VSRS Sklep VIII Ips 265/2010

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, vloženo 16. 10. 2008, s katero je tožnik zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 15. 10. 2007 do 15. 7. 2008, ko je delal pri toženi stranki. Tožnik ob vložitvi tožbe ni več delal pri toženi stranki, zato bi moral sodno varstvo uveljavljati v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Ta rok je začel teči najkasneje 15. 7. 2008, kar pomeni, da je tožba vložena prepozno.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Navedlo je, da ne gre za spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato določba tretjega odstavka 204. člena ZDR ne pride v poštev. Upoštevati pa je treba določbi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Ker pa tožnik ni uveljavljal varstva pravic po prvem odstavku 204. člena ZDR, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, zato je odločitev o zavrženju tožbe pravilna.

3Zoper pravnomočno sodbo (prav sklep) sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da bi moral najprej od tožene stranke pisno zahtevati odpravo kršitve in nato, če tožena stranka v 8 dneh ne bi izpolnila obveznosti, v 30 dneh zahtevati sodno varstvo. Meni, da v njegovem primeru ni mogoče uporabiti določb prvega, drugega in tretjega odstavka 204. člena ZDR. Od tožene stranke je odpravo kršitev in pojasnilo zahteval takoj, ko je izvedel, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in da sploh ni bil prijavljen v zavarovanje. Tožnik je zahteval ugotovitev, da je njegovo razmerje s toženo stranko v času njegovega trajanja delovno razmerje. ZDR pa za tak primer ne določa nobenega prekluzivnega roka.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), lahko pa se vloži tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člen ZPP). Tak je tudi izpodbijani sklep. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

7Sklep o zavrženju tožbe je procesni sklep, sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavane tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takem primeru še ne pride do uporabe materialnega prava, je pa materialno pravo pomembno za presojo o pravočasnosti tožbe.

8Stališče sodišča druge stopnje glede uporabe določb prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR v primerih, kot je obravnavani, je napačno. Vendar je iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, odločitev o zavrženju tožbe pravilna.

9Tožnik je uveljavljal obstoj delovnega razmerja za čas od 15. 10. 2007 do 15. 7. 2008. Izhajal je iz predpostavke, da je imelo njegovo dejansko delo vse elemente delovnega razmerja ne glede na to, da pisna pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena. Ker mu je tožena stranka 15. 7. 2008 prepovedala nadaljnje delo, je bistvo spora prenehanje delovnega razmerja, ki naj bi obstajalo kljub temu, da ni bilo pisne pogodbe o zaposlitvi. Po določbi četrtega odstavka 15. člena ZDR pomanjkanje pisnosti ne pomeni tudi, da pogodbe o zaposlitvi ni bilo. Prepoved nadaljnjega opravljanja dela zato pomeni tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma njeno odpoved. V takem primeru je obstoj delovnega razmerja lahko le predhodno vprašanje, pri katerem bi sodišče presojalo, ali so res obstajali vsi elementi delovnega razmerja, ali pa je šlo za kakšno drugo razmerje. Vendar bi sodišče o tem lahko meritorno odločilo samo, če bi bila tožba vložena pravočasno. Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih.

10Zmotna je zato presoja sodišča druge stopnje, da ni mogoče upoštevati tretjega odstavka 204. člena ZDR, ampak bi lahko tožnik uveljavljal sodno varstvo kadarkoli na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR. Torej tudi potem, ko razmerja med strankama sploh nebi bilo več.

11Dokler (delovno) razmerje še traja, bi delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteval od delodajalca izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi tožnik moral uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravic. Kdaj je bilo tožniku prepovedano nadaljnje opravljanje dela (najkasneje 15. 7. 2008), ni bilo sporno. S tem dnem so mu bile kršene njegove zatrjevane pravice iz delovnega razmerja oziroma je prenehala veljavnost pogodb o zaposlitvi. Tožba, vložena 16. 10. 2008 je bila vložena prepozno in je odločitev sodišča o zavrženju tožbe zato pravilna. Taka je ves čas tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (glej na primer odločbe VIII Ips 123/2007, VIII Ips 339/2006, VIII Ips 373/2006, VIII Ips 315/2007, VIII Ips 233/2008 in VIII Ips 58/2009).

12Ker je glede na navedeno odločitev o zavrženju tožbe pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13Sklep o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.