VSRS Sodba in sklep II Ips 941/2008

Revizija se v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka, zavrže, v preostalem pa zavrne.

Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožnici 483,02 EUR stroškov odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na podlagi priposestvovanja lastnica stanovanjske hiše P. na parceli št. 40.S, k.o. ... in dela te parcele, ki obsega dvorišče pred to stanovanjsko hišo v izmeri 55 m2 (v skici izmere, ki je sestavni del sodbe, označeno s točkami A Z B C Z1 D E F G) ter betonske plošče v velikosti 8 m2 (v isti skici označeno s točkami L M I O U V), kar je toženka dolžna priznati in dovoliti geometrsko parcelacijo na način, ki izhaja iz omenjene skice. Višji tožbeni zahtevek, in sicer glede ugotovitve lastninske pravice za preostali del parcele št. 40.S k.o. ..., ki obsega del dvorišča pred stanovanjsko hišo P. v velikosti 27 + 7 m2 (v skici označeno z E N H I M L F) in vrt v velikosti 25 m2 (v skici označeno s točkami K S T U O P R J) ter zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Sodbo sodišča druge stopnje toženka izpodbija z revizijo. V njej navaja, da izpodbijana sodba temelji le na nekaterih od ponujenih in predloženih dokazov, ki so napačno presojeni, ovrednoteni in ocenjeni tako, da so sprejeti napačni materialnopravni zaključki. Izpodbijani sodbi sprejemata in vrednotita le dokaze, ki potrjujejo odločitev, ne vsebujeta pa presoje in vrednotenja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Glede betonske plošče v izmeri 8 m2 bi moralo sodišče ugotoviti le, da jo tožnica uporablja in poseduje, a je ni priposestvovala, saj manjka njena dobrovernost. Tožnica je namreč ves čas vedela, da ta del zemljišča ni njena last, njegovo uporabo pa ji je toženkin nono tudi že leta 1970 prepovedal. To sta poleg toženke izpovedali tudi priči K. K. in M. L., zato so zaključki sodišč glede poteka priposestvovalnega časa nepravilni. Sodišče druge stopnje je obsežne in konkretne pritožbene navedbe, podane v tej smeri le pavšalno zavrnilo. Nesporna dejstva, ki izhajajo iz izpovedb prič, da so pravni predniki toženke nasprotovali ravnanju tožnice pri odlaganju odpadkov, sodišče ni upoštevalo. Zmotno je pojasnjeno, da dejstva, ki izhajajo iz izvedenih dokazov ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, saj je bila le ta spregledana. Tudi sodišče druge stopnje se ni pravilno opredelilo glede dobre vere. Toženka je v spis vložila listine, ki so dobro vero izpodbile, in sicer pisno vabilo Občinskega sodišča v Sežani z dne 15. 6. 1970. To predstavlja neizpodbiten dokaz, da je tožnica vedela, da del parcele, na kateri je plato, ni last njene družine. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da tožnica vse od tedaj, ko ji je toženkin nono prepovedal uporabo spornega dela, tega ni več uporabljala. Do tega dokaza bi se sodišči morali opredeliti. Graja odločitev o stroških postopka.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku(1) vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena.

6Poleg odločitve o glavni stvari toženka z revizijo izpodbija tudi stroškovno odločitev. Po določbi petega odstavka 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Zato jo je (za razliko od rednih pravnih sredstev, ki so, razen izjemoma, dovoljena) dopustno vlagati le omejeno in zgolj v primerih, ki so z zakonom določeni. Tako je revizija dovoljena le proti tistemu sklepu, ki ga izda sodišče druge stopnje in s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Odločitev o stroških ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, zato je zoper njega vložena revizija nedovoljena. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v revizijo, v delu v katerem izpodbija odločitev o stroških, zavrglo (377. člen ZPP).

Tožničinim navedbam, podanih v odgovoru na revizijo, glede zavrženja revizije tudi glede odločitve o glavni stvari, ni mogoče pritrditi. Res je na naslovni strani revizije navedena »pcto 10.015,02 EUR«, kar ustreza vrednosti 2.400.000 SIT, to pa je v tožbi označena vrednost celotnega nedenarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na vseh posameznih delih sporne parcele, toženka pa z revizijo napada le odločitev glede betonske plošče v izmeri 8 m2, vendar pa stališče, da bi morala revidentka kot revizijsko vrednost spora označiti nižjo vrednost in pojasniti razmerje med oceno spora glede cele parcele in glede njenega revizijsko izpodbijanega dela ter razložiti uporabljeni kriterij (odstotke, ulomke, kvadraturo cele parcele in njenega revizijsko spornega dela ali kaj tretjega), v aktualni sodni praksi Vrhovnega sodišča nima opore.(2)

7Revizija zoper odločitev o glavni stvari je neutemeljena.

8Razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je toženkin nono tožnici prepovedal uporabo spornega dela zemljišča za odlaganje smeti in da ta vse od takrat dalje posesti na tem delu ni izvrševala itd.). Z nekonkretiziranimi očitki, da izpodbijana sodba sprejema in vrednosti dokaze, ki potrjujejo odločitev, ne pa vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, revidentka ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve 8. člena ZPP.

9Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica na spornem delu zadevne nepremičnine izvrševala posest od leta 1953 pa do leta 2004, da ga je vedno štela za svojega, saj ji ga je dal njen oče, njemu pa njegov svak, ki ga je dobil na podlagi delilne pogodbe, v kateri je bilo izrecno določeno, da ta del nepremičnine, imenovan tudi »kotec«, postane last pravnega prednika tožnice in da je do spora o lastništvu prišlo šele leta 2004. Ker torej ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica kot posestnica vedela oziroma morala vedeti, da ji ne pripada pravica do posesti,(3) so zaključki sodišč o tožničini dobrovernosti kot eni izmed predpostavk za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem materialnopravno pravilni. Da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je toženka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 1. 2007 zatrjevala, da tožnica ne more biti dobroverna, saj sporne nepremičnine ni pridobila v last s pogodbo, s katero zatrjuje, ne drži. Do navedenega se je opredelilo na peti strani sodbe. Res je toženka v spis vložila kopijo vabila Občinskega sodišča v Sežani za poskus poravnave I. M. z dne 15. 6. 1970, vendar trditvene podlage v smeri, da je že okoli leta 1970 prišlo do spora o lastništvu oziroma da je bilo takrat tožnici prepovedano odlaganja smeti na spornem delu, ni podala. Dokazi sami po sebi pa brez trditev ne zadoščajo. Ker je to pojasnilo že pritožbeno sodišče, očitki o pavšalni zavrnitvi pritožbenih navedb glede prepovedi uporabe smetišča že v letu 1970, ne morejo biti utemeljeni. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo po predloženem stroškovniku, svoje stroške revizijskega postopka pa nosi sama.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008.

Op. št. (2): Primerjaj npr. II DoR 490/2010 itd.

Op. št. (3): Primerjaj par. 316 Občnega državljanskega zakonika (ODZ) in drugi odstavek 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).