VDSS sklep Pdp 1046/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 13. 3. 2009 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št. ... ter sklepom z dne 1. 7. 2003, kot da mu delovno razmerje ni prenehalo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi št. ... ter sklepom z dne 1. 7. 2003 ter mu omogoči opravljanje dela, mu za čas do vrnitve nazaj na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi mu šle, če mu delovno razmerje ne bi prenehalo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 809,88 EUR v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik daljše obdobje pred prejemom obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravljal dela na delovnem mestu sušenja na VF sušilnem stroju. Zaslišane priče J.R., A.C. in S.G., so izpovedale, da je tožnik v preteklosti opravljal tako dela sušenja na VF sušilnem stroju, kot tudi dela parafiranja in letvičenja izdelkov. Gre za medseboj povezana pripravljalna dela v proizvodnem procesu napenjačev in raztezačev v obratu polizdelkov. Sodišče prve stopnje vsega tega ni upoštevalo, zato je v tem delu izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo. Tožena stranka je v letu 2009 v celoti ukinila proizvodnjo polizdelkov, v okviru katere se je opravljalo tudi delo sušenja in parafiranja. Iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke M.K. in priče J.R. izhaja, da so bila delavcem večkrat dodeljena dodatna oziroma druga ustrezna in pomožna dela za krajša časovna obdobja, kar se je dogajalo tudi v primeru tožnika. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik v času, ko je bil na delu, pretežno opravljal delo parafiranja. Takšno sklepanje temelji na podatkih za junij 2009, torej za obdobje proti koncu odpovednega roka, pred tem pa je bil tožnik v bolniškem staležu od 10. 12. 2008 do 30. 6. 2009. Iz izpovedbe priče S.G. izhaja, da je bil tožnik ves čas zaposlen na sušilnem stroju in sicer, vse do takrat, ko se je začelo govoriti, da se bo ukinila linija napenjačev in raztezačev. Od takrat dalje je tožnik še vedno opravljal delo sušenja, hkrati pa tudi delo parafiranja in letvičenja, vsa ta dela pa so se opravljala v obratu polizdelkov. Pritožba opozarja na nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe, saj po eni strani sledi tožnikovi izpovedbi, da naj bi delo sušenja nazadnje opravljal v letu 2005, v nadaljevanju pa ugotavlja, da je tožnik to delo opravljal še v juniju 2009. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik pred odpovedjo dal časa opravljal delo vzdrževanja, saj iz izpovedbe priče S.G. izhaja, da je na to delo bil razporejen v začetku decembra 2008, tožnik pa je sam izpovedal, da je imel že 10. 12. 2008 delovno nezgodo, po kateri je bil v bolniškem staležu vse do junija 2009, pred tem pa je delo vzdrževanja (košenje trave, grabljenje listja, čiščenje po lesenem podu) opravljal poleti 2008. Po končanem bolniškem staležu je tožnik opravljal tako delo sušenja kot parafiranja. Obe deli spadata v obrat polizdelkov za linijo raztezačev in napenjačev, ki je bila pozneje v celoti ukinjena, zaradi česar je prenehala potreba tako po delu na delovnem mestu sušenja kot po delu na delovnem mestu parafiranja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi ukinila delovno mesto sušenja na VF sušilnem stroju. Zaradi močnega upada naročil napenjačev in raztezačev je tožena stranka že konec leta 2008 sprejela odločitev, da se proizvodnja napenjačev postopoma ukine do konca leta 2009 oziroma najkasneje do začetka leta 2010. Ker pa je bilo takrat dovolj dela v obratu obutve, so objavili tri ali štiri interne razpise v obdobju od oktobra 2008 do februarja 2009 ter opozorili delavce, da se bo zmanjšalo število zaposlenih, ki opravljajo dela na napenjačih in raztezačih, hkrati pa so delavce pozvali, naj se prijavijo na interne razpise. Iz izpovedbe priče S.G. izhaja, da se je proizvodnja polizdelkov v letu 2009 ukinila, zaradi česar potem niso izdelovali napenjačev in raztezačev in tudi ne kopit. Šele v začetku februarja 2010 so v zelo majhnem obsegu pričeli izdelovati polizdelke kopit; raztezače in napenjače pa šele od sredine leta 2010. Pritožba opozarja, da zakon ne razlikuje med začasnim in trajnim prenehanjem potreb po delu delavcev. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zatrjevala, da je bilo ukinjeno delovno mesto „parafiranje“, na katerem naj bi po zmotni oceni sodišča prve stopnje tožnik delal po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedb prič S.G., A.C. in M.K. izhaja, da je bila ukinjena celotna proizvodnja polizdelkov oziroma proizvodnja napenjačev in raztezačev, kar pomeni, da ni bilo več potrebe po delu parafiranja in da je bilo posledično ukinjeno tudi to delovno mesto. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb postopka, saj naj bi bila navedba, da S.G. po lastni izpovedbi še vedno opravlja delo vodje polizdelkov, v nasprotju z zapisnikom o njegovem zaslišanju. Priča S.G. je ob prvem zaslišanju sicer izpovedal, da opravlja delo vodje na liniji polizdelkov od januarja 2005 dalje, vendar je na obeh zaslišanjih tudi izrecno povedala, da je v letu 2009 prišlo do ukinitve proizvodnje polizdelkov. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je tožena stranka tožniku poskušala zagotoviti delo na tem delovnem mestu, napačen pa je zaključek, da naj bi to storilo več mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku v septembru 2008 sicer res ponudila delo v obratu obutve, vendar pa je tudi ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverila, ali pri njej obstaja drugo ustrezno delo, na katerem bi bilo mogoče zaposliti tožnika, o čemer je izpovedala priča J.R.. Sodišče prve stopnje zgolj pavšalno ugotavlja, da bi tožena stranka tožnika morala zaposliti za opravljanje vzdrževanih del. Okoliščina, da je tožnik občasno opravljal delo vzdrževanja še ne pomeni, da je bilo takšno delovno mesto v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi prosto, še manj pa da gre za delo, ki bi ga bilo delavcu mogoče ponuditi v polnem obsegu, to je 40 ur na teden. Iz izpovedb zaslišanih prič J.R., F.K., A.C. in S.G. izhaja, da je tožena stranka preverila, ali bi bilo možno tožnika zaposliti na drugem delovnem mestu oziroma ga prekvalificirati, vendar je bilo pri tem ugotovljeno, da ni bilo potrebe po delih na drugih delovnih mestih, ki bi jih tožnik lahko opravljal. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodišče prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba smiselno uveljavlja z navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre pri opravilih na delovnem mestu sušenja na VF sušilnem stroju in opravilih na delovnem mestu parafiranja in letvičenja izdelkov za med seboj povezana pripravljalna dela v proizvodnem procesu napenjačev in raztezačev. Vendar pa navedeno ni odločilno dejstvo v tem sporu, temveč je odločilno dejstvo, ali je bila dejansko ukinjena proizvodnja polizdelkov oziroma ali je bila ta proizvodnja drastično zmanjšana kot zatrjuje tožena stranka.

Podobno neutemeljeno tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da je navedba o tem, da S.G. po lastni izpovedbi še vedno opravlja delo vodje polizdelkov, v nasprotju z zapisnikom o njegovem zaslišanju. Tožena stranka sama navaja, da je priča na prvem zaslišanju izpovedal, da od januarja 2005 dalje opravlja delo vodje na liniji polizdelkov, kar pomeni, da ni nobenega nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o izpovedbi te priče in zapisnikom o njenem zaslišanju.

Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, ali je pri toženi stranki prišlo do ukinitve proizvodnje polizdelkov in v tem okviru do ukinitve proizvodnje napenjačev in raztezačev oziroma do bistvenega zmanjšanja te proizvodnje. Sodišče prve stopnje, ki je sicer izvajalo obsežen dokazni postopek, ni dokazno ocenilo skladnih izpovedb zaslišanih prič o ukinitvi proizvodnje polizdelkov, v okviru katere so se izvrševala tudi opravila delovnih mest sušenja na VF sušilnem stroju ter parafiranja in letvičenja izdelkov. Tako je priča S.G. izpovedal, da se je konec leta 2009 ukinila proizvodnja polizdelkov in od takrat niso izdelovali ne le napenjačev in raztezačev, temveč tudi kopit ter da so v začetku februarja 2010 v zelo majhnem obsegu pričeli izdelovati kopita, raztezače in napenjače pa so znova začeli izdelovati šele od sredine leta 2010, vendar v zelo zmanjšanem obsegu, kakšnih 5.000 parov mesečno. Tudi za toženo stranko zaslišan predsednik uprave M.K. je izpovedal o velikem upadu proizvodnje napenjačev in raztezačev, zaradi česar je brez dela ostalo 18 delavcev. Izpovedal je tudi, da v času zaslišanja (6. 4. 2010) linija napenjačev in raztezačev še deluje, da pa so jih v letu 2009 v lastni proizvodnji izdelali 1.500 parov, prej pa so jih izdelovali po 15.000 parov mesečno. Podobno je dokazno neocenjena ostala izpovedba kot priče zaslišanega tehničnega vodja A.C. o tem, da so ukinili proizvodnjo napenjačev in raztezačev in da bodo do konce leta (2009) uporabili le še polizdelke, ki so ostali na zalogi. Ob takšnih izpovedbah ter podatkih o številu izdelanih napenjačev in raztezačev je neprepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazan zatrjevani odpovedni razlog. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na to, da tožena stranka ni predložila sklepa o ukinitvi delovnega mesta sušenja na VF sušilnem stroju in tudi ne dokazila o ukinitvi delovnega mesta parafiranja in letvičenja. V kolikor je tožena stranka proizvodnjo dejansko ukinila oziroma je prišlo do drastičnega zmanjšanja proizvodnje, potem to samo po sebi izkazuje obstoj poslovnega razloga v smislu določbe 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) ne glede na to ali so bili sprejeti tudi formalni sklepi o ukinitvi delovnega mesta. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala obstoja resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker ni predložila sklepa o ukinitvi delovnega mesta sušenja na VF sušilnem stroju. V kolikor tožena stranka dokaže, da je ukinila proizvodnjo polizdelkov, v tej proizvodnji pa se nahajata tudi delovno mesto sušenja na VF sušilnem stroju in delovno mesto parafiranja in letvičenja oziroma, da je to proizvodnjo bistveno zmanjšala, potem je s tem dokazala tudi obstoj resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi tega, ker tožnik daljše časovno obdobje pred odpovedjo ni opravljal dela na delovnem mestu sušenja na VF sušilnem stroju. Tudi delo letvičenja in parafiranja, ki naj bi ga tožnik dejansko opravljal, se namreč opravlja na liniji proizvodnje polizdelkov, t.j. v proizvodnji raztezačev in napenjačev, ki naj bi se po zatrjevanju tožene stranke ukinila ali pa vsaj bistveno zmanjšala. Navedeno pomeni, da bi na podlagi izvedenih dokazov sodišče lahko ugotovilo kvečjemu to, da je pri toženi stranki prenehala potreba po opravljanju dela tako na delovnem mestu sušenja na VF sušilnem stroku, kot na delovnem mestu letvičenja in parafiranja. V zvezi s tem pritožba tudi utemeljeno opozarja neprepričljivost ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz podatkov za čas od 1. 1. 2009 do 11. 8. 2009 izhaja, da je tožnik pretežno opravljal delo parafiranja, saj je bil tožnik v tem času dejansko na delu le v juniju, preostali čas pa je bil v bolniškem staležu.

Ustavna pravica do enakega varstva pravic pomeni, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Sodišče prve stopnje je v istovrstnem sporu zoper isto toženo stranko zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila prav tako podana 13. 3. 2009 odločalo s sodbo Pd 32/2009 z dne 17. 11. 2010. V tej sodbi je sodišče prve stopnje štelo, da je ukinitev proizvodnje raztezačev in napenjačev poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. O pritožbi zoper citirano prvostopenjsko sodbo je pritožbeno sodišče odločalo s sodbo Pdp 82/2011 z dne 14. 7. 2011 in v njej zavzelo stališče, da pogoj za utemeljenost odpovednega razloga pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni formalna ukinitev delovnega mesta, temveč dejansko prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih oziroma drugih razlogov, ki so navedeni v 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zavzelo stališče, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko opozarja, da ne zadošča, da je tožena stranka več mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku neformalno ponudila drugo delo v obratu obutve. Ne glede na to, da je tožnik takrat takšno ponudbo odklonil, bi mu morala tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponuditi sklenitev nove pogodbe za opravljanje dela v obratu obutve, v kolikor je v času odpovedi ta možnost še obstajala. Glede tega vprašanja pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni v celoti raziskalo. Objava razpisa za prosto delovno mesto končnega oblikovanja, brušenja, sponkanja in strojne montaže v času med obvestilom o nameravani odpovedi in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, sama po sebi ne dokazuje, da je obstajala možnost za tožnikovo zaposlitev na drugih delih v smislu določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR. Navedena delovna mesta so bila namreč razpisana za določen čas. Obveznost ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi se namreč nanaša le na zaposlitev za nedoločen čas. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, ali so v času odpovedi še bila prosta delovna mesta, ki jih je tožena stranka kot prosta objavila z internim razpisom z dne 20. 10. 2008 (priloga B7). Za ta delovna mesta je bilo namreč objavljeno, da bo šlo za zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Iz internih razpisov z dne 17. 11. 2008, 24. 11. 2008 ni razvidno, ali gre za zaposlitve za določen ali za nedoločen čas. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno ali je v času odpovedi še bilo prosto delovno mesto referenta skladiščnega poslovanja, ki je bilo prav tako interno razpisano za nedoločen čas s polnim delovnim časom in tudi ne ali je tožnik izpolnjeval pogoje za to delovno mesto (delo z računalnikom). Sodišče prve stopnje bi možnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi moralo ugotavljati glede na stanje ob odpovedi.

Pritožbo utemeljeno graja neargumentirano stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka tožniku morala ponuditi zaposlitev na delu vzdrževanja. Ne le, da iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi tožnik to delo opravljal daljše časovno obdobje, temveč predvsem ni bilo ugotovljeno, ali je pri toženi stranki sploh obstajala potreba za opravljanje tega dela v polnem delovnem času.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in da samo ne more dopolniti postopka, saj bi v takšnem primeru moralo ponoviti vse že izvedene dokaze, torej še enkrat zaslišati vse zaslišane priče, sodišče prve stopnje pa bo v novem postopku lahko le prebralo zapisnike o izvedenih dokazih. V novem postopku bo sodišče prve stopnje morebitne nejasnosti razjasnilo z dopolnim zaslišanjem zaslišanih prič, nakar bo o zadevi lahko znova odločilo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, ali je pri toženi stranki v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko prišlo do ukinitve proizvodnje raztezačev in napenjačev oziroma do bistvenega zmanjšanja proizvodnje in v kolikor bo ugotovilo, da se je to dejansko zgodilo, potem bo moralo v zgoraj nakazani smeri preveriti, ali je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki obstajala možnost, da se tožniku ponudi drugo delo. V kolikor bo ugotovilo, da je takšna možnost obstajala, potem bo tožnikovemu zahtevku znova ugodilo, v kolikor pa bo ugotovilo, da takšne možnosti ni bilo, pa bo tožnikov zahtevek moralo zavrniti.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.