 12. 2010, odločilo, da vračanje prosilcev za azil v Grčijo zaradi varstva človekovih pravic, upoštevajoč stališče UNHCR, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z začasnimi odredbami in sodno prakso nekaterih nacionalnih sodišč v državah članicah EU, do nadaljnjega ni možno. Državni svet Republike Francije je podobno odločil z sodno odločbo z dne 19. maja 2010 (Ordonnannce no. 339478). V letu 2009 in v prvem četrtletju leta 2010 je ESČP ustavilo 500 vrnitev oseb v Grčijo na podlagi člena 39. Pravil ESČP (ECRE, Weekly Buletin, 16, july 2010, str. 5); da so številne druge države ustavile vračanje prosilec v Grčijo pa je razvidno iz poročila UNHCR (UNHCR Information Note on national practice in the application of Art. 3(2) of the Dublin II Regulation in particular in the context of intended transfers to Greece).

V povezavi s to prakso je za obravnavani spor pomembno, da iz obrazložitve izpodbijanega akta ne izhaja, da bi tožena stranka dala možnost tožniku, da bi pred izdajo odločbe dokazal, da Hrvaška zanj ni varna tretja država. Tožnik sicer to lahko dokazuje ves čas postopka (2. odstavek 63. člena ZMZ), torej tudi v upravnem sporu, ampak to ne pomeni, da tožena stranka nima obveznosti, da tožnika obvesti, da bo uporabila koncept varne tretje države in da lahko pred izdajo upravnega akta dokazuje, da zanj tretja država ni varna. Iz določila 64. člena ZMZ namreč izhaja, da mora „pristojni organ prosilcu posredovati dokument,“ s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana. Tudi po Procesni direktivi mora pristojni organ prosilca obvestiti o uporabi koncepta varne tretje države (člen 27(3)(a)). Tožnik možnosti izpodbijana domneve varne tretje države ni imel oziroma mu jo tožena stranka ni dala in je to lahko storil šele v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Nadalje je za odločanje o začasni odredbi pomembno, da se tožena stranka sicer lahko opre na Odlok o razglasitvi Republike Hrvaške za varno tretjo državo, ki sicer ima lahko zgolj eno določilo, da se določena država šteje za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/2008), vendar pa bi morala v takem primeru tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti, na podlagi katerih informacij o stanju v tretji državi je Vlada sprejela odločitev, da je Hrvaška varna tretja država, tako da bi sodišče lahko presojalo preko kriterijev za oceno informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je Upravno sodišče postavilo v upravno-sodni praksi (U 2073/2006-10 z dne 20. 9. 2006, U 2189/2006-8 z dne 20. 10. 2006, I U 1717/2010 z dne 3. 12. 2010), ko se je sodišče oprlo na usmeritve delovne skupine sodnikov za področje informacij o stanju v izvornih državah Mednarodnega združenja sodnikov za področje azilnega prava (IARLJ). Ti kriteriji so naslednji:

Preliminarno vprašanje: Ali je informacija o državi izvora po vsebini relevantna za konkretni primer?

Prvi kriterij: V kolikšni meri je informacija časovno relevantna?

Drugi kriterij: Ali ima informacija ustrezno naveden vir; informacija, ki je dokumentirana s strani več virov ima lahko več teže, kot informacija, ki temelji na enem viru; informacija pridobljena z znanstvenimi metodami raziskovanja ima lahko večjo težo od drugače pridobljenih informacij; neodvisni viri informacij imajo lahko večjo težo kot viri, ki so institucionalno, politično, finančno povezani z državnimi politikami.

Tretji kriterij: Subjektivno nepristranske informacije glede na način izražanja stališč in ugotovitev, uravnoteženost in neselektivnost informacij imajo večjo težo, kot informacije, ki vzbujajo dvom v nepristranost.

Četrti kriterij: Ali je predmetna informacija že bila predmet presoje s strani drugih sodišč?

S pomočjo teh kriterijev bi sodišče potem lahko preverilo, ali je Vlada RS državo Hrvaško v skladu s kriteriji iz 61. člena ZMZ določila za varno tretjo državo in če morebitni argumenti in dokazi tožeče stranke v konkretnem postopku ne izpodbijejo dokazne vrednosti informacij o stanju v Hrvaški, na podlagi katerih je odločala Vlada Republike Slovenije. Takšna interpretacija izhaja tudi iz Procesne direktive (27(2)(b) člen)), ki določa, da je uporaba koncepta varne tretje države na podlagi pravil nacionalne zakonodaje možna, vključno z „metodološkimi pravili, ki pristojnim organom omogočajo, da ugotovijo, da lahko koncept varne tretje države uporabijo za posamezno državo ali v zvezi z posameznim prosilcem. Takšna metodologija vključuje preučitev varnosti države od primera do primera za določenega prosilca in/ali nacionalne označitve zadevnih držav, ki se na splošno štejejo za varne.“ Nobena metodologija torej iz izpodbijanega akta ni razvidna.

Tožnik je po podatkih v spisu mladoletnik brez spremstva, torej je pripadnik posebej ranljive skupine in je v zahtevi zatrjeval tudi obstoj hude psihične stiske v primeru vračanja na Hrvaško oziroma v Grčijo. Poleg tega je pri odločanju o začasni odredbi in v postopku izdaje začasne odredbe sodišče upoštevalo tudi, da po praksi ESČP velja, da mora imeti pravno sredstvo zoper odločitev, ki lahko vpliva na varstvo pravice iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin avtomatičen suspenzivni učinek in ni dovolj če mora sodišče s posebnim aktom ali na posebno zahtevo izdati začasno odredbo (sodbe ESČP v zadevah Gebremedhin proti Franciji, odst. 65-66, Čonka proti Belgiji, odst. 82-83, Abdolkhani in Karimni proti Turčiji, odst. 58, 59 in 108 in 116). Sodišče ob upoštevanju vseh navedenih dejstev tudi ne vidi, da bi bila izdaja začasna odredba v nesorazmerju z varstvom javne koristi, ki je v tem primeru zgolj v tem, da bi bil tožnik brez začasne odredbe hitreje izročen Hrvaški.

Na podlagi določila 3. in 4. odstavka 74. člena ZMZ v zvezi z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka sodne odločbe.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.