VSRS Sodba in sklep II Ips 559/2008

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev o tožbenih zahtevkih iz tožbe zavrže, v preostalem pa zavrne.

Tožnica je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožencu 317,86 EUR stroškov odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženec vrne v neposredno posest parc. št. 595 in 577 k.o. ... in opusti vsa nadaljnja poseganja v navedeni nepremičnini ter ji plača škodo iz naslova nemožnosti uporabe le-teh v znesku 3.067,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je toženec na navedenih nepremičninah pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnica v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku(1) vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenega dela revizije:

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. ZPP določa omejitve zanjo tako glede odločb, ki jih je dopustno z njo

izpodbijati, kot tudi glede razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Tako

drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR.

Tožnica z revizijo graja sodbo sodišča druge stopnje v celoti, torej tako del, s katerim je bilo odločeno o zahtevkih po tožbi, kot tudi tisti del, s katerim je bilo odločeno o zahtevku iz nasprotne tožbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih iz tožbe, ni dovoljena.

Tožnica namreč vrednosti spora glede nedenarnega zahtevka ni navedla (drugi odstavek 180. člena ZPP),(2) zato si pravice do revizije ni zagotovila,

vrednost uveljavljenega denarnega zahtevka (3.067,11EUR) pa ne presega revizijskega praga. R

evizijsko sodišče je zato revizijo v navedenem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenega dela revizije:

7Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so revizijsko sodišče in stranke v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre precejšnji del revizijskih navedb prav v tej nedovoljeni smeri (npr. da je D. V. šele leta 1997 postal lastnik konkretnih nepremičnin in da je že takrat začel toženca pozivati k plačilu uporabnine, da ni prišlo do nobenega dogovora glede prodaje nepremičnin, da toženec ne pozna višine kupnine, da je bila posest s strani toženca pridobljena šele leta 1996, da je I. V. vse do svoje smrti v letu 1992 obdeloval vinograd sam ali po najetih delavcih, da je bil nato ves čas posestnik D. V. itd.), zato jih ni upoštevalo. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva:

- da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 595 in 577 k.o. ..., ki jih je podedovala po svojem očetu D. V. v letu 2003;

- da se je toženčev oče S. R. leta 1987, oziroma najkasneje leta 1989 s solastnikoma D. in I. V. dogovoril o nakupu predmetnih nepremičnin;

- da je I. V. izročil ključe zidanice S. R. kot simbolno dejanje za prenos posesti na nepremičninah;

- da je bila volja D. in I. V. prodaja nepremičnin in prenos posesti;

- da je bil S. R. od sklenitve te pogodbe pa do svoje smrti posestnik teh nepremičnin, od tedaj dalje (1995) pa je posestnik toženec (sprva je S. R. dal vinograd v uporabo bratu toženca, A. R., po njegovi smrti pa tožencu);

- da je bila obdelava vinogradov s strani navedenih kontinuirana ves relevantni čas;

- da je D. V. ves čas vedel, da toženec oziroma njegov pravni prednik obdeluje nepremične in da je šele v letu 2000 zahteval ureditev sporne zadeve in plačilo najemnine;

- da je katastrski dohodek za navedeni nepremični plačeval D. V., nato pa tožnica in da je D. V. z ženo v letu 2002 glede teh nepremičnin sklenil darilno pogodbo.

8Očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Sodbi nižjih sodišč imata zadostne ugotovitve glede začetka in konca teka priposestvovalne dobe, pojasnjeno pa je tudi pravno nasledstvo. Glede na konkretne okoliščine, ugotovitev točnega datuma sklenitve pogodbe, oziroma začetka teka priposestvovalne dobe ni bila potrebna. Ne drži revizijska navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, na katero je svojo odločitev oprlo (glej str. 6 sodbe sodišča prve stopnje). Ob ugotovitvi obstoja prodajne pogodbe je sodišče zaključilo, da toženec ni bil najemnik ali zakupnik predmetnega vinograda, zato v zvezi s tem zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti utemeljena.

9Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Na podlagi navedenih dejstev sta sodišči pravilno odločili, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (drugi odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(3), ki se uporablja glede na določilo 268. člena Stvarnopravnega zakonika(4)), tj. dobroverna, zakonita posest in desetletna priposestvovalna doba. ZTLR je v skladu s tradicijo Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) kot zakonito posest štel posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Ta pravni naslov je moral biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica (npr. prodajna pogodba, darilna pogodba, legat itd.), ni pa zadostoval pravni naslov, ki je dajal zgolj pravico do uporabe stvari (npr. zakup, najem, leasing).(5) Ker je posest toženčevega pravnega prednika temeljila na prodajni pogodbi, ki je bila sklenjena z obema solastnikoma in (v vsaj pretežnem delu(6)) realizirana, je ta zakonita (prvi odstavek 72. člena ZTLR), saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja.(7) D. V. in I. V. sta bila namreč od leta 1989 do leta 1992, ko je slednji umrl, solastnika konkretnih nepremičnin, zato očitki, da je bila prodajna pogodba sklenjena z nelastnikom in sklicevanje na določilo 31. člena ZTLR, niso utemeljeni. Zavzemanje revizije, da ustno sklenjene in realizirane prodajne pogodbe glede nepremičnin ne morejo konvalidirati, v sodni praksi nima opore.(8) Nadaljnja revizijska izvajanja, da je posestnik nepremičnine lahko dobroveren le, če je vpisan v zemljiško knjigo, bi pomenila, da priposestvovanje sploh ne bi bilo mogoče. Nedobroveren je le tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti. Za presojo (ne)dobrovernosti je odločilen odgovor na vprašanje, na kakšni podlagi je toženčev pravni prednik nastopil posest na spornih zemljiščih. Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je bila pravna podlaga prodajna pogodba in ker tudi ni bilo dokazano, da je posestnik ob pridobitvi posesti vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, ali pa da je kasneje izvedel, da ni upravičen do posesti, so zaključki sodišč glede dobrovernosti pravilni. Drugačna razlaga dobrovernosti, ki jo ponuja revidentka (sklicevanje na teorijo po SPZ), nima opore v teoriji in sodni praksi, ki se je oblikovala na podlagi določb ZTLR.(9)

10Prav tako niso utemeljeni očitki, povezani z ugotovitvami glede priposestvovalne dobe. Posest je ob sklenitvi pogodbe najkasneje leta 1989 pridobil toženčev oče S. R., ki je dal nepremični v uporabo sinu - pokojnemu bratu toženca, A. R., po njegovi smrti pa tožencu. Po očetovi smrti je posestnik postal toženec kot dedič S. R. Da bi bila posest med leti 1989 in 2002 opuščena, ni bilo ugotovljeno, prav tako tudi ne, da bi tožnica ali njen pravni prednik pred letom 2000 zahteval izročitev spornih nepremičnin ali plačilo uporabnine. Dejstvo, da je tožnica plačevala katastrski dohodek za predmetni nepremični, glede na navedene pravne podlage in ugotovljena dejstva, ne more biti relevatno. Za presojo ne more biti odločilna niti darilna pogodba, ki jo je tožničin pravni prednik sklenil v letu 2002 s svojo ženo, saj je takrat priposestvovalna doba že iztekla.

11Revidentka se ne more uspešno sklicevati na pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ, ki je določal, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme iti v škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Gre za določbo zemljiškoknjižnega prava, ki izpeljuje publicitetno načelo in načelo zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo. Namen teh dveh načel pa je varstvo pravnega prometa. Čeprav je bila torej lastninska pravica pridobljena na originaren način in prej kot lastninska pravica na derivativen način, ima slednja zaradi vpisa v zemljiško knjigo prednost.(10) Tožnica lastninsko pravico na spornih nepremičninah ni pridobila na pravnoposlovni podlagi, temveč na podlagi dedovanja po svojem očetu D. V. leta 2003, zato je omenjena določba ne varuje.

12Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

13Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo po predloženem stroškovniku, svoje stroške revizijskega postopka pa nosi sama.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008.

Op. št. (2): Vrhovno sodišče zavezuje pravno mnenje, da če tožnik ne navede vrednosti spornega predmeta, nima pravice do revizije. Pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 16. 1. 1993, Poročilo VS RS 2/93, str. 12.

Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 - popr., 36/90, Uradni list RS, št. 4/91, v nadaljevanju ZTLR.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ.

Op. št. (5): Primerjaj Tratnik, M. v Juhart, M., Berden, A. in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 265.

Op. št. (6): Glede plačila kupnine ni ugotovitev.

Op. št. (7): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 818/2009, 254/96, 19/2008, 773/2007, 220/95 itd.

Op. št. (8): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 251/2000, 342/98, 161/2005, 139/2006 itd.

Op. št. (9): Podobno odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 604/2006.

Op. št. (10): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 98/2001, 397/2006, 229/98 itd.