VSM Sklep II Kp 21303/2015

Pritožbama zagovornic obdolžene M.B. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M.B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa ji je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca iz Odvetniške pisarne G. iz M., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožili zagovornici obdolžene in sicer:

- odvetnica N.Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma ji izreče milejšo pogojno obsodbo;

in

- odvetnica B.M. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3Zagovornica obdolžene, odvetnica N.Š. je predlagala javno sejo, zato je pritožbeno sodišče sejo opravilo v navzočnosti obdolžene, njene zagovornice in višje državne tožilke.

4Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5Obe pritožnici uveljavljata pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Navajata namreč, da je obdolžena za isti historični dogodek že bila pravnomočno obsojena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru ZSV 654/2014 z dne 11. 11. 2015. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljena kršitev ni podana, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo ugovor pravne narave in je takšno svojo odločitev v napadeni sodbi pod točko 5 tudi tehtno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje ter še dodaja:

6Povsem zmotne in v nasprotju z plačilnim nalogom o prekršku, na katerega se sklicuje v pritožbi zagovornica B.M., so navedbe, da je opis iz plačilnega naloga in opis iz obtožnega akta identičen in gre za to za pravnomočno razsojeno zadevo (res iudicata). Pritožbeno sodišče je namreč pri pregledu izreka plačilnega naloga in opisa kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe ugotovilo, da se opisa razlikujeta in ne gre za identični opis, kot to sicer skuša prepričati zagovornica v pritožbi. Člen 31 Ustave Republike Slovenije določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil kazenski postopek zoper njega že pravnomočno končan, vendar do te okoliščine v obravnavani zadevi ni prišlo in se v pritožbah uveljavljana kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP pokaže kot neutemeljena. Poenostavljeno tolmačenje, da je načelo ne bis in idem kršeno tedaj, ko gre za isti historični dogodek, s katerim so izpolnjeni tako znaki prekrška, kot kaznivega dejanja, ne more biti uspešno. Okoliščine, da gre za že razsojeno stvar je treba presojati v vsakem primeru posebej in ne gre za avtomatizem, kot to zmotno meni zagovornica. V obravnavanem primeru namreč ne gre za že razsojeno stvar, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodna praksa na katero se v pritožbi sklicuje zagovornica N.Š. po oceni pritožbenega sodišča ni enaka obravnavani zadevi, saj so trditve pritožnice, da je očitek iz prekrška popolnoma identičen očitku v obtožbi, napačne, kot že navedeno.

7Uspešna pa tudi ne more biti zagovornica N.Š., ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v izreku napadene sodbe pogreša natančno navedbo predpisa katerega bi naj obdolžena kršila, kakor tudi konkretno katera dejanja, naj bi domnevno s silo preprečila uradni osebi. Očitek iz obtožbe, da naj bi obdolžena preprečila odstranitev nepravilno parkiranega vozila je po oceni pritožnice v nasprotju z izpovedbo oškodovanca, ki je povedal, da je prenehal pisati odredbo o odvozu vozila. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da izrek napadene sodbe ni nejasen, kot to zmotno meni zagovornica. Nejasnost izreka namreč zagovornica uveljavlja s sklicevanjem na izpovedbo oškodovanca, da je prenehal pisati odredbo o odvozu vozila takoj, ko se je obdolžena usedla v vozilo. Zato obdolžena po trditvah pritožbe redarju ni mogla preprečiti uradnega dejanja in sicer odstranitve nepravilno parkiranega vozila. Takšne pritožbene navedbe pa ne pomenijo uveljavljane kršitve, ampak se nanašajo na dejansko stanje, ki ga je v tej smeri ugotovilo sodišče prve stopnje, kar bo predmet presoje v ponovljenem postopku. Glede na navedeno je pritožba zaradi bistvene kršitve iz člena 371/I-11 ZKP v tem delu neutemeljena.

8Pritožbi uveljavljata nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP in sicer zagovornica N.Š. zato, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih napadene sodbe ter izpovedbo izvedenca. Zagovornica B.M. pa uveljavlja navedeno kršitev zato, ker napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in sicer pogreša razloge iz ugotovitev ogleda kraja dejanja, kjer pri pregledu pokrova motorja vozila obdolžene ni bilo zaslediti sledov dotikanja ali brisanja. Po oceni pritožnice pa je to odločilna okoliščina glede na izpovedbo oškodovanca, da se je po trku z rokama naslonil na pokrov motorja, o čemer napadena sodba nima nobenih razlogov, je pa pomembna za oceno verodostojnosti izpovedbe oškodovanca.

9Pritrditi je zagovornici N. Š., saj izrek napadene sodbe v izpodbijanem delu in sicer glede lahke telesne poškodbe, ki naj bi jo utrpel oškodovanec, ni podprt z mnenjem izvedenca in je zato sklicevanje sodišča prve stopnje na mnenje izvedenca protispisno, razlogi o odločilnih dejstvih pa so v tem delu tudi nejasni, saj je izvedenec medicinske stroke telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec ocenil kot "sled poškodbe". Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi zaključuje, da je obdolžena s tem, ko je s sprednjim odbijačem vozila zadela v koleni oškodovanca slednjemu prizadejala udarnini obeh kolen, zaradi česar je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, s čimer povzame sicer mnenje izvedenca, ki pa je ves čas poškodbo oškodovanca opredeljeval kot sled poškodbe. Izvedenec je sicer glede udarnine obeh kolen navedel, da je šlo za rdečino v predelu pogačic, ni pa bilo ugotovljenih nobenih drugih poškodb, kar je pokazalo rentgensko slikanje in kar vse je povzel iz zdravniške dokumentacije za oškodovanca. Izvedenec je predvideval, da bi lahko šlo za zmanjšano zmožnost za delo, vendar se je do tega opredeljeval zgolj hipotetično, kot to izhaja iz njegovega zaslišanja na glavni obravnavi. Tako hipotetično stališče, ko je izvedenec med drugim povedal, da se zaradi udarnine kolena lahko gre v službo, zato ne more biti upoštevno kot sprejemljiv dokaz, razen tega pa se sodišče do ugotovitev izvedenca, da gre za sled poškodbe, sploh ni opredelilo. Zgolj na podlagi udarnin oškodovančevih kolen, pri čemer je bila objektivno ugotovljena le njihova rdečina, ki je bila na otip boleča kot to izhaja iz zdravstvene dokumentacije, ob ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, da je šlo zgolj za sled poškodbe, ne omogoča zaključka o povzročitvi lahke telesne poškodbe. Zato je pritrditi zagovornici, da so razlogi napadene sodbe v tem delu nejasni in je zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP podana.

10Pritožbi z nadaljnjimi navedbam v bistvu grajata dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi ko se sklicujeta na to, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopek pritegniti novega izvedenca. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa se pritožbeno sodišče glede na ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati.

11Zaradi kršitve iz člena 371/1-11 ZKP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, skrbno pretehtati tudi pritožbene navedbe, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem bo posebej pozorno na določilo člena 56/III KZ-1, ki v primeru obsodilne sodbe ne sme biti prezrto.