VSRS Sodba I Ips 2096/2009-264

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni G. V. je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je obsojene B. V., B. D., T. Š., D. J., G. V. in C. Š. spoznalo za krive storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), G. V. pa še za storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prepovedanih drog po četrtem odstavku 186. člena KZ-1. Sodišče je obsojenemu B. V. izreklo kazen dve leti zapora, obsojeni B. D. kazen eno leto in deset mesecev zapora, obsojenemu T. Š. kazen dve leti in šest mesecev zapora, obsojenemu D. J. pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora in preizkusno dobo štiri leta, obsojenemu G. V. je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen štiri leta zapora, za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 pa kazen deset mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju omenjenih kazni in kazni eno leto in šest mesecev zapora, določeni v preklicani pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 402/06 z dne 17. 9. 2009, izreklo enotno kazen šest let zapora. Vsem navedenim obsojencem je sodišče v izrečene kazni vštelo čas pridržanja, pripora in hišnega pripora. Obsojeni C. Š. je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto in devet mesecev zapora ter preizkusno dobo štiri leta. Obsojenim T. Š., D. J., G. V. in C. Š. je sodišče naložilo v plačilo zneske, ki ustrezajo s kaznivimi dejanji doseženim premoženjskim koristim, odvzelo jim je zasežene prepovedane droge ter še odločilo, da so obsojenci dolžni povrniti stroške kazenskega postopka, nagrada in potrebni izdatki obsojenim T. Š., D. J., G. V. in C. Š. po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov pa bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama T. Š. in njegove zagovornice deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora, sicer je njuni pritožbi v ostalem, pritožbe obsojenih B. D., G. V. in C. Š. pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem, vendar izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je obsojenim B. D., G. V. in C. Š. naložilo plačilo sodne takse.

3Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega G. V. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče „zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sodbi ustrezno spremeni oziroma razveljavi ter da se obtoženega oprosti plačila stroškov tega postopka v celoti“.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahtevo treba zavreči, saj je bila vložena po poteku roka, ki ga ima obramba za vložitev takšne zahteve.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

6Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila sodba sodišča druge stopnje obsojenčevi zagovornici vročena 1. 7. 2010, obsojencu pa 2. 7. 2010. Sodišče prve stopnje je zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti, poslano po faksu, prejelo 2. 7. 2010, tak način vložitve izrednega pravnega sredstva je tudi sprejelo, 3. 11. 2010 pa je bila zahteva vložena še neposredno na sodišču. Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti v treh mesecih od zadnje vročitve sodne odločbe (tretji odstavek 421. člena ZKP). Po določbi tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih v času sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta) procesni roki, razen v nujnih zadevah, določenih v drugem odstavku tega člena, ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Glede na navedeno je bil zadnji dan za vložitev zahteve 3. 11. 2010, zato je treba šteti, da je bila zahteva v obravnavanem primeru vložena pravočasno. Enako stališče v zvezi s tekom procesnih rokov v času sodnih počitnic je Vrhovno sodišče zavzelo že (na primer) v odločbah I Ips 450/2008 z dne 19. 12. 2008 in I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010.

7Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da bi moralo sodišče po njenem mnenju obsojencu za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 izreči oprostilno sodbo, saj ne gre za kaznivo dejanje. Uporaba stiskalnice za proizvodnjo droge pomeni pripravljalno dejanje h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ni samostojno kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje po četrtem odstavku pride po stališču vložnice v poštev le, ko storilec navedenega sredstva še ni uporabil za proizvodnjo droge, torej le poseduje takšno napravo. Ker je obsojenec stiskalnico uporabil za spremembo agregatnega stanja droge, ki jo je prodal, je lahko storil le kaznivo dejanje v temeljni obliki. Nadalje vložnica navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne navaja, katere dokaze je sodišče izvedlo in kaj iz njih izhaja, zaradi česar se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Vložnici se zdi neobičajno, da se sodba sklicuje na dokaze, navedene v zapisnikih o glavni obravnavi, dokazov pa ne povzema in jih ne oceni. Sodišče „navaja listinske dokaze, ki pa jih ne navaja, in se ne ve, na katere listinske dokaze se sodba opira“. Vložnica meni, da izpodbijana sodba ni zakonita, saj v dejanskem pogledu ni pravilna, posledično ni pravilno uporabljeno procesno in materialno pravo.

8Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 mogoče storiti z več alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami, in sicer z neupravičeno proizvodnjo, predelovanjem, prodajo, ponujanjem naprodaj, kupovanjem zaradi prodaje, hrambo, prenašanjem, posredovanjem pri prodaji ali nakupu ali s kakšnim drugačnim neupravičenim dajanjem v promet rastlin in substanc, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu, ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Kaznivo dejanje po četrtem odstavku tega člena pa stori, kdor brez pooblastila izdeluje, nabavlja, ima ali daje v uporabo opremo, snovi ali predhodne sestavine, za katere ve, da so namenjene za izdelavo prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu. Z inkriminacijo po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 so kot samostojno kaznivo dejanje opredeljena ravnanja, ki so v odnosu do ravnanj, naštetih v prvem odstavku tega člena, pripravljalna dejanja. Ta ravnanja pa načeloma izgubijo svojo samostojnost v primeru, ko pomenijo le sestavni del oziroma posamezno stopnjo v okviru katerega od ravnanj iz prvega odstavka. V takem primeru je treba vsa storilčeva ravnanja opredeliti kot celoto; vsa storilčeva aktivnost torej predstavlja eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

9Sodišče prve stopnje je obsojenega G. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki ga je storil s tem, da je od septembra 2008 do 12. 3. 2009 večim odjemalcem prodajal prepovedani drogi heroin in kokain, 13. 3. 2009 pa je pri sebi hranil različne količine konoplje, posušenih gobic, kokaina, heroina in tablet amfetamina (točke V/1, 2 in 3 izreka). Kaznivo dejanje po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 je obsojenec storil s tem, da je imel 13. 3. 2009 pri sebi prirejeno napravo – stiskalnico za stiskanje heroina in kokaina v paličasto obliko (točka V/4 izreka). Iz opisov kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je razvidno, da se obsojencu očita neupravičena prodaja in hramba prepovedanih drog, iz opisa kaznivega dejanja po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 pa, da je imel opremo, za katero je vedel, da je namenjena za izdelavo prepovedanih drog. Vložnica v nasprotju z opisi kaznivih dejanj in obsojenčevim zagovorom navaja, da uporaba stiskalnice za proizvodnjo pomeni pripravljalno kaznivo dejanje h kaznivemu dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obsojencu se ne očita, da je stiskalnico uporabil za proizvodnjo, oziroma za spremembo agregatnega stanja, kot navaja vložnica, prepovedanih drog, ki jih je spravil v promet. Zato pri obsojenčevem imetju stiskalnice ni mogoče govoriti kot o pripravljalnem dejanju, ampak gre za samostojno kaznivo dejanje po četrtem odstavku 186. člena KZ-1. Iz opisov kaznivih dejanj, pa tudi iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe, ni razvidna povezava med obsojenčevim imetjem stiskalnice in njegovo prodajo prepovedanih drog. Povedano drugače, ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča takšnega pravnega zaključka, kot ga uveljavlja vložnica.

10Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri mora vložnik kršitve zakona, na katere se sklicuje v svoji zahtevi, obrazložiti, to pa pomeni ne le navesti zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ali citirati zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve podane. Na podlagi zgolj splošnih navedb o kršitvah zakona izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče pa zatrjevanih, vendar neobrazloženih kršitev zakona ne presoja po uradni dolžnosti. Vložnica navaja, da v prvostopenjski sodbi ni navedeno, katere dokaze je sodišče izvedlo, kaj iz njih izhaja in kako jih sodišče ocenjuje, zaradi česar naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Kršitev določb kazenskega postopka vložnica konkretno ne obrazloži, zato se Vrhovno sodišče do njenih posplošenih navedb ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec sicer brez poklica, zaposlitve, dohodkov in premoženja, nima pa otrok, za katere bi bil dolžan skrbeti, ter prestaja šestletno kazen zapora, kljub temu pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da bo lahko plačal stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse.