UPRS sodba I U 1141/2010

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Prvostopni davčni organ je na podlagi zaprosila Zvezne javne službe za finance, Urada za pobiranje DDV, Centralnega urada za DDV za tuje obdavčljive osebe iz Bruslja v Belgiji, z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost in denarne kazni po 70. členu belgijskega zakona o DDV, ki znaša skupaj 342 508,60 EUR in ki je razvidna iz priloženega seznama izvršilnih naslovov, iz denarnih prejemkov tožnika. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je bil tožnik na podlagi prvega odstavka 128. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06-UPB2, v nadaljevanju: ZDavP-1) pozvan, da plača zapadle neplačane davke, ki so bili navedeni v seznamu izvršilnih naslovov in ki ga je posredoval zgoraj navedeni belgijski davčni organ skupaj z zaprosilom za izterjavo neplačanih davščin in stroškov postopka. Ker tožnik kljub obvestilu in pozivu k plačilu dolžnega zneska ni poravnal, je davčni organ izdal izpodbijani sklep ter s tem začel po določbah ZDavP-1, ki se nanašajo na davčno izvršbo, izvršbo dolžnega zneska iz zaprosila.

Drugostopni davčni organ je v izreku izpodbijanega sklepa skupni dolgovani znesek spremenil, tako da glasi „342 508,59 EUR“, v preostalem pa pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Z ozirom na pritožbene ugovore in ob sklicevanju na določbe ZDavP-1, ki se nanašajo na mednarodno upravno pomoč v postopkih izterjave, ugotavlja, da se v upravnih spisih nahaja zaprosilo organa države prosilke, iz katerega je razvidno, da so pogoji za izterjavo iz člena 7(2) (a) in (b) Direktive 76/308/EEC (v nadaljevanju: Direktiva) izpolnjeni ter da je s tem izpolnjen kriterij iz drugega odstavka 220. člena ZDavP-1, v spisih pa se nahaja tudi nalog organa države prosilke za izvršbo (sklic št. 402.0322.00357), iz katerega je razvidno, da je bil tožnik s priporočeno pošiljko na dan 25. 3. 2002 pozvan, da dolgovane zneske plača do 25. 4. 2002, česar pa ni storil in se zato uvede sodni postopek. Ker davčne obveznosti niso bile poravnane, jih je treba izterjati po določbah ZDavP-1. Izvršilni naslov iz drugega odstavka 131. člena ZDavP-1 je (med drugim) izvršljiva tuja odločba, ki jo davčni organ prejme v izvršbo na podlagi Četrtega dela zakona. Obveznosti, ki so predmet izterjave, so razvidne iz dokumenta, ki je naslovljen s strani države prosilke kot „Podatki, ki se nanašajo na zaprosilo“ in ki ga prvostopni organ v izreku sklepa opredeli kot seznam izvršilnih naslovov. Da je tožnik seznam prejel, je nesporno razvidno tudi iz pritožbenih navedb. Iz seznama, ki je priloga izpodbijanega sklepa, je razvidna tako referenčna številka izvršilnega naslova (naloga za izvršbo, sklic št. 402.0322.00357), navedena je izvršljivost, znesek posameznih obveznosti ter vrsta davka, ki se terja. Skladno z Direktivo je naveden tudi datum zastaranja in datum vročitve. Iz seznama je torej razvidna podlaga za izvršbo, medtem ko iz določb 137. člena ZDavP-1 ne izhaja, da bi moral biti sestavina sklepa izvršilni naslov oziroma odločba, ki se izvršuje, kot to trdi tožnik v pritožbi. Pogoji za izdajo sklepa o izvršbi so torej izpolnjeni, ostale listine (zaprosilo, nalog za izvršbo države prosilke ter poročilo o ugotovitvah) pa tožnik lahko vpogleda v upravnih spisih. V zvezi s sklicevanjem pritožbe na možnost odloga ali obročnega plačila drugostopni organ pojasni, da davčni organ v primerih iz 207. člena ZDavP-1 ni dolžan nuditi pomoči za izterjavo, lahko pa to stori, kot je to storil v konkretnem primeru. Prav tako davčni organ ni pristojen za presojo postopanja s strani države prosilke v zvezi z uporabo jezika. V skladu s petim odstavkom 142. člena ZDavP-1 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Sicer pa iz pritožbenih navedb smiselno sledi, da je bil z obveznostjo seznanjen. Če pa naloženo obveznost izpodbija, mora sprožiti postopke po predpisih države prosilke, organ te države mora o tem obvestiti pristojni davčni organ, le-ta pa lahko izvršbo zadrži do odločitve v zadevi. Organi Republike Slovenije lahko odločajo le o pravnih sredstvih zoper akte, ki jih izdajo slovenski davčni organi in to v skladu s slovensko zakonodajo. Kolikor tožnik nasprotuje naloženi obveznosti, se mora torej obrniti na pristojne organe države prosilke.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov pravnega zastopanja. Ob sklicevanju na določbe ZDavP-2 in Ustave uveljavlja napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in očitno napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da niti iz izreka sklepa niti iz obrazložitve ni razviden akt, ki dovoljuje izvršbo ter datum vročitve tega akta. Tožnik akta države prosilke, ki bi dovoljevala izvršbo, ni nikoli prejel, čeprav je to njegova pravica, kot ima pravico tudi, da prejme akt v slovenskem jeziku, ker drugih jezikov ne razume. Podlaga za izterjavo je namreč lahko le vročen in s tem dokončen akt države prosilke. „Podatki, ki se nanašajo na zaprosilo“, ki so bili tožniku vročeni skupaj s sklepom kot priloga in podlaga za sklep, niso izvršilni naslov v smislu 131. člena ZDavP-1 niti iz navedenih podatkov ne izhajajo izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti in znesek davka in obresti za vsako vrsto davka posebej. Ker ni naveden podatek o aktu, ki dovoljuje izvršbo, tožnik ne more zahtevati njegove vročitve pri državi prosilki, s tem pa mu je onemogočena pravica do pravnega sredstva. Tožnik poudarja, da ni dobil niti obvestila o neplačanih davkih, ki je procesna predpostavka za dopustnost davčne izvršbe. V upravnih spisih ni dokazila o vročitvi in tudi ne o tem, da bi bilo obvestilo sploh poslano. Poleg tega bi mu moral davčni organ v skladu s prvim odstavkom 253. člena ZDavP-2 vročiti tudi akt ali odločbo, ki naj bi jo izdal pristojni organ države prosilke in je izvršilni naslov. Opustitev vročitve obvestila in odločbe imata za posledico nezakonitost vseh izdanih sklepov davčnega organa, tudi izpodbijanega, postopek, ki se vodi, pa je nezakonit in arbitraren. Tožniku je bila s tem kršena ustavna pravica do izjavljanja v postopku in do uporabe lastnega jezika ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva, kar vse so temeljne človekove pravice in svoboščine. Materialno pravo pa je kršeno s tem, ker je davčni organ, kljub temu, da ne bi smel, nudil pravno pomoč drugi državi. Glede na tožnikovo premoženjsko in dohodkovno stanje so izpolnjeni pogoji za odlog plačila oziroma obročno plačilo, kar bi moral davčni organ preveriti in upoštevati. Tako pa je v odločbi o pritožbi zgolj arbitrarno zavrnil pritožbeni ugovor v tej smeri. Zlasti pa je pravica do izterjave zastarala, na kar opozarja tudi drugostopni organ v (drugih) svojih odločbah. Izhaja pa tudi iz priloge „Podatki, ki se nanašajo na zaprosilo“, tako iz izvirnika kot iz prevoda, in sicer je pravica zastarala že 16. 9. 2008. Vse to je bilo zatrjevano in dokazovano že v pritožbi zoper sklep, vloženo pa je bilo tudi že izredno pravno sredstvo. Drugostopni organ je po navedbah tožnika pritožbene ugovore zavrnil zgolj pavšalno, tako da se odločitve ne da preizkusiti. Zato je podana nadaljnja bistvena kršitev določb postopka. Ugovor zastaranja pritožbeni organ ob enakem pravnem in dejanskem stanju enkrat upošteva in drugič ne, ne da bi za to navedel razloge. Že samo ta ugotovitev pa terja odpravo vseh odločb (pravilno: sklepov) prve stopnje zaradi grobe kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasni, da je bilo na pritožbo odgovorjeno v (drugostopni) odločbi. Glede ostalih tožbenih ugovorov pa navaja, da izdaja obvestila o neporavnanih obveznostih v letu 2006 in 2007 ni bila predpostavka za izdajo sklepa o izvršbi. Nastop zastaranja po tem, ko je sklep o izvršbi izdan, pa ne vpliva na vprašanje zakonitosti sklepa, temveč predstavlja razlog za ustavitev izvršbe, kolikor je pravica do izterjave dejansko zastarala. Glede na to tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sporna in se presoja (tudi v upravnem sporu) pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi. Pravilnost in zakonitost sklepa se presoja v času, ko je bil sklep izdan, to je na dan 27. 12. 2006, kar pomeni, da z ozirom na (relativni) zastaralni rok, ki je v skladu z 220. členom ZDavP-1 razviden iz zaprosila za izterjavo (16. 9. 2008), zastaranje prisilne izterjave dolgovanega zneska ob izdaji izpodbijanega sklepa nedvomno še ni nastopilo. Tožbeni ugovor zastaranja je torej po povedanem neutemeljen, ne glede na navedbe in razloge, ki so razvidni iz drugih izdanih odločb ali sklepov, ki se nanašajo na isti davčni dolg oziroma na istega dolžnika.

Očitno neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da so razlogi druge stopnje pavšalni in da se odločitve ne da preizkusiti. Kot je razvidno že iz gornjega povzetka njegovih razlogov, je drugostopni organ obširno in dovolj jasno odgovoril na vse pritožbene ugovore ter obenem ustrezno dopolnil razloge izpodbijanega sklepa.

Glede tožbenih očitkov o pomanjkljivostih izpodbijanega sklepa pa sodišče ugotavlja, da iz izreka in obrazložitve sklepa res ni razviden akt, ki dovoljuje izvršbo ter datum vročitve tega akta tožniku. Razvidna pa sta oba navedena podatka iz seznama izvršilnih naslovov oziroma iz „Podatkov, ki se nanašajo na zaprosilo“ in so, kot to sledi iz izreka sklepa, kot priloga njegov sestavni del. Iz teh podatkov je, kot pravilno ugotavlja že drugostopni davčni organ, razvidna tako oznaka akta, ki dovoljuje izvršbo (Referenčna številka izvršilnega naslova – 402.0322.00357), kot tudi datum vročitve akta naslovniku (16. 9. 2003). Razviden pa je tudi datum izvršljivosti (5. 9. 2003) ter znesek glavnice in obresti za vsako vrsto obveznosti (DDV in denarno kazen) in stroškov postopka („do dneva podpisa tega dokumenta“ - zaprosila). Drugačne tožbene navedbe so torej v nasprotju s podatki spisov.

Glede obvestila o neplačanem davku iz 128. člena ZDavP-1 iz listin, ki so v spisih, konkretno iz kopije obvestila, sledi, da je bilo obvestilo tožniku poslano in da mu je bilo poslano pred izdajo izpodbijanega sklepa. Ne drži torej tožbena trditev, da iz spisov ne sledi, da bi mu bilo obvestilo sploh poslano. Dokazila o vročitvi pa ni, ker se mu obvestilo ni vročalo osebno (s povratnico). Kljub temu pa sodišče ne dvomi, da je tožnik pošiljko prejel, saj ne navaja nobene okoliščine, ki bi lahko postavila pod vprašaj pravilnost vročitve, pri tem ko je iz spisov razvidno, da je tožnik prejel in prevzel vse ostale, na isti naslov poslane pošiljke. Sicer pa sodišče meni, da obvestilo o neplačanem davku pri izterjavi davčnih obveznosti v postopku medsebojne upravne pomoči za začetek davčne izvršbe niti ni bilo obvezno. Z določbami o medsebojni upravni pomoči namreč posebno obveščanje o nameravani izterjavi ni predvideno. Kolikor gre za uporabo določb ZDavP-1, ki se nanašajo na davčno izvršbo, pa iz 128. člena sledi, da se obvestilo pošlje pred začetkom davčne izvršbe in s tem pred izdajo sklepa o davčni izvršbi. Ta pa je v primeru izterjave v okviru upravne pomoči že začeta s sklepom ali drugim aktom države prosilke, ki dovoljuje izvršbo in ki se pošlje davčnemu organu skupaj za zahtevkom oziroma zaprosilom za izterjavo. Davčni organ lahko sklep le dopolni ali nadomesti, ne začne pa s svojim sklepom ponovno davčne izvršbe, kar pomeni, da tudi ni podlage za obveščanje o neplačanem davku, ki se izvrši pred izdajo sklepa in ki bi ga bilo sicer, glede na vsebino 128. člena ZDavP-1, šteti za procesno predpostavko za začetek davčne izvršbe.

Glede akta, ki je izvršilni naslov in s tem podlaga za davčno izvršbo, pa prav tako že drugostopni organ pravilno pojasni, da le-ta po določbah ZDavP-1 ni priloga izpodbijanemu sklepu. Ker gre za akt države prosilke, se vroča s strani organov zadevne države, po predpisih države prosilke pa se vodijo tudi vsi postopki s pravnimi sredstvi. Da je bil tožnik z zadevnim aktom seznanjen, sledi iz „Podatkov, ki se nanašajo na zaprosilo“, in sicer iz tistih rubrik, ki izkazujeta oznako izvršilnega naslova in datum njegove vročitve naslovniku – tožniku. Podatki iz zaprosila, ki jih posreduje organ države prosilke, so po določbah 217. člena ZDavP-1 (zakonska) podlaga za izterjavo. Zato jim je davčni organ utemeljeno sledil, medtem ko jim tožnik konkretno niti ne ugovarja in jim tudi ni ugovarjal v pritožbi.

Primeri, ko pristojni organ ni dolžan nuditi pomoči za izterjavo, so določeni v 207. členu ZDavP-1, med drugim tudi v primeru, če bi se z izvršbo lahko ogrozilo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov in bi davčni organ, če bi davčni dolg nastal v Sloveniji, lahko odobril odlog plačila ali obročno plačilo v skladu s 36. ali 37. členom tega zakona (ZDavP-1). Sodišče se strinja z razlogi druge stopnje, po katerih davčni organ v takšnem primeru lahko odkloni upravno pomoč, ni pa tega dolžan storiti. Poleg tega je po presoji sodišča treba to določbo brati in razumeti v smislu določb Direktive, konkretno določb 14. člena, po katerih zaprošeni organ ni dolžan nuditi pomoči (iz členov 6 do 13 Direktive), če bi zaradi položaja dolžnika izterjava terjatve povzročila resne gospodarske ali socialne težave v državi, kjer ima zaprošeni organ sedež. Pogoj za to, da se odkloni pomoč, so torej težave na ravni države in ne zgolj izpolnjeni pogoji za odlog plačila davka ali obročno plačilo in s tem težave, ki jih imajo zaradi izvršbe zavezanec in njegovi družinski člani. Možnost odklonitve pomoči je zato, z ozirom na njene posledice, treba razumeti kot skrajen ukrep ter jo razlagati restriktivno (omejevalno), še zlasti, ker davčni organ lahko, v skladu z določbami 224. člena ZDavP-1, po posvetovanju s pristojnim organom države prosilke, še med postopkom dolžniku odobri odlog plačila ali plačilo na obroke in s tem na dovolj učinkovit način odpravi oziroma omili težave, ki jih ima konkretni zavezanec zaradi davčne izvršbe. Da bi bili izpolnjeni pogoji za odklonitev pomoči v skladu z zgoraj navedeno razlago, pa tožnik ne trdi niti ni tega zatrjeval v pritožbi. To pa pomeni, da tudi v tem pogledu ni podana kršitev (materialnega) prava, ki jo tožnik zatrjuje v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.