VSL sodba I Cp 1769/2011

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Tožena stranka A. K. je dolžan tožeči stranki Mestni občini Kranj plačati 5.381,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 do plačila, v 15. dneh pod pretnjo izvršbe. V preostalem delu, to je glede plačila 12.131,07 EUR, se zahtevek zavrne“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 645,63 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo 13.981,35 EUR z obrestmi. Glede zneske 3.532,01 EUR pa je zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Tožeči stranki je sodišče naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 157,69 EUR.

2Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi oz. zahtevek zavrne. Pritožba trdi, da je že v odgovoru na tožbo navajala, da tožeča stranka svoj zahtevek specificira pavšalno in da izračuna dolga ni mogoče preizkusiti. Ker je bilo tako, tožena stranka konkretneje zahtevka tudi ni mogla prerekati. Prav tako je trdila, da so stroški večkratnega opominjanja v višini 8,32 EUR neutemeljeni, saj toženka ni bila večkrat opomnjena k plačilu, marveč le enkrat iz same pogodbe ni mogoče izračunati, kakšen je preostanek posojila in kakšna je revalorizacijska stopnja. Tudi iz listine A6 specifikacija vtoževanega dolga ni razvidna. Listine A6 sploh ni mogoče preizkusiti. Dokazni listini A4 in A6 med seboj nista usklajeni. Pritožba meni, da bi moralo sodišče zavrniti vsaj zahtevek glede plačila 8.599,70 EUR, ki predstavlja revalorizirani preostanek posojila na dan 11. 4. 2008.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi ne more biti sporno, da je podlaga tožbenega zahtevka podana. Tožena stranka si je izposodila denar, ki ga nato ni v celoti vrnila. Tožeča stranka je imela na podlagi pogodbe pravico, da v primeru, kakršen je nastal (neplačilo dveh zaporednih obrokov), zahteva poleg vračila vseh zapadlih anuitet tudi takojšnje vračilo vseh nezapadlih in ustrezno revaloziranih anuitet. To upravičenje je tožeča stranka tudi udejanila (z vložitvijo tožbe v tej pravdi po poprejšnjem opominu).

6Drugo pa je vprašanje višine dolžnega zneska. Iz same pogodbe ni mogoče ugotoviti, kolikšen je bil znesek posameznih mesečnih anuitet. Prav tako ni mogoče ugotoviti, za koliko obrokov sta se stranki dogovorili. Besedilo drugega odstavka 1. člena pogodbe je glede teh vprašanj pomensko odprto (1). Očitno je, da sta glede navedenih vprašanj stranki sklenili dodatne dogovore ali pa so bili ti v skladu z 11. členom pogodbe vezani na določila razpisa stanovanjskih posojil Mestne občine Kranj z dne 16.5.1995. A tisto, kar je bistveno, je, da sama višina anuitete iz predložene pogodbe ni in ne more biti sama po sebi umevna, stranki pa drugih pogodbenih prvin (vključno z vsebino prej navedenega razpisa) sodišču v tem postopku nista razodeli.

7Pri vprašanju ustrezne specifikacije višine vtoževane terjatve (in s tem sklepčnosti tožbe), je zato odločilno, kakšna je trditvena podlaga tožeče stranke, dalje, kakšna je ugovorna aktivnost tožene stranke zoper trditveni temelj tožbe in nazadnje, katera dejstva, ki so pomembna za presojo utemeljenosti višine terjatve, so med strankama sporna. (Ne)spornost posameznih odločilnih dejstev je odvisna od konkretizirane procesne aktivnosti strank v luči pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP.

8Tožeča stranka je trdila:

da je tožena stranka do 30.5.2002 plačala 70 obrokov v znesku 4.671,39 EUR;

da je neplačanih 71 obrokov do 11.4.2008 , kar znese 8.905,34 EUR;

da znaša revalorizirani ostanek posojila na dan 11.4.2008 znesek 8.599,70 EUR;

da so stroški večkratnega opominjanja 8,32 EUR.

9Tožena stranka je obrazloženo ugovarjala trditvam, ki so povzete v 3. in 4. alinei zgoraj. Glede stroškov opominjanja (kar je minornega pomena), je trdila, da je prejela le en opomin. Osrednji del konkretiziranega ugovora pa se nanaša na revaloriziran ostanek posojila na dan 11.4.2008. Trdila je, da ni znano, na kakšen način je tožeča stranka ta znesek izračunala. Navajala je, da je zahtevek v tem delu nerazumljiv, neobrazložen in da tožeča stranka zanj ni predložila nobenih dokazov, navedb ali izračunov, do katerih bi se bilo mogoče opredeliti.

10Ob takšni ugovorni drži tožene stranke pritožbeno sodišča soglaša s pritožbo, da je tožba v delu, ki se nanaša na revaloriziran znesek nezapadlih anuitet v višini 8.599,70 EUR, nesklepčna. Tožeča stranka na naroku te pomankljivosti v lastnem procesnem gradivu ni odpravila. Predložila je izračun (listina A6), ki pa je nejasen. Iz njega ni razvidno, na kaj se nanaša, ne ujema se ne s trditveno podlago v tožbi, ne s prilogo „računi in plačila“ (A4) in ne s samo pogodbo. Na tak način način ta listina ne omogoča niti ugibanja o njenem pomenu, kaj šele da bi zadostila standardu povezanosti trditvene in dokazne ponudbe. Tožeča stranka pomena te listine tudi ni z ničemer pojasnila. Tako je mogoč le zaključek, da je ta listina za odločitev povsem neuporabna.

11Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožeča stranka ni ponudila dejstvenih parametrov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost zahtevka glede zneska 8.599,70 EUR. Ker je bilo to dejstvo med strankama sporno, bi bila to dolžna storiti. Tožena stranka česa drugega, kakor da trdi, da utemeljenosti tega zneska ni mogoče preizkusiti in da ni jasno, na kakšen način ga je tožeča stranka izračunala, v danem položaju ni mogla storiti. Ugoditev zahtevku v tem delu bi bila tako povsem arbitrarna. Glede na trditveno podlago je ob uporabi materialnega prava, ki je znano (se pravi: oblastni pravni akti in predloženo pogodbeno pravo – priloga A2), namreč znesek, do katerega je tožeča stranka upravičena, lahko tak, kot ga zahteva, prav enako pa je lahko tudi kakorkoli višji ali nižji. V vsakem primeru pa ga glede na ponujeno procesno gradivo ni mogoče ugotoviti. Pomanjkljivost procesnega gradiva gre v danem procesnem položaju (se pravi: ob ustreznem ugovoru tožene stranke) v škodo tožeče stranke. Nesklepčni del zahtevka je bilo treba zavrniti.

12Odločitev o tem, da je tožena stranka dolžna plačati 8,32 EUR stroškov opominjanja je pravilna. Podlaga tega dela zahtevka je namreč podana v 6. členu Pogodbe.

13Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede vprašanja zastaranja. Na te razloge se pritožbeno sodišče sklicuje, saj nima k njim ničesar dodati.

14Tudi odločitev o ugoditvi zahtevka za neplačane in nezastarane anuitete je pravilna. Podlaga izračuna višine je v listini A4, konkretiziranega ugovora pa tožena stranka v tem delu ni podala.

15Glede stroškov bi bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje takšna, da vsaka stranka nosi svoje stroške. To velja tudi ob zdajšnjem uspehu, ki je še vedno deljen. Primarno pravilo v primeru deljenega uspeha je namreč takšno, da vsaka stranka krije svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Isti odstavek pa vsebuje tudi korektiv, ki sodišču omogoča, da upoštevaje vse okoliščine primera eni stranki naloži, naj drugi povrne ustrezen del stroškov. Ker je odločitev sodišča prve stopnje takšna, da je navzlic deljenemu uspehu tožeča stranka tista, ki je dolžna toženi stranki povrniti 157,69 EUR pravdnih stroškov, je takšna odločitev v pritožnikovo korist in pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

16V delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo 8.599,70 EUR, je bila tožba nesklepčna. Ugoditev nesklepčnemu tožbenemu zahtevku predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Na podlagi pooblastila 5. odstavka 358. člena ZPP (2) je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena in tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je zato v preostalem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

17Ker je tožena stranka s pritožbo uspela glede zneska 8.599,70 EUR, je pritožbeno sodišče od tega zneska tudi obračunalo njene pritožbene stroške, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka. V skladu z Odvetniško tarifo, ki jo je treba uporabiti glede na dejstvo, da je bila tožba v tej pravdi vložena še pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi, je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 229,05 EUR za pritožbo, 20,00 EUR materialnih stroškov, 45,09 EUR DDV in 350,23 sodnih taks, skupaj to znese 645,63 EUR.

18Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla vplivati na svoj pravni položaj. Ta vloga za pravdo tako ni bila potrebna in je pritožbeno sodišče v skladu z 1. odstavkom 155. člena ZPP tožeči stranki ni priznalo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glasi se: „Doba vračanja posojila je največ 20 let, odvisno od višine dohodkov družine in višine dodeljenega posojila. Obrestna mera je R+4 %. Posojila se vrača v mesečnih anuitetah, ki ne morejo biti nižje od mesečne neprofine najemnine za povprečno stanovanje v Mestni občini Kranj.“.

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).