VDSS sodba Pdp 937/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2010, s katero je tožena stranka tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odpravnino v znesku 240,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.400,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2010 dalje do plačila (3. točka izreka); da je dolžna plačati tožeči stranki plačo in stroške dela in sicer za marec 2010 v višini 1.355,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 dalje do plačila, za april 2010 v višini 1.355,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 dalje do plačila in za maj 2010 v višini 451,84 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2010 dalje do plačila (4. točka izreka); da je dolžna plačati tožeči stranki premalo izplačano plačo za obdobje od aprila 2009 do februarja 2010 v skupnem znesku 1.906,37 EUR in sicer od posameznih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (5. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati denarno nagrado v znesku 1.989,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2010 dalje do plačila (6. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 244,72 EUR bruto, od tega odvesti pripadajoči davek in tožeči stranki izplačati razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila in višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (7. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino z neizkoriščen letni dopust za leto 2009 v znesku 513,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (8. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.311,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (9. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni odločitev sodišča prve stopnje in kot neutemeljen v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oz. razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je od tožeče stranke res dne 10. 5. 2010 prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katero je z dopisom z dne 11. 5. 2010 odgovorila in ji obrazložila, da v skladu s 112. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) glede podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke ne obstajajo pogoji za izredno odpoved. Navedenega dopisa tožeča stranka dne 13. 5. 2010 ni hotela sprejeti in tako je tožena stranka na pisno zahtevo tožeče stranke, da ji preda delovno knjižico z dopisom z dne 18. 5. 2010 prisilila, da je sprejela skupno z delovno knjižico tudi odgovor na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 5. 2010. V dopisu z dne 11. 5. 2010 je tožena stranka tožeči stranki tudi odgovorila zakaj je prišlo do zamujanja izplačila plač in tožečo stranko pozvala, da poda predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila tožeča stranka po mnenju tožene stranke od 11. 5. 2010 do 17. 5. 2010 neopravičeno odsotna z dela oz. svoje neopravičene odsotnosti z dela ni opravičila nadrejenemu delavcu, je imelo za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke. Tožena stranka je tako tožeči stranki dne 17. 5. 2010 skupno s pisno obdolžitvijo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poslala tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, brez da bi tožeči stranki omogočila zagovor, saj je vedela, da pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožeča stranka ne bi hotela sprejeti. Tožeča stranka tako ni upravičena do odpravnine v višini 240,00 EUR, prav tako pa ni upravičena do odškodnine v znesku 2.400,00 EUR, kakor je odločilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je dolžna tožeči stranki izplačati premalo izplačano plačo za obdobje od aprila 2009 do februarja 2010, v znesku 1.906,37 EUR, saj je po mnenju tožene stranke aneks št. 1 z dne 1. 9. 2008 k pogodbi o zaposlitvi nanašal na obdobje od 1. 9. 2008 do 31. 12. 2008, kot je zapisano v navedenem aneksu. Kakšni so bili ustni dogovori med tožečo stranko in izvršilnim direktorjem D.R., toženi stranki ni znano. Ker je prišlo v drugi polovici leta 2008 do občutnega poslabšanja okoliščin poslovanja, s čemer je bila seznanjena tudi tožeča stranka, nikakor direktor tožene stranke ne bi pristal na podaljšanje povečanja plače na podlagi aneksa št. 1, ki je veljal samo do 31. 12. 2008, kljub temu, da je bila povečana plača tožeče stranke izplačana še tri mesece v letu 2009, kar pa je bila enkratna odločitev direktorja tožene stranke za vsak mesec posebej. Določitev višine mesečnega izplačila plače je v izključni pristojnosti direktorja tožene stranke in v okviru podpisanih pogodb o zaposlitvi, zato tožena stranka meni, da ne obstaja pravni temelj za izplačilo večje plače, kot je bila dejansko tožeči stranki obračunana in izplačana od 1. 4. 2009 dalje. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska delnega regresa za letni dopust za leto 2010, ki naj bi tekel v skladu z branžno kolektivno pogodbo od 2. novembra 2010 dalje, ker zaradi nelikvidnosti ni bila zmožna izplačevati regresa za letni dopust do 1. julija kot to določa zakon.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere pavšalno opozarja pritožba, ni storilo in je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dne 29. 4. 2010 toženi stranki vročila pisni opomin o kršitvah pogodbe o zaposlitvi, ker je prišlo od novembra 2009 do aprila 2010 do zamud pri izplačilu plače, glede na dogovorjeno plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Istega dne je tožeča stranka obvestila tudi inšpektorat za delo o razlogih za izredno odpoved delavca in dne 10. 5. 2010 podala izredno odpoved.

Bistveno za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako s strani delodajalca kot delavca je, da delovno razmerje preneha takoj, brez odpovednega roka. V primeru, ko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi po 112. členu ZDR, prične takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovati, ko je vročena delodajalcu. Pisno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR veže tako delavca kot delodajalca. Ker je bistvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem, da na tak način odpovedana pogodba o zaposlitvi preneha veljati takoj (brez odpovednega roka), v takšnem primeru delodajalec ne more več delavcu podati svoje odpovedi pogodbe o zaposlitvi (saj je ta pogodba že izredno odpovedana z vsemi pravnimi učinki te odpovedi in delavec pri delodajalcu ni več v delovnem razmerju).

Ker je tožena stranka po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, podala tožeči stranki še svojo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo tožeča stranka izpodbija v tem individualnem delovnem sporu), je ta že iz tega razloga nezakonita. Pogodbe o zaposlitvi, ki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi preneha veljati, na podlagi določb ZDR, ni mogoče še enkrat pravno veljavno odpovedati(1), zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici (11. 5. 2010) nezakonita že iz tega razloga. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje nepravilno presojalo vsebino naknadno podane izredne odpovedi tožene stranke, saj če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec kot odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevati. Ob upoštevanju ustavne pravice do svobode dela (49. člen Ustave Republike Slovenije), delavca ne more (pri)siliti, da ostane v delovnem razmerju. Lahko uveljavlja le, da delavec izpolni svojo obveznost ob odpovedi. Pri redni odpovedi predvsem, da ostane na delu še ves čas odpovednega roka, pri izredni odpovedi pa lahko v sporu, ki ga sproži delavec, ugovarja, da ni dolžan plačati odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke zaradi ugovora tožene stranke na njene zahtevke za plačilo odpravnine in odškodnine po 109. členu v zvezi z 2. odstavkom 112. člena ZDR. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na podlagi 2. odstavka 82. člena ZDR, utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožeča stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevala, da je delodajalec zamujal pri izplačilu plač v preteklih šestih mesecih, in je zato upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 5. 2010. Podatki o datumih dejanskih izplačil plač kažejo, da je bila plača za oktober 2009, ki bi morala biti izplačana najkasneje 18. 11. 2009, dejansko nakazana 4. 12. 2009, plača za november 2009 bi morala biti izplačana 18. 12. 2009, dejansko pa je bila izplačana 28. 12. 2009, plača za december 2009, ki bi morala biti izplačana 18. 1. 2010 je bila delno izplačana šele 19. 2. 2010, s tem ko preostanek 1. 3. 2010, plača za januar 2010, ki bi morala biti izplačana 18. 2. 2010 je bila izplačana šele 5. 3. 2010, medtem ko plača za februar 2010, ki bi morala biti izplačana 18. 3. 2010, je bila izplačana tega dne le delno, medtem ko je bil preostanek izplačan 23. 3. 2010, medtem ko plača za marec 2010, ki bi morala biti izplačana 18. 4. 2010, vse do opomina z dne 29. 4. 2010 sploh še ni bila izplačana. Tožena stranka je v zvezi z zamudami pri izplačilih navajala, da je bila tožeča stranka o tem predhodno seznanjena in da je na zamude pristala, pri čemer v dokazne namene ni predložila nobenega dokaza, da bi bil o kasnejših izplačilih plače s tožnico res dosežen kakšen dogovor.

Odpovedni razlog po 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR je podan takrat, ko delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oz. pogodbeno dogovorjenem roku, kar pa velja za konkretni primer. Tožena stranka je zamujala s plačilom od oktobra 2009 do marca 2010. Ker so bili za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke izpolnjeni zakonsko določeni pogoji (4. alineja 1. odstavka 112. člena ZDR), je tožeča stranka upravičena do odpravnine in odškodnine po 2. odstavku 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno kot osnovo, ki predstavlja povprečno mesečno plačo, ki bi jo morala tožeča stranka skladno s pogodbo o zaposlitvi prejemati v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, upoštevalo pogodbeno dogovorjeno plačo v neto višini 1.200,00 EUR, kar izhaja iz aneksa št. 1 z dne 1. 9. 2008. Ugotovilo je, da je bila pogodbeno dogovorjena plača v neto višini 1.200,00 EUR, dogovorjena samo do konca leta 2008, vendar je v 3. odstavku 1. člena aneksa zapisano, da dogovor (o višini plače) velja do 31. 12. 2008, potem pa bosta delodajalec in delavka na podlagi ocene sodelovanja določila nov neto znesek plače. Ker do novega dogovora med tožečo in toženo stranko ni prišlo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da velja zato zadnji dogovor o plači za delo, kar pomeni dogovor o neto plači v višini 1.200,00 EUR. Osnovno plačo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi pri odmeri odpravnine in tako upoštevajoč eno petino osnovne plače in dve leti dela tožeče stranke pri toženi stranki, znaša odpravnina v višini 240,00 EUR. Ker je imela tožeča stranka v pogodbi o zaposlitvi določeno, da za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delavka upoštevati 60 dnevni odpovedni rok, ji za primer odpovednega roka pripada odškodnina v višini dveh plač (2.400,00 EUR). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno prisodilo tožeči stranki razliko plače za obdobje od aprila 2009 do februarja 2010 v skupnem znesku 1.906,37 EUR, saj je glede na predložene plačilne liste ugotovilo, da bi plača tožeče stranke za navedeno obdobje morala pravilno znašati v neto višini 1.200,00 EUR. Ker tožena stranka ni izkazala, da je izpolnila obveznosti do tožeče stranke iz naslova plačila za delo po pogodbi in iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom (po 130. členu ZDR) za mesec marec, april in delno maj 2010, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi temu tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da zakonske zamudne obresti od zneska delnega regresa za letni dopust za leto 2010 zapadejo v plačilo od 2. novembra dalje v skladu z branžno kolektivno pogodbo, ker je tožena stranka zaradi nelikvidnosti nezmožna plačati regres za letni dopust do 1. julija 2010. Sodišče prve stopnje je glede teka zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust pravilno izhajalo iz 2. odstavka 131. člena ZDR, ki določa, da mora biti regres izplačan najkasneje 1. julija tekočega leta, saj tožena stranka zatrjevane nelikvidnosti v dokaznem postopku ni izkazala, Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti v RS (1. člen pogodbe o zaposlitvi), na katero se tožena stranka sklicuje, pa se je prenehala uporabljati 30. 6. 2006.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Enako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 38/2007 z dne 2. 10. 2007.