VDSS sodba Pdp 511/2011, Pdp 1101/2011, Pdp 1103/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 7.460,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 10. 2009 dalje do plačila ter da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 875,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko ni upoštevalo obveznosti iz pogodbe med toženo stranko in hčerinsko družbo, invalidskim podjetjem M. d.o.o., po kateri je tožena stranka dolžna prevzeti delavce, če bi podjetje M. d.o.o. prenehalo obstajati zaradi stečaja, likvidacije ali na drug način. Prenehanje invalidskega podjetja je bilo predvidljivo že veliko pred uvedbo stečaja, tožena stranka pa je istočasno zahtevala uvedbo stečaja nad M. d.o.o. in nad seboj. Zaradi tega je tožena stranka prenehala obstajati pred hčerinsko družbo in ni bila zmožna izpolniti obveznosti po pogodbi s hčerinsko družbo. Tožena stranka delavcev namerno ni sprejela, zaradi česar je kršila dogovorjeno obveznost in je tožeči stranki odškodninsko odgovorna za škodo v višini uveljavljane terjatve. Podjetje M. d.o.o. je bilo že od leta 2002 v izgubi, slabo likvidno in zelo zadolženo, vendar sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, čeprav to po mnenju tožeče stranke bistveno vpliva na presojo obveznosti tožene stranke in njeno odškodninsko odgovornost. Če bi tožena stranka delavce sprejela nazaj v delovno razmerje, bi s tem zagotovila ustrezno izplačilo odpravnine, saj je tožena stranka, za razliko od M. d.o.o., vsaj delno sposobna za plačilo odpravnine. Tožena stranka je bila kot 100% lastnica hčerinske družbe dolžna zagotoviti ukrepe ob kapitalski neustreznosti. Tožeča stranka je s tem v zvezi predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo zaradi opustitve dolžnih ukrepov po ZFPPIPP, je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo Direktive Sveta 2001/23/ES, ki v 4. členu določa, da se v primeru, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja. Ne glede na to, da je bila tožeča stranka pri hčerinski družbi zaposlena že od leta 1995 (pravilno: 1998) dalje, so se ob opustitvi obveznosti tožene stranke iz dogovora s hčerinsko družbo (5. člen) pogoji njene zaposlitve bistveno poslabšali ob uvedbi stečaja nad hčerinsko družbo v primerjavi z zaposlenimi pri toženi stranki. Do bistvenega poslabšanja položaja tožeče stranke je prišlo v letu 2009, ko je veljala direktiva, zaradi česar bi jo sodišče moralo uporabiti.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, drugih absolutnih oz. relativnih bistvenih kršitev določb postopka pa pritožba niti ne uveljavlja. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica se je leta 1981 zaposlila pri toženi stranki kot šivilja. Pri toženi stranki je bila zaposlena do leta 1998, ko se je zaposlila pri družbi M. d.o.o. (pogodba o zaposlitvi z dne 20. 10. 1998 (B2) na delovnem mestu „šivanje II“. Pri M. d.o.o. (v nadaljevanju M.) je bila zaposlena do uvedbe stečajnega postopka nad to družbo. V stečajnem postopku nad M. je prijavila terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 625,00 EUR in odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR/02), v višini 6.835,70 EUR, ki jo je stečajni upravitelj priznal. Tožnica je navajala, da M. ni sposoben poplačila (priznane) terjatve, zato je terjatev v istem znesku prijavila tudi v stečaju nad toženo stranko, ker naj bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Le-ta je z M. dne 4. 8. 1995 sklenila Pogodbo o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. (A2), v kateri se je zavezala, da bo v primeru, da bi podjetje M. zaradi stečaja, likvidacije oz. na kakšen drugačen način prenehalo obstajati, vse delavce M. sprejela v delovno razmerje (3. člen), česar pa ni storila, saj je bil stečaj nad M. uveden pred stečajem tožene stranke. Glede na naravo sporazuma iz leta 1995 je tožnica menila, da je s prehodom tožnice v invalidsko podjetje M. prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, pri delodajalcu prevzemniku (M.) pa je kasneje prišlo do bistvenega poslabšanja razmer. Zato je na podlagi 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva Sveta 2011/23/ES) in 73. člena ZDR, tožena stranka kot delodajalec prenosnik solidarno odgovorna za poplačilo terjatev, ki jih ima tožnica do M. (delodajalca prevzemnika).

Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M. je tožnica imela pravico vrniti se k toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja pri M.. Sodišče prve stopnje sicer ni točno ugotovilo datuma prenehanja delovnega razmerja tožnice pri M. (kot nesporno med strankama je ugotovilo, da ji je prenehalo ob uvedbi stečaja), kar pa za odločitev ni bistveno, saj tožnica ni zatrjevala, da bi v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR uveljavljala varstvo pravic pri toženi stranki in sodno varstvo. Ker tožena stranka ni njen delodajalec in delovno razmerje s toženo stranko ni bilo nikoli ponovno vzpostavljeno, saj se tožnica k toženi stranki ni vrnila, ne more na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M. od tožene stranke uspešno uveljavljati terjatev iz delovnega razmerja. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami; ZFPPIPP) namreč med pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka ne določa prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu, zato uvedba stečajnega postopka zoper toženo stranko ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati vrnitve k toženi stranki v smislu 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke v M., tudi če je bil zoper toženo stranko že uveden stečajni postopek.

ZFPPIPP v 28. členu določa temeljne obveznosti poslovodstva pri vodenju poslov. Po 1. odstavku 28. člena mora poslovodstvo zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke. Po 2. odstavku 28. člena ZFPPIPP pa mora poslovodstvo pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. V skladu s 3. odstavkom 28. člena so člani poslovodstva solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona, odškodninske odgovornosti pa so prosti, če v skladu s 4. odstavkom 28. člena ZFPPIPP dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Nadalje 29. člen ZFPPIPP določa temeljne obveznosti članov nadzornega sveta pri opravljanju nadzora nad vodenjem poslov družbe. V skladu s 1. odstavkom 29. člena ZFPPIPP mora nadzorni svet pri izvajanju svojih pristojnosti in odgovornosti za opravljanje nadzora nad vodenjem poslov družbe redno preverjati ali je družba kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna in ali poslovodstvo ravna v skladu s pravili iz 2. poglavja tega zakona. Člani nadzornega sveta so po določbi 2. odstavka 29. člena solidarno odgovorni družbi za škodo, ki jo je imela zaradi kršitve njihovih obveznosti iz 2. poglavja tega zakona, svoje odgovornosti pa so prosti, če v skladu s 3. odstavkom 29. člena dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Nadalje ZFPPIPP v Pododdelku 2.2.3 (členi od 42 do 44) določa odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov. Po določbi 1. odstavka 42. člena ZFPPIPP je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona (poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja -35. člen, sklic skupščine - 36. člen, vpis in plačilo novih delnic - 37. člen, obveznost poslovodstva vložiti predlog za začetek stečajnega postopka - 38. člen, obveznosti poslovodstva glede postopka prisilne poravnave - 39. člen) ali je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona (obveznost enakega obravnavanja upnikov). Po določbi 1. odstavka 43. člena ZFPPIPP so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. ZFPPIPP v 5. odstavku 44. člena določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo, tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku.

Iz navedenega izhaja, da se določbe ZFPPIPP nanašajo na odškodninsko odgovornost uprave in nadzornega sveta stečajnega dolžnika, ki je nastala upnikom zaradi neizvedbe ukrepov iz 35. do 39. člena tega zakona ali ravnanja v nasprotju s prepovedjo iz 34. člena tega zakona, ne pa na odškodninsko odgovornost lastnika oziroma družbenika stečajnega dolžnika. Ker ustanovitelj odškodninsko ne odgovarja za stečaj, ne gre za protipravno ravnanje tožene stranke kot lastnika M., ker naj bi bil stečaj zoper M. uveden „prepozno“ in se delavci M. niso mogli ponovno zaposliti pri toženi stranki na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev tožene stranke pri M. iz leta 1995. Ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 2/02, s spremembami; OZ), ki določa protipravnost kot enega izmed elementov civilnega odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožnici, ker se naj le-ta ne bi mogla v celoti poplačati v stečajnem postopku nad M.. Ker torej niso odločilnega pomena podatki o slabem ekonomskem stanju tožene stranke in M. pred uvedbo stečajnega postopka, na katere se je sklicevala tožeča stranka v 3. pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2011, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati ekonomskega in finančnega stanja tožene stranke in M. pred uvedbo stečajnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge tožnice, s katerimi je le-ta dokazovala to dejstvo.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 73. člen ZDR in 4. člen Direktive Sveta 2011/23/ES, saj je tožnica prešla od tožene stranke v M. v letu 1998, v skladu s takrat veljavnima Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90; ZTPDR) in Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90; ZDR/90). V tem času torej ZDR/02 še ni veljal. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1.1.2003 - z določbo 73. člena ZDR/02). ZDR v 3. odstavku 73. člena določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s 4. odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost tožene stranke (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v M. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju ali iz poslovnih razlogov, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v 4/2. členu določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive tudi sicer ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do prevzemnika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ter 155. členom ZPP.