VSM sklep I Cp 1430/2011

Sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba v obsegu nad že dosojenih 5.007,51 EUR s pripadki za vsako tožnico zavrže.

Tožena stranka je v 15 dneh dolžna tožeči stranki plačati 2.598,12 (dva tisoč petsto osemindevetdeset 12/100) EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Tožeča stranka je v 15 dneh od prejema te sodbe dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 175,57 (sto petinsedemdeset 57/100) EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnice) plačati 2.577,47 EUR, in sicer prvi in drugi tožnici po 992,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2006 dalje do plačila ter tretji tožnici 592,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2006 dalje do plačila. Ravno tako je odločilo, da jim je toženka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 3.988,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, do vtoževanih 2.677,47 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

2Zoper ugodilni del odločitve sodišča prve stopnje se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka ter predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Najprej zatrjuje bistveno kršitev določb ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo, ko je ugodilo spremembi tožbe po tem, ko je toženka podala izjavo o pripoznavi tožbenih zahtevkov tožnic. Sodišče po opravljeni pripoznavi tožbenih zahtevkov ne bi več smelo opravljati procesnih dejanj, ampak bi moralo brez nadaljnjega obravnanja izdati sodbe, s katerimi bi tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo (sodba na podlagi pripoznave – prvi odstavek 316. člena ZPP). Sodišče je z odločanjem o zvišanem zahtevku prekoračilo meje procesno veljavnega tožbenega zahtevka in v tem smislu postopalo v nasprotju s stališči veljavne sodne prakse (prim. z VS RS II Ips 98/2011 z dne 26. 5. 2011). Sodišče je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni sledilo ugovoru zastaranja celotne odškodninske terjatve tožnic. Omenjenega ugovora sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj je zaključilo, da ga je toženka obrazložila in podkrepila z dokaznimi predlogi šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, zaradi česar je bila v smislu določbe 286. člena ZPP prekludirana. Toženka s to konkluzijo sodišča prve stopnje ne soglaša in izpostavlja naslednje okoliščine obravnavane zadeve: 1. sama je lahko šele po pridobitvi izvedenskega mnenja v predmetni zadevi zanesljivo izvedela, od kdaj je bil hrup takšne jakosti, da je tožnicam zaradi tega nastajala pravno priznana škoda, 2. sodišče bi lahko o ugovoru prekluzije odločalo le na predlog nasprotne stranke, ki pa v predmetni zadevi ni bil podan oziroma je bil podan prepozno, 3. o prekluziji v zvezi z ugovorom zastaranja ne more biti govora, saj ga je toženka vendar naslonila na pravočasne navedbe odločilnih dejstev s strani tožnic. Toženka podrejeno nasprotuje odmeri višine prisojene odškodnine in meni, da slednja nasprotuje ustaljeni sodni praksi prisojanja odškodnin v podobnih primerih, pri čemer se sklicuje na različne judikate višjih in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodbe VS RS II Ips 813/2007, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010, sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1132/2010, I Cp 1247/2010, I Cp 1532/2008 itn.). Toženka graja tudi odločitev sodišča o zakonskih zamudnih obrestih od dosojenih zneskov odškodnine, češ da so tožnice tožbene zahtevke od prvotno vtoževanih 5.007,53 EUR dvignile šele s pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2009 oziroma 9. 5. 2011. Pritožba se nenazadnje protivi odločitvi o pravdnih stroških, ker sodišče ni upoštevalo samo potrebnih stroškov (155. člen ZPP) ter ni ravnalo po načelu vesti in poštenja (9. in 11. člen ZPP). Sodišče ne bi smelo vsaki tožnici posebej priznati stroške postopka, ki so jih imele pred združitvijo zadev v enotno obravnavanje, saj bi lahko bile skupaj vložile eno samo tožbo in ves postopek nastopale kot sospornice. Neupravičeno je sodišče tožnicam priznalo tudi 300 odvetniških točk za udeležbo na naroku 11. 5. 2011, saj bi jim glede na takratno vrednost tožbenih zahtevkov smelo priznati le 150 točk. Sodišče je končno napravilo očitno računsko pomoto, ko je izračunavalo procente uspeha pravdnih strank po prvi in drugi modifikaciji tožbenih zahtevkov – pravilne vrednosti le-teh znašajo 44,61 in 96 %, ne pa 85 in 99 %.

3Tožnice so v odgovoru na pritožbo pojasnile, da tožbenih zahtevkov niso zvišale pred podano izjavo o pripoznavi zaradi krivdnega ravnanja toženke, ki nasprotuje moralnim pravilom in hkrati pomeni zlorabo procesnih pravic v smislu 9. člena ZPP. Sodišče mora pri odločanju o dopustnosti spremembe tožbe nujno upoštevati, da je toženka z lažnimi obljubami o sklenitvi sodne poravnave zgolj zavajala tožnice, nato pa jim je z izjavo o pripoznavi onemogočila, da bi tožbene zahtevke do konca glavne obravnave prilagodile višini odškodnine, ki jim gre. Tožnice prav tako menijo, da toženka tovrstne relativne bistvene kršitve določb ZPP (prvi odstavek 339. člena ZPP) na pritožbeni stopnji ne more več uveljavljati, saj tega ni storila v postopku na prvi stopnji oziroma takoj, ko je bilo mogoče (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

4Pritožba je utemeljena.

O (ne)dopustnosti spremembe tožbe

5Pregled spisa pokaže, da je toženka 15. 5. 2009 sodišču podala izjavo o pripoznavi tožbenih zahtevkov, s katerimi so tožnice zahtevale plačilo vsaka po 5.007,51 EUR. Tožnice so zatem s pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2009 zvišale tožbene zahtevke, prva in druga tožnica na 7.000,00 in tretja tožnica na 6.800,00 EUR. 1. 7. 2009 je bila izdana delna sodba na podlagi pripoznave (ta je medtem postala pravnomočna), s katero je sodišče ugodilo prvotno postavljenim tožbenim zahtevkom in toženko obsodilo na plačilo 5.007,51 EUR vsaki izmed tožnic. Glede zvišanih delov tožbenih zahtevkov (do 7.000,00 oziroma 6.800,00 EUR) je sodišče nadaljevalo postopek, dovolilo spremembo tožbe in končno sprejelo meritorno odločitev, ki je zajeta v izpodbijani sodbi.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z opisanim postopanjem bistveno kršilo določbe ZPP. Pripoznava tožbenega zahtevka je ena izmed t. i. materialnih procesnih dispozicij, s katero stranka izrazi strinjanje z vsebino tožbenega zahtevka in po svoji volji konča spor med strankama. Temeljni namen pravdnega postopka je iskati prav v rešitvi spora. Ker po pripoznavi tožbenega zahtevka s strani tožene stranke spora o civilni pravici med strankama po logiki stvari ni več, je vsak nadaljnji pravdni postopek nepotreben in nedopusten. Sodišče mora zato v takšnem primeru brez nadaljnjega obravnavanja izdati sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (sodba na podlagi pripoznave), razen takrat, ko gre za zahtevek, s katerim tožena stranka ne more razpolagati (prvi in drugi odstavek 316. člena ZPP).(1) ZPP daje tožencu še možnost, da izjavo o pripoznavi prekliče do izdaje sodbe (četrti odstavek 316. člena ZPP), tožniku pa kakšna možnost vplivanja na nadaljnji postopek ni dana. Tožnik zato tudi ne more več spremeniti tožbenega zahtevka. V ta logičen zaključek dodatno prepričujejo določbe ZPP o spremembi tožbe in koncu glavne obravnave. Sprememba tožbe je glede na prvi odstavek 184. člena ZPP možna do konca glavne obravnave. Glavna obravnava pa se skladno s prvim odstavkom 291. člena ZPP konča, ko senat meni, da je zadeva obravnavana, tako da se lahko izda odločba. V primeru, ko sodišče prejme toženčevo izjavo o pripoznavi tožbenega zahtevka, podlage za nadaljnje obravnavanje zahtevka glede na omenjeni prvi odstavek 316. člena ZPP nima več. Glavna obravnava je zaključena, zaradi česar tudi ni več dopustna sprememba tožbe.(2)

7Z vidika pravkar povedanega je pritrditi stališču pritožbe, da je bilo odločanje o dne 25. 5. 2009 spremenjenih tožbenih zahtevkih nedopustno in v nasprotju z določili ZPP. Sporno razmerje med pravdnima strankama je bilo razrešeno s pripoznavo tožbenega zahtevka, ki je sama po sebi vodila do izdaje sodbe na podlagi pripoznave. Sodba na podlagi pripoznave je postala pravnomočna, s čimer je bilo konkretno pravno razmerje med strankama v zvezi s prepovedanimi imisijami, ki so jih trpele tožnice, dokončno in nepreklicno razrešeno.(3) Sodišče prve stopnje je zato z odločanjem o zvišanih tožbenih zahtevkih, ki so jih tožnice uveljavljale iz identičnega škodnega dogodka (in brez trditev o potencialno novo nastali prepovedani škodi), vodilo postopek in odločalo o pravnem razmerju, ki je bilo že razrešeno s pravnomočno sodno odločbo. Navedeno pomeni, da je sodišče kršilo pravilo „res iudicata“ (prvi odstavek 274. v zvezi s 319. členom ZPP), s čimer je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (12. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

8Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo tožnic v obsegu nad pripoznanim delom tožbenega zahtevka, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno (delna sodba na podlagi pripoznave), kot nedopustno zavrglo (drugi odstavek 354. člena). S tem je odpadla potreba po odgovarjanju na ostale pritožbene očitke v zvezi s temeljem in višino tožbenega zahtevka.

O pravdnih stroških

9Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano odločbo in tožbo zavrglo, je moralo tudi na novo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V prvem delu postopka, do zvišanja tožbenega zahtevka z dne 25. 5. 2009 in izdaje sodbe na podlagi pripoznave (odločanje o stroških postopka je s to sodbo bilo pridržano za končno odločbo), znašajo stroški tožnic 6.000 odvetniških točk, kot je bilo odmerjeno s strani sodišča prve stopnje, kar skupaj z materialnimi stroški, sodno takso za tožbo in 20 % DDV znaša 3.414,71 EUR (glej 3. odstavek na 15. strani izpodbijane sodbe). Tožnice so v tej fazi postopka v celoti uspele, zato jim je toženka dolžna ta znesek v celoti povrniti, medtem ko lastne stroške nosi sama. V nadaljnjem postopku, po zvišanju tožbenega zahtevka, pa je bila glede na odločitev pritožbenega sodišča v celoti uspešna toženka, zato so ji tožnice dolžne povrniti njene stroške v tej fazi postopka, ki znašajo skupaj 816,59 EUR (560,90 EUR - zadnji odstavek na 15. strani izpodbijane sodbe + 255,69 EUR – prvi odstavek na 16. strani izpodbijane sodbe). Po izvedenem pobotu medsebojnih terjatev strank iz naslova pravdnih stroškov je zaključiti, da mora toženka tožnicam povrniti 2.598,12 EUR stroškov.

10V zvezi z očitkom pritožbe, da je sodišče tožnicam do združitve postopkov priznalo stroške za vsako tožbo in pripravljalno vlogo posebej, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnice v predmetni zadevi niso bile enotne sospornice (196. člen ZPP). Iz tega razloga imajo, ne glede na to, da so članice iste družine, pravico vložiti samostojne tožbe in so upravičene tudi do povrnitve takšnih, za pravdo potrebnih stroškov. Za vso nadaljnjo pritožbeno grajo, ki zadeva postopek po izdaji sodbe na podlagi pripoznave (zadnja dva odstavka na 9. strani in 10. stran pritožbe), toženka več nima pravnega interesa, saj je pritožbeno sodišče v tem delu v celoti odločilo v njeno korist in ji priznalo povračilo vseh pravdnih stroškov.

11Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato so ji tožnice dolžne povrniti njene stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški toženke v zvezi s pritožbo znašajo 382,5 točk (375 točk za sestavo vloge + 2 % materialni stroški), kar predstavlja znesek 175,57 EUR.

---.---

Op. št. (1): Prim. z L. Ude, N. Betetto et alt.: Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 3. knjiga, str. 77.

Op. št. (2): Glej sodbo VS RS II Ips 98/2011 z dne 26.5.2011, osmi odstavek na 4. strani.

Op. št. (3): Tožnice bi nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom, ki ga je toženka po njihovem prepričanju izpeljala v nasprotju z moralnimi pravili in zlonamerno, lahko uveljavljale v pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave z dne 1. 7. 2009, ki pa je niso vložile. S tem so pristale na učinek pravnomočnosti te sodbe in na dokončno razrešitev spora med pravdnima strankama - „res iudicata pro veritate habetur“ - 2. člen Zakona o sodiščih (ZS). V zvezi z navedbami o potencialno doloznem ravnanju toženke med pogajanji o poravnavi pa pritožbeno sodišče pripominja, da bi mogla tožeča stranka – ne glede na poravnalna pogajanja – pravočasno poskrbeti za postavitev ustrezne višine svojega zahtevka. Slednje bi bilo nujno in edino logično tudi z vidika interesa tožeče stranke po sklenitvi sodne poravnave, saj toženka gotovo v nobenem primeru ne bi pristala na poravnavo nad višino postavljenega tožbenega zahtevka. Navedenega se je tožeča stranka morala in mogla zavedati, toliko bolj zato, ker jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.