VDSS sklep Pdp 572/2011, Pdp 573/2011, Pdp 602/2011, Pdp 605/2011, Pdp 608/2011, Pdp 626/2011, Pdp 655/2011, Pdp 756/2011, Pdp 758/2011, Pdp 797/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 20,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je dne 9. 9. 2008 v podpis dobil aneks k pogodbi z dne 14. 8. 2008, dne 16. 9. 2008 pa je vložil pritožbo na aneks. Do 28. 10. 2008, ko je prejel odgovor, ni vedel, da je komisija za pritožbe njegovo pritožbo zavrnila. Ravnal je v skladu s pravnim poukom v odgovoru komisije za pritožbe in pravočasno vložil tožbo. Ker se je držal pravnega pouka delodajalca, tožnik ne more trpeti škodljivih posledic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da prvi odstavek 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZJU) izrecno določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, v kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. ZSPJS ne določa roka za sodno varstvo, zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR). Gre za prekluzivni rok, zato z njegovim potekom preneha pravica zahtevati sodno varstvo. Tožena stranka je o tožnikovi pritožbi odločila šele po izteku roka, ki ga je imela na razpolago, s tem pa tožeči stranki ni odprla novega roka za sodno varstvo. Tožena stranka v zvezi s tem opozarja na prakso pritožbenega sodišča v podobnih primerih (odločbe Pdp 627/2009, Pdp 628/2009, Pdp 1109/2009, Pdp 1114/2009, Pdp 95/2010).

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 204. člena ZDR tožbo morala vložiti v roku 30 dni po poteku 8 delovnih dni od vložene pisne zahteve tožeče stranke, da delodajalec ugotovi nezakonitost pri določitvi in izplačilu plače in ravna v skladu z zakonom. Četrti odstavek 3. a člena ZSPJS določa zgolj procesno predpostavko za vložitev tožbe, to je pisno zahtevo javnega uslužbenca, da delodajalec ugotovi nezakonitost pri določitvi in izplačilu plače in da ravna v skladu z ZSPJS, ne določa pa roka, v katerem mora javni uslužbenec vložiti tožbo. Po tej določbi javni uslužbenec v primeru, če delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložene pisne zahteve ne izda obvestila iz prvega odstavka tega člena, lahko s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Ta določba je sicer res podobna določbi drugega odstavka 204. člena ZDR (notranja pot, 8-dnevni rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev), vendar pa ZSPJS ne določa roka za sodno varstvo. Pri tem ZSPJS ne napotuje na ZDR, zato glede vprašanja roka za sodno varstvo ni možno po analogiji uporabiti določbe drugega odstavka 204. člena ZDR.

Glede na to, da 3. a člen ZSPJS ne določa roka za vložitev tožbe in da analogna uporaba določb ZDR ni možna ter da tudi s posebnim zakonom, ki bi veljal za toženo stranko, ta rok ni določen, je tožba pravočasna in bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo obravnavati po vsebini. Četrti odstavek 3. a člena ZSPJS namreč določa, da lahko javni uslužbenec, v kolikor delodajalec v roku 8 delovnih dni od vložitve pisne zahtevek ne izda obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu, s katerim je plača določena, s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo.

Rok za sodno varstvo v sporih iz 3. a člena ZSPJS je bil za nekatere javne uslužbence posredno določen šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-N, Ur. l. RS, št. 59/2010). S to novelo je bil v zgoraj citiranemu četrtemu odstavku 3.a člena dodan nov stavek, da se ne glede na prejšnji stavek (ta določa, da javni uslužbenec lahko vloži tožbo, če delodajalec v roku 8 delovnih dne ne izda obvestila), v primerih, ko je s posebnim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upošteva določbe posebnega zakona. Ta novela je pričela veljati 24. 7. 2010, v konkretnem primeru pa ne pride v poštev. Ne le zato, ker se spor nanaša na čas pred 24. 7. 2010, temveč tudi zaradi tega, ker za toženo stranko takšnega posebnega predpisa ni.

Res je sicer, da je tudi pritožbeno sodišče v podobnih sporih v preteklosti zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, to je, da je pravočasnost tožbe v sporih iz četrtega odstavka 3. a člena ZSPJS potrebno presojati na podlagi drugega odstavka 204. člena ZDR. Tako je pritožbeno sodišče v sporu, v katerem je bila udeležena tudi tožena stranka, s sklepom Pdp 146/2011 z dne 31. 3. 2011 zavzelo stališče, da je zaradi tega, ker ZSPJS ne določa roka za vložitev tožbe, njeno pravočasnost potrebno ugotavljati na podlagi drugega odstavka 204. člena ZDR. Pritožbeno sodišče šteje, da je bila takšna praksa napačna in jo sedaj spreminja, saj uporaba predpisov po analogiji ni dopustna. Ne nazadnje gre pri tožbenih zahtevkih iz 3. a člena ZSPJS praviloma za denarne zahtevke, za katere po ZDR ni predviden prekluzivni rok za vložitev tožbe, ampak se delavec s takšnim zahtevkom lahko obrne neposredno na sodišče, kadarkoli znotraj 5-letnega zastaralnega roka. Nedopustno bi bilo, da se ob dejstvu, da ZSPJS ne določa roka za vložitev tožbe glede denarnih zahtevkov, določa pa procesno predpostavko, na podlagi uporabe določb ZDR po analogiji tak rok določi za terjatve, glede katerih to niti v ZDR ni predvideno.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo odločilnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo obravnavati po vsebini. Tožniku ni možno očitati, da bi tožbo vložil po z zakonom določenem roku, saj tak rok za tovrstno tožbo ni določen, zahtevana procesna predpostavka pa je bila izpolnjena.