VDSS sodba Pdp 445/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 8. 2009 razveljavi, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od 27. 8. 2009 dalje vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ji obračunati plače za vsak mesec posebej od 27. 8. 2009 dalje, in sicer bruto plače v višini 1.166,47 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo in ji povrniti stroške postopka. S sklepom je postopek zaradi delnega umika tožbe glede denarnih zahtevkov ustavilo in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, da mora tožena stranka tožnici plačati stroške tega postopka v višini 272,04 EUR in za tožnico na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani povrniti stroške postopka v višini 194,40 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga ne potrebe in obstoja pogojev za zakonitost odpovedi. Gre za to, da je tožena stranka na delovno mesto, ki je po vsebini enako delovnemu mestu tožnice, po izdaji sporne odpovedi zaposlila drugega delavca J.V.. Omenjena okoliščina dokazuje, da so potrebe po delu pri toženi stranki obstajale in da niso obstajali poslovni razlogi za odpoved. Delovno mesto tožnice ni bilo ukinjeno in se je potreba po tem delovnem mestu še okrepila. Poleg tega tožena stranka dobro posluje in ni ustvarila izgube iz tekočega poslovanja. Prodaja tožene stranke ni drastično padla oziroma se je tožena stranka povsem normalno prilagodila na pogoje poslovanja, saj je v poslovnem letu 2009 in 2010 ustvarila dobiček. Poslovni račun tožene stranke ni bil blokiran v letu 2009, tožena stranka pa z listinskimi dokazi ni dokazala svojih navedb. S postavitvijo izvedenca finančno-ekonomske stroke bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj poslovnih razlogov. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj ni bil izveden dokaz z izvedencem. Poudarja, da se toženi stranki niso zmanjšala naročila in prodaja niti niso bili izvedeni ukrepi reorganizacije.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 88. člena ZDR utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec.

Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „samostojna prodajna referentka“. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožnici po poprejšnjih obvestilih na podlagi 83. člena ZDR z dne 2. 6. 2009 in 18. 8. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 27. 8. 2009. Iz obrazložitve te odpovedi izhaja, da se je zaradi gospodarske krize in posledično reorganizacije dela, z namenom zniževanja stroškov, v sektorju komerciale zmanjšala potreba po delavcih. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je prišlo do padca poslovanja in upada prihodkov ter izgube.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni predložila listinskih dokazov in podatkov o svojem poslovanju. Iz podatkov izkaza uspeha za mesece januar do avgust 2009 (B2) izhaja, da je tožena stranka v prvi polovici leta 2009 poslovala z izgubo. Pri toženi stranki je od oktobra 2008 in v nadaljnjih mesecih do decembra 2009 znatno zmanjšala tudi skupna realizacija (B3). Zakoniti zastopnik tožene stranke A.E. je pojasnil, da je imela tožena stranka zaradi prelaganja odpoklicev naročil v oktobru 2008 že 33.000 EUR izgube. Izguba je v letu 2009 še naraščala, zato so pri toženi stranki pristopili k ukrepu reorganizacije. Glede na posledice krize so pri toženi stranki ugotovili, da pri toženi stranki ne potrebujejo več treh komercialistov, temveč samo še dva z ustrezno izobrazbo in znanjem tujih jezikov. Kolegij tožene stranke se je upoštevaje kriterij delovnih izkušenj in kriterij znanja jezikov odločil in izbral tožnico za presežno delavko. Izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke o zmanjšanje naročil in izgube v poslovanju konec leta 2008 in v prvi polovici leta 2009 sta potrdila tudi priči A.C. in J.E.. Zato so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala zmanjšanja prodaje in naročil ter o pozitivnem poslovanju v obdobju pred odpovedjo tožnice neutemeljene in nimajo podlage v izvedenih dokazih, trditve o dobičku za poslovno leto 2010, ko tožnica ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki, pa za odločitev niso relevantne.

Tožena stranka se je zaradi racionalizacije poslovanja (znižanja stroškov) odločila za zmanjšanje števila zaposlenih referentk na področju komerciale. Svojo težavno situacijo zaradi manjšega obsega naročil oziroma slabega poslovanja je reševala z reorganizacijo znotraj družbe. Gre za poslovno odločitev, ki je v izključni pristojnosti delodajalca in je sodišče, razen njenega obstoja, ne presoja. Kako bo delodajalec spremenil organizacijo dela, je torej izključno njegova odločitev. Prav tako za zakonitost odpovedi ni potrebno, da bi delo, ki ga je tožnica opravljala, prenehalo, niti da bi morala tožena stranka delovno mesto formalno ukiniti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se delodajalec lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med še zaposlene. J.E. in A.C. sta prepričljivo izpovedala, da se je tožničino delo razdelilo med ostale zaposlene delavce, in sicer med ostale komercialiste v prodaji in nabavi in del v tajništvo direktorja. Ker je tožena stranka z listinskimi dokazi ter izpovedmi zakonitega zastopnika in prič dokazala negativno poslovanje in reorganizacijske ukrepe, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da obstaja potreba po izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke. Tak dokazni predlog je sodišče prve stopnje glede na navedene ugotovitve utemeljeno zavrnilo kot nepotreben.

Pritožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka na delovno mesto, ki je po vsebini enako njenemu delovnemu mestu in ga je po odpovedi zasedel J.V., zaposliti njo oziroma ji ponuditi novo zaposlitev. V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverila, ali lahko zaposli tožnico pod spremenjenimi pogoji oziroma jo prekvalificira oziroma jo dokvalificira, pa teh možnosti dejansko ni bilo. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici delavec J.V. še ni bil zaposlen, v trenutku prenehanja delovnega razmerja tožnice pa tožena stranka delovnega mesta „vodja marketinga“, ki je bilo povsem drugačno od tožničinega delovnega mesta, še ni imela sistemiziranega. Zato tožena stranka ni ravnala v nasprotju z navedenim določilom, ko tožnici zaposlitve na tem delovnem mestu ni ponudila. Prednostna pravica do zaposlitve po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ZDR določa le v primerih iz 102., 104. in 105. člena ZDR, tožnici pa pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana na teh podlagah. Pravica do nove zaposlitve pa tudi sicer ne vpliva nazaj na obstoj poslovnega razloga za odpoved in ne povzroči naknadne nezakonitosti takšne odpovedi.

Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene zahtevke tožnice. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.