VDSS sklep Pdp 688/2011, enako Pdp 705/2011, Pdp 707/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje obremeniti ali odtujiti nepremičnino, parc. št. ..., k.o. na naslovu ..., z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; zavrnilo je predlog, da ima sklep o izdaji začasne odredbe učinek sklepa o izvršbi in da se prepoved izvrši s takojšnjim vpisom prepovedi v zemljiški knjigi; zavrnilo je predlog, da pritožba oziroma ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršbe, in da začasna odredba učinkuje takoj in velja do pravnomočnosti sodbe. Glede stroškov postopka je odločilo, da tožnica sama nosi stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče utemeljilo razloge sklepa zgolj pavšalno, pri čemer sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V predlogu je izrecno navedla, da bo terjatev iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljena, v kolikor bo sodišče v dokaznem postopku ugotovilo njeno trpinčenje na delovnem mestu. Pri verjetnosti obstoja terjatve gre za pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Dajatveni zahtevek v tožbi ima podlago v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ki je bila prekinjena na nezakonit način brez utemeljenega odpovednega razloga, zaradi česar je zoper izredno odpoved že uveljavila sodno varstvo. S tem je verjetnost obstoja terjatve iz naslova mobbinga v celoti izkazana. V tej zvezi se sklicuje na sprejeto sodno prakso. Sodišče se ni spustilo v presojo zatrjevanih razlogov, ki govorijo v prid temu, da je bila izredna odpoved nezakonita, zaradi česar je ostala brez zaposlitve, gre pa za mater samohranilko. V okviru predloga za zavarovanje terjatve je bila dolžna izkazati zgolj verjetnost obstoja, ne pa sam obstoj terjatve na podlagi navedb in dokazov, s katerimi je razpolagala v določeni fazi postopka, pri čemer je bilo sodišče dolžno primerjati razloge, ki govorijo v prid verjetnosti nastanka terjatve, s tistimi razlogi, ki to verjetnost izključujejo. V tožbi je obrazložila vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke. Njen pravovarstveni zahtevek ima podlago v tožbenih trditvah, da obstoji med njo in toženo stranko določeno pravno razmerje, ki ga je potrebno med trajanjem sodnega postopka ustrezno zavarovati. Meni, da so v zadevi izkazani razlogi, ki so v njeno korist, zaradi česar so podani vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 270. člena ZIZ. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilno odločilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Pri začasnih odredbah gre za časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je v ohranitvi obstoječega dejanskega in pravnega stanja. Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe), to je nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Tožnica je v sporu predlagala izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožnica navaja, da je izkazana verjetnost terjatve, ki izhaja iz tožbenih navedb in predloženih dokazov. Poleg tega je izkazana verjetnost, da bo tožena stranka z odtujevanjem in z drugim razpolaganjem nepremičnega premoženja onemogočila ali precej otežila uveljavljanje terjatve. Gre za to, da je tožena stranka v fazi prehajanja iz statusa društva v fundacijo, zaradi česar je vprašljivo, če bi v bodoče še razpolagala z dosedanjim premoženjem. Tožena stranka z izdano začasno odredbo tudi ne bo utrpela nobene škode oziroma bo ta neznatna, saj bo pri morebitnem prenosu premoženja na fundacijo z njim še vedno nemoteno upravljala. Sodišče prve stopnje je preizkusilo tako obrazložen predlog za izdajo začasne odredbe in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s takšno odločitvijo v izpodbijanem sklepu.

Neutemeljena je pritožba, ki se ne strinja z ugotovitvijo v sklepu, da v zadevi še niso izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke. Navedeno bo v nadaljevanju še predmet vsebinskega preizkusa. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavljane tožničine terjatve iz naslova plačila odškodnine ni izkazana. Verjetnost je podana, če so razlogi, ki govorijo v potrditev obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu. Verjetnost predstavlja nižjo stopnjo skladnosti predstave o obstoju objektivnih dejstev življenjskega dogodka v primerjavi s prepričanjem, v katerega se ne more v ničemer dvomiti.

Zato glede tega zgolj zatrjevanja v tožbi, da so izvršna direktorica tožene stranke V.V. ter vodilni delavki H.H. ter L.L., z načinom vodenja, predvsem pa s ponavljajočim, sistematičnim, negativnim in grajanju vrednem obnašanju, povzročili trpljenje in škodo tožnici, ko na drugi strani iz odgovora na tožbo izhajajo nasprotujoča dejstva, v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča razlogi o obstoju mobbinga ne prevladujejo v takšni meri, ki bi narekovali (v tej fazi postopka) verjetnost obstoja terjatve. Poleg tega zatrjevana dejstva in dokazi v konkretni situaciji, v kateri sklop pomembnih okoliščin o povzročanju mobbinga na strani tožene stranke še ni dokončno identificiran, še dodatno narekujejo na razloge neizkazanosti verjetnosti uveljavljene terjatve. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne gre pri tem za nikakršno prejudiciranje dejstev o neobstoju škodnih elementov, ki bi negirali odgovornost tožene stranke, temveč za ocenitev pogojev o (ne)izkazanosti verjetnosti uveljavljenega odškodninskega zahtevka na podlagi tožničinih navedb in podanih stališč iz odgovora na tožbo.

Ker tako v zadevi ni podan primarni pogoj verjetnosti terjatve iz določbe 1. odstavka 270. člena ZIZ, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preizkušati tudi ostala predpisana pogoja iz določbe 2. in 3. odstavka 270. člena ZIZ, na katera se sklicuje tožnica. Pritožbeno sodišče ne glede na dejstvo, da navedena pogoja v zadevi nista bila obravnavana, navaja, da morebitno statusno preoblikovanje tožene stranke iz društva v fundacijo ne bo v ničemer spremenilo delovanje tožene stranke, ki v skladu z določbami Zakona o ustanovah (ZU, Ur. l. RS, št. 60/1995 in spremembe) opravlja nepridobitno in dobrodelno dejavnost, pri čemer bo, če bo preoblikovana v fundacijo, v skladu z navedenim zakonom še vedno izvajala osnovni namen zbiranja denarja v korist bolnih in lačnih otrok po svetu.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem sklepu. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Takšna odločitev se nanaša tudi za toženo stranko, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).