VDSS sodba Psp 680/2007

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se besedilo v I. točki izreka: „z rokami in v predročenju“ nadomesti z besedilom: „z rokami v predročenju“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, opr. št. ... z dne 19. 11. 2004 in iste opravilne številke z dne 9. 6. 2004. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugo delovno mesto, kjer ne bo potrebno dvigovanje bremen nad 10 kg, nad višino pasu, pogostega dela z rokami in v predročenju ali višje od ramen, s polnim delovnim časom od 18. 5. 2004 dalje. Nadalje je odločilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je toženec v roku 15 dni od vročitve sodbe dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 920,32 EUR, po preteku tega roka pa mu plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo, do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 8. odstavek 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) v povezavi z 2. odstavkom 66. člena istega zakona. Skladno z omenjeno določbo namreč zavarovanci med drugim tudi iz 34. člena zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Iz tega, po gramatikalni razlagi povsem jasnega določila ZPIZ-1 izhaja, da tožnik glede na ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti, ne more pridobiti pravic iz naslova invalidnosti. Tožnik je bil v spornem obdobju namreč zavarovan po 34. členu ZPIZ-1. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na 8. odstavek 34. člena ZPIZ-1, ki določa pravice zavarovancev, zavarovanih za ožji obseg pravic, ki ne morejo pridobiti nekaterih pravic, ki so naštete v tej določbi. Omejitve pa so bistveno širše od omejitev iz 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Določba 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1 zgolj našteva, katerih pravic nimajo zavarovanci, zavarovani za ožji obseg pravic, ne ureja pa vprašanja, katere pravice imajo zavarovanci, zavarovani za širši obseg pravic. To vprašanje pa je prepuščeno drugim določbam zakona, ki določajo pogoje za pridobitev oziroma obstoj določenih pravic. Teh določb pa nikakor ni mogoče negirati z določeno razlago pravne praznine znotraj posameznega določila. Določba 2. odstavka 66. člena je napram določbi iz 34. člena ZPIZ-1 pri vprašanju pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja, določba specialne narave, kar pomeni, da jo je potrebno uporabiti tudi pri presoji predmetne zadeve. Način uporabe materialnega prava, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pomeni odmik od načela zakonitosti, kajti povsem jasna določba zakona se poskuša zaobiti z razlagami nekaterih ostalih določb, ki direktno ne urejajo spornega materialnopravnega vprašanja. Toženec še meni, da je tudi neustrezno sklicevanje sodišča prve stopnje na načelo pravičnosti. Takšno načelo iz določb pozitivne zakonodaje ne izhaja in tudi sicer morebitnih splošnih načel ne bi bilo moč uporabiti v smeri sprememb ali odprave posameznih določb pozitivne zakonodaje. Toženec nadalje še navaja, da se omejitve, kot jih je določilo sodišče prve stopnje v zvezi z drugim ustreznim delom nekoliko razlikujejo od omejitev, ki jih je navedel sodni izvedenec oziroma so izhajale iz mnenja invalidske komisije. S sodbo je bil dodan veznik „in“ v tekstu „pogostega dela z rokami in v predročenju“. Pravilno bi moralo biti določeno: „pogostega dela z rokami v predročenju“. Veznik „in“ v dani besedni zvezi spremeni pomen omejitev. Glede na odločitev v sodbi sodišča prve stopnje pa je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, kajti tožnik je v sporu zmagal le deloma. Zavrnitev priznanja II. kategorije invalidnosti glede na III. kategorijo invalidnosti ne pomeni neuspeha v sorazmerno majhnem delu zahtevka. Pritožbeno sodišče naj sicer glede stroškov odloči glede na način odločitve o glavni stvari.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da toženec očitno ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija, pač pa zatrjuje napačno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožnika si toženec materialno pravo napačno interpretira. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo in odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ustrezno uporabilo določbo 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 v zvezi s 34. členom istega zakona.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki očitno med strankama tudi ni sporno, je sodišče ugotovilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Skladno z 2. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je pri tožniku delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50%. Zaradi težav z desno ramo pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, to je dokončevalec profilov. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z določenimi omejitvami. Do nastanka invalidnosti je prišlo dne 18. 5. 2004. Tedaj pa je bil tožnik prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je zavarovanje trajalo od 13. 2. 2004 do 31. 12. 2004.

Glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja ZPIZ-1 v 2. odstavku 66. člena določa, da zavarovanci iz 20., 21., 23., 24., 26., 27., 28. in 34. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. Ker je bil tožnik v spornem obdobju, torej v času nastanka invalidnosti zavarovan po 34. členu, je pri vprašanju pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja potrebno uporabiti tudi določbo 34. člena ZPIZ-1, ki v 8. odstavku določa, da zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine, dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in do dodatka za rekreacijo. Navedena določba vprašanje priznanja, med drugim tudi pravic za primer invalidnosti, veže na pretežnost zavarovanja. Zavarovancu, ki je bil pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za širši obseg pravic, gredo tudi pravice iz invalidskega zavarovanja. Te pravice pa ne gredo zavarovancu, ki je bil pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za ožji obseg pravic. Definicija zavarovanja za ožji obseg pravic je podana v 8. členu. Gre za zavarovanje, izključno za pridobitev pravice do starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine ter za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru slepote, ki ga lahko izberejo zavarovanci iz 34. člena tega zakona, ki plačujejo prispevke od osnove, ki je nižja od najnižje osnove iz 209. oziroma 210. člena tega zakona, vendar ni nižja od zajamčene plače. Zavarovanje za ožji obseg pravic je bilo urejeno tudi v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) in sicer v 19. členu, ki je bil noveliran s spremembo in dopolnitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 7/96, 5. člen). Glede priznavanja pravic pa je bilo v 20. členu določeno, da zavarovancem, ki so bili zavarovani nekaj časa za vse primere zavarovanja, nekaj časa pa kot zavarovanci za ožji obseg pravic, se pravice odmerijo po tistem obsegu zavarovanja, v katerem so bili nad polovico skupne zavarovalne dobe.

Med strankama je nesporno, da je bil tožnik pretežni del obdobja vključen v zavarovanje za vse primere zavarovanja.

V zvezi z uporabo 66. člena ZPIZ-1, ko gre za zavarovance po 34. členu istega zakona, je pritožbeno sodišče že v drugi zadevi pod opr. št. Psp 402/2007 z dne 19. 2. 2008 zavzelo stališče, da v primeru uporabe zgolj navedenega člena zavarovanec, ki je bil v času nastanka invalidnosti zavarovan po 34. členu ZPIZ-1 (prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje) v primeru III. kategorije invalidnosti ne bi pridobil pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako tolmačenje omenjenega člena pa bi bilo v bistvu v nasprotju z že citiranim 8. odstavkom 34. člena ZPIZ-1. V skladu z navedeno določbo zavarovanci, ki so zavarovani po 34. členu v primeru, ko gre za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, teh pravic ne pridobijo le v primeru, če so bili pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic. Kot to izhaja iz komentarja Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Bonex Založba, Ljubljana 2004) je bilo omenjeno besedilo dodano z novelo ZPIZ-1 c in velja od 1. januarja 2002 dalje. Sprejeto novo besedilo tako upokojencem kot zavarovancem ne glede na zadnje zavarovanje zagotavlja enoten obseg pravic iz zavarovanja za ožji obseg pravic. Da je pri odločanju o pravicah iz invalidskega zavarovanja potrebno izhajati iz celotnega besedila 34. člena ZPIZ-1, izhaja tudi iz primerjave med ostalimi členi v tem zakonu in pa pridobitvijo pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako v 2. odstavku 66. člena ni navedenega 29. člena (pasivno zavarovanje), kar pomeni, da oseba, ki v času nastanka invalidnosti ni bila zavarovana, bo pridobila pravice iz invalidskega zavarovanja tudi v primeru, če je bila pri njej podana III. kategorija invalidnosti, seveda ob izpolnjevanju ostalih zakonsko določenih pogojev, medtem ko oseba, ki je bila ob nastanku invalidnosti prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje in je s tem v zvezi plačevala prispevke, pa po stališču, kot ga je zavzel toženec, naj ne bi bila upravičena do teh pravic. Po stališču pritožbenega sodišča je torej v primeru zavarovanca, ki je bil v času nastanka invalidnosti zavarovan po 34. členu, glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja potrebno uporabiti tudi določbo 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1. V tem primeru torej določba 2. odstavka 66. člena glede zavarovancev iz 34. člena ZPIZ-1 ne pomeni specialne določbe in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Določbe ZPIZ-1 je potrebno obravnavati kot celoto in jih tudi razlagati skladno s splošnimi načeli omenjenega zakona. V 5. odstavku 7. člena je določeno, da pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Če zakon ne določa drugače, so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači in drugim dohodkom in plačanim prispevkom. Tožnik je pretežni del zavarovanja plačeval prispevke za vse primere zavarovanja. V tem primeru do pravic iz invalidskega zavarovanja ni upravičen le v primeru utemeljenih z zakonom določenih razlogov. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno določbe ZPIZ-1 tolmačiti skladno z namenom zakona, torej skladno s temeljnimi načeli zakona (3. člen ZPIZ-1). Z obveznim zavarovanjem se namreč zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi.

Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno tožniku priznalo pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost pa je sodišče prve stopnje naložilo tožencu. Za tako odločitev je imelo pravno podlago v 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1). Toženec bo torej skladno s citirano določbo v novem postopku odločal tako o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot tudi o višini in izplačevanju. Odločitev je namreč odvisna od ugotovitve, ali so izpolnjeni ostali zakonsko določeni pogoji za priznanje pravice kot tudi za izplačevanje nadomestila.

Pritožba je utemeljena le v delu, ki se nanaša na določitev omejitev na drugem ustreznem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je namreč poleg ostalih omejitev zapisalo, da lahko tožnik dela na delovnem mestu, kjer ni pogostega dela z rokami in v predročenju. Kot to izhaja iz listinske dokumentacije v spisu, še posebej izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.Z., dr. med., z dne 26. 4. 2007, so pri tožniku poleg ostalih omejitev potrebne tudi omejitve pogostega dela z rokami v predročenju. Ker gre v tem primeru za bistveno razliko glede določitve omejitve, je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 358. člena ZPP besedilo v točki I. izreka „z rokami in v predročenju“ nadomestilo z besedilom „z rokami v predročenju“.

Glede pritožbenih navedb v zvezi s priznanjem in odmero stroškov postopka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi pravilno izhajalo iz 3. odstavka 154. člena ZPP, kajti tožnik v sporu ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški.

Glede odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.