UPRS sodba IV U 17/2011

1.Tožba se zavrne.
2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano prvostopno odločbo Centra za socialno delo Z., številka 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010 je pod točko 1 odločeno, da se mld. A.A., rojen ..., ki ga je rodila B.B., rojena ... s stalnim bivališčem ..., v skladu z njenim soglasjem in soglasjem njegovega očeta C.C., rojenega ..., stalno bivališče ..., odda v posvojitev z dnem izvršljivosti te odločbe. Pod 2. točko je odločeno, da rejništvo za mld. D.D., rojeno ... preneha z dnem izvršljivosti te odločbe. Pod točko 3 je odločeno, da v tem postopku ni stroškov. Z odločbo Centra za socialno delo Z. z isto številko in datumom, je odločeno pod točko 1 izreka, da se mld. D.D., rojena ..., ki jo je rodila B.B., rojena ..., stalno bivališče ..., v skladu z njenim soglasjem in soglasjem njenega očeta C.C., rojen ..., stalno bivališče ..., odda v posvojitev z dnem izvršljivosti te odločbe. Pod točko 2 izreka je odločeno, da rejništvo za mld. D.D., rojeno ... preneha z dnem izvršljivosti te odločbe, in da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (3. točke izreka). V obrazložitvi obeh odločb prvostopni upravni organ navaja enako dejansko in pravno stanje oziroma razloge za odločitev oddaje obeh mld. otrok v posvojitev dosedanjim rejnikom. V razlogih se navajajo vse aktivnosti oziroma celoten ugotovitveni postopek s pridobitvijo mnenj psihologov, ogledov na domu rejniške družine, ki je dala predlog za posvojitev, pridobljenih mnenj o napredovanju otrok v vrtcu in šoli. V skladu z določbo 141. člena prvega odstavka Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, številka 69/2004, dalje ZZZDR), je za oddajo v posvojitev potrebno soglasje staršev, ki je bilo v tem primeru pridobljeno v oktobru leta 2008, sicer pogojeno s tem, da morata mld. otroka v drugo družino, kar pa upravni organ ni sprejel, glede na to, da je upošteval, kaj je bistveno za koristi otrok.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo (sklepom), številka 12006-2/2010/3 z dne 20. 12. 2010 odločila, da se oba pritožbena postopka proti prvostopnima upravnima odločbama združita v en pritožbeni postopek in se pri odločbi, ki se nanaša na posvojitev mld. D.D. in mld. A.A. v 1. in 2. točki izreka izpodbijane odločbi besedi „izvršljivosti“ nadomestita z besedama „pravnomočnosti“, v ostalem pa se obe izpodbijani odločbi potrdita. Tožena stranka v razlogih odločitve navaja iste dejanske in pravne razloge kot prvostopna odločba, zato jih sodišče v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistveno kršitev določb postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da tožnica soglasja za posvojitev mladoletnih otrok ni dala. Iz priložene izjave stranke, številka 12034-5/2007-27 pred Centrom za socialno delo Z. z dne 24. 10. 2008 izhaja, da naj bi sicer pred uradno osebo E.E. pristopila tožnica B.B. in podala izjavo kot izhaja iz besedila, vendar ta ni podpisana z njene strani, niti ni podpisa otrok, ampak je na hrbtni strani le podpis uradne osebe in očeta mld. otrok C.C.. Ni pooblastila, iz katerega bi izhajalo, da bi C.C. zastopal B.B. (tožnico). Sklicuje se na določbo prvega odstavka 141. člena ZZZDR, ki določa kot pogoj soglasje za oddajo otrok v posvojitev, kar pa v tem primeru ni bilo narejeno. Na ta način je tožnica prikrajšana za zakonsko pravico, da soglasje o posvojitvi v roku enega leta prekliče, saj sploh ni vedela za dano soglasje in začetek postopka o posvojitvi. Tožnica ne želi, da se otroka oddata v posvojitev, ker si je uredila razmerje. Prej otroka ni mogla obiskovati zaradi nasilja in odvisnosti od partnerja C.C., ko pa je opravila vozniški izpit in kupila osebno vozilo, otroka redno obiskuje. Mld. D.D. in A.A. bi moral biti priznan položaj stranskega udeleženca glede na določbe Konvencije o otrokovih pravicah (OZN), ki jo je ratificirala tudi Republika Slovenija. Ta določa, da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja z vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek 9. člena in 12. člena Konvencije). Upravni organ ni obrazložil, če je poizkušal pridobiti stališča obeh mld. otrok, in kako presoja njune želje in je na ta način kršil mednarodno zagotovljene pravice otrok. Niti tožnici, niti mld. otrokoma ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavijo o okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (zaslišanje strank), kot to zahteva 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v prvem odstavku določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ponovno navaja, da je soglasje vezano na pogoj, da se mld. otroka oddata v posvojitev v kakšno drugo družino in ju ne bosta posvojila rejnika. Takšno soglasje se ne more šteti kot soglasje v pravno relevantnem smislu, ki ga zahteva prvi odstavek 141. člena ZZDR, in bi upravni organ moral nejasnosti ter dvome odpraviti in preveriti in dognati pravo voljo obeh staršev in ne le enega. Starša tudi nista bila poučena o pravici, da lahko soglasje v roku enega leta prekličeta, kar je v skladu z načelom varstva pravic stranke, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (7. člen ZUP). Predlaga, da se odločbi Centra za socialno delo Z., številka 1203-37/2008-273/1 z dne 23. 7. 2010 odpravita, in da se postopek posvojitve ustavi oziroma podredno, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka tudi predlaga povrnitev stroškov upravnega spora in upravnega postopka v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranki z interesom v tem sporu (prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) F.F. in G.G. na tožbo nista odgovorila.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta oba upravna organa v razlogih svoje odločitve navedla pravilne dejanske in pravne razloge za odločitev, zato sodišče teh razlogov v izogib ponavljanju ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da gre za nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi odločbe in samimi listinami v spisu, ker v upravnem spisu ni tožničinega soglasja, glede na to, da je na tožničini izjavi podpis očeta mld. otrok in ne tožničin podpis. Tožnica je tožbi priložila listino izjavo stranke, številka 12034-5/2007-274 z dne 24. 10. 2008, na kateri je sicer kot prisotna oseba navedena tožnica, na zadnji strani pa je dejansko podpisan kot stranka oče mld. otrok C.C. (listina je v obliki kopije enaka izvirniku z dne 28. 1. 2011). Vendar pa iz upravnega spisa tožene stranke izhaja, da je navedena originalna listina v obliki izjave stranke, na zadnji strani podpisana s strani tožnice B.B. V upravnem spisu tožene stranke je tudi dopis, ki ga je poslal Center za socialno delo Z. toženi stranki, na katerem je navedeno, da na podlagi telefonskega razgovora z dne 21. 3. 2011, v prilogi pošiljajo originalne zapisniške izjave, torej tudi tožnice B.B. Glede na takšno spisovno izkazano dejstvo danega soglasja obeh staršev mld. otrok, ki je izkazano z originalnimi listinami v obliki izjav strank, je bil upoštevan prvi odstavek 141. člena Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih (dalje ZZZDR), ki določa, da se sme v posvojitev dati samo otrok, med drugim tudi, če so njegovi starši privolili pred pristojnim organom, da oddajo otroka v posvojitev.

Tožbeni ugovor, da soglasje ni bilo dano brezpogojno, kar bi moralo biti dano, glede na to, da je bilo pogojeno z oddajo v kakšno drugo družino, in da jih ne posvojita rejnika, je prav tako brez pravne podlage. Tožnica je namreč v izjavi navedla, da se strinja s posvojitvijo mld. otrok, kar pomeni, da same oddaje v posvojitev ni z ničemer pogojevala, sama izbira družine, v kateri bo otrok posvojen, pa je v pristojnosti centrov za socialno delo, ki pri tem upošteva koristi mld. otrok (prvi odstavek 106. člena in 146. člen ZZZDR). Tožbena ugovora, da bi moral upravni organ oba starša seznaniti z njuno zakonsko pravico, da lahko soglasje v roku enega leta prekličeta, kar je v skladu z načelom varstva pravic stranke, ki določa, da je treba v postopku strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, in da tožnica ni imela možnosti, da se izjavi o dejstvih pred izdajo odločbe (7. in 9. člen ZUP), sta sicer utemeljena, ker iz listin upravnih spisov dejansko ne izhaja, da bi bila na takšno pravico, da lahko prekličeta soglasje (tudi tožnica) opozorjena, in da ji ni bila dana možnost izjave pred izdajo odločbe. Ne glede na to, pa takšna kršitev ni bistveno vplivala na pravilnost odločitve, ker iz samega spremljanja dolgoletnega rejniškega postopka izhaja, da tožnica v vseh teh letih ni imela dejanskega interesa, da bi z mld. otrokoma vzdrževala stike, ne glede na njene tožbene navedbe, da ji je to preprečeval slab partnerski odnos do očeta mld. otrok.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ni bila upoštevana Konvencija o otrokovih pravicah (OZN), ki jo je ratificirala tudi Republika Slovenija, in ki določa, da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek 9. člena in 12. člen Konvencije), kar pa ni bilo upoštevano v obravnavanem primeru. Drugi odstavek 9. člena Konvencije, na katero se sklicuje tožnica določa, da imajo v kateremkoli postopku v skladu s 1. točko tega člena vse prizadete stranke možnost sodelovati v postopku in izraziti svoje mnenje. 1. točka tega člena pa določa, da države pogodbenice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, razen če v skladu z veljavnim zakonom in postopki pristojne oblasti v sodnem postopku odločijo, da je takšna ločitev nujna za otrokovo korist. V tem primeru pa iz vseh listin v spisu, iz katerih je razvidno dejansko stanje nedvomno izhaja, da je takšna ločitev od staršev nujna za korist obeh mld. otrok. 12. člen Konvencije, na katero se sklicuje tožnica, pa določa, da države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja le-tega v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj, pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Drugi odstavek tega člena še nadalje določa, da ima otrok za to možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno, bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili in notranjo zakonodajo. Ta določba Konvencije je upoštevana v 137. členu ZZZDR, ki v drugem odstavku določa, da je za posvojitev mladoletne osebe, ki je starejša od 10 let, potrebno njeno soglasje. Glede na to, da mld. otroka v času posvojitve še nista dopolnila 10 let in glede na, s strani upravnega organa spremljanega, že vrsto let trajajočega rejniškega obdobja, ki se je izkazalo kot izredno uspešno in koristno za oba mld. otroka, je bila prav tako upoštevana ta konvencijska določba, podrobneje opredeljena v navedenem drugem odstavku 137. člena ZZZDR.

Sodišče še ugotavlja, da je v izreku prvostopne odločbe, ki se nanaša na mld. A.A. sicer v 2. točki izreka nepravilno navedeno: „rejništvo za mld. D.D., rojeno ... preneha z dnem izvršljivosti te odločbe“, kar je v nasprotju s 1. točko izreka, ker se oddaja v posvojitev nanaša na mld. A.A., in ne na mld. D.D. Ker pa preneha rejništvo po 170. členu ZZZDR, med drugim tudi, če prenehajo razlogi zaradi katerih je bila potrebna oddaja otroka v rejništvo, je zato v skladu s 1. točko izreka odločbe o oddaji v posvojitev mld. A.A., rejništvo zanj prenehalo že po samem zakonu (drugi odstavek 170. člena ZZZDR). Glede na navedeno, takšna nepravilnost ni vplivala na zakonitost odločitve prvostopnega upravnega organa.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka:

Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.