UPRS sodba in sklep I U 1446/2010

1. Zadevi I U 1446/2010 in I U 1496/2010 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi kot I U 1446/2010.

2. Tožbi se zavrneta.

3. Stroškovni zahtevki tožnic se zavrnejo.

Drugostopni organ je s sklepom, št. 4904-12/2009-28 z dne 20. 9. 2010, v 1. točki izreka sklenil, da mora A. (drugotožnica) v 15 dneh od vročitve tega sklepa proračunu Republike Slovenije plačati 232 EUR za izdatke, ki jih je v zvezi s postopkom na drugi stopnji imel drugostopni organ, z nakazilom na tam navedeni račun, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 2. točki izreka, da je B.B. (prvotožnica) dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa A. plačati znesek 1063 EUR za stroške, ki jih je imela v postopku na drugi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila, v 3. točki izreka, da je A. dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa plačati A.A. znesek 397 EUR za stroške, ki jih je imela v postopku na drugi stopnji, ter v 4. točki izreka, da je ta sklep izvršilni naslov. V obrazložitvi je navedel, da je izdal odločbo, št. 4902-2/2009-26 z dne 25. 8. 2010, s katero je odločil o pritožbi drugotožnice in prvotožnice. S to odločbo je tudi odločil, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep. Organ je izvedencu že priznal stroške v višini 232 EUR (92 EUR za priprave na narok ter 140 EUR za prisotnost na naroku) s sklepom z dne 25. 8. 2010, ki je medtem postal dokončen. Pri odločitvi o tem, v breme katere od strank gredo stroški za izvedenca, se je organ oprl na dejstvo, da je v postopku na drugi stopnji izvedenec zgolj ustno dopolnjeval svoj izvid in mnenje, ki ga je v postopku na prvi stopnji kot imenovani izvedenec že izdelal in štirikrat dopolnil. Organ je izvedenca na narok za ogled in ustno obravnavo vabil zato, ker je lahko na podlagi njegovih pojasnil odločil o pritožbenih navedbah drugotožnice. To je razvidno iz vabila za ogled in ustno obravnavo, v katerem so izpostavljene njene pritožbene navedbe. V interesu drugotožnice je torej bilo, da je organ ta dejstva razčistil z izvedencem, iz odločbe z dne 25. 8. 2010 pa je tudi razvidno, da je drugotožnica z večino svojih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na višino odmerjene odškodnine, uspela. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 927/2000 z dne 28. 5. 2003, iz katere izhaja, da upravni organ ni absolutno vezan na 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP/86), pač pa, da gredo stroški izvedenca že po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme in s tem močnejši interes, je organ odločil, da gredo ti stroški v breme drugotožnice. Glede na drugi odstavek 114. člena ZUP/86 mora organ ugotoviti, v kakšnem deležu je katera izmed strank zmagala ter glede na to odločiti o višini stroškov. Organ je pojasnil, da je treba šteti postopek na drugi stopnji kot del upravnega postopka in ne kot posebni upravni postopek, kar pomeni, da ugotavljanje deleža uspeha temelji na deležu, s katerim je stranka uspela z osnovno zahtevo, s katero se je postopek začel. Za konkretni postopek je treba šteti, da ga je povzročil vlagatelj zahteve za povrnitev vlaganj. Iz odločbe z dne 2.5 8. 2010 je razvidno, da je vlagatelj oziroma njegova pravna naslednica – prvotožnica uspela zgolj s približno 30 % zahteve, zaradi česar je dolžna povrniti drugotožnici 70 % njenih priglašenih in priznanih stroškov, ki jih je imela s postopkom na drugi stopnji. Ker pa je drugotožnica nasprotovala zahtevi po temelju in višini, prvotožnica pa je uspela v deležu 30 %, ji mora drugotožnica povrniti 30 % priglašenih in priznanih stroškov. Drugotožnici se prizna stroške za sestavo pritožbe 625 točk, za sestavo odgovora na pritožbo 625 točk, za pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2010 500 točk, za pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2010 312 točk, za zastopanje na naroku 500 točk, za nadaljnje 3-krat po pol ure prisotnosti na naroku 150 točk, skupaj 2712 točk, kar znaša 1519 EUR, od tega je 70 % 1063 EUR. Prvotožnici se prizna stroške za sestavo pritožbe 625 točk, za odgovor na pritožbo 625 točk, za obrazloženo pripravljalno vlogo z dne 29. 4. 2010 500 točk, za zastopanje na naroku 500 točk, za porabljeni čas na naroku 150 točk, skupaj 2400 točk, par predstavlja z upoštevanjem 20 % DDV 1322 EUR, od tega je 30 % tega zneska 397 EUR.

Prvotožnica je tožbo vložila zoper 3. točko izreka izpodbijanega sklepa iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. Naloženi znesek za prvotožnico predstavlja seštevek skoraj treh mesečnih celotnih dohodkov, ki jih prejema in zneska kot socialno ogrožen posameznik ne more poplačati. Opozorila je tudi, da izpodbija odločbo o glavni stvari z dne 25. 8. 2010, zato je sodišču predlagala tudi združitev postopkov. Od odločitve o glavni stvari je odvisna tudi odločitev o stroških, združitev postopka pa bi zmanjšala stroške. Prvotožnica je navedla, da je odločitev zgrešena po samem temelju. Po tretjem odstavku 114. člena ZUP/86 se stroški za pravno zastopanje povrnejo le tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in upravičeno. Tega preizkusa pa organ v sklepu sploh ni opravil oziroma ni obrazložil. Glede na ustaljeno sodno prakso je tudi sicer povsem jasno, da odvetniško zastopanje v upravnih postopkih ni potrebno oziroma da morajo biti za izkazovanje tega podane posebej utemeljene okoliščine. Nasprotna stranka pa takih okoliščin niti ne navaja. Poleg tega je tudi nepravilna presoja, da je uspeh drugotožnice kar 70 %. Odločba o glavni stvari namreč še ni dokončna in prvotožnica je prepričana, da bo s tožbo uspela. Četudi pa ne bi, je treba opozoriti, da je drugotožnica s pritožbo izpodbijala odločbo prve stopnje v celoti (celotni na prvi stopnji prisojeni znesek 14.299,59 EUR), ne le višino prisojene odškodnine, ampak tudi temelj zahtevka. Pritožba pa je bila v pretežnem delu neutemeljena in sicer glede temelja kot glede pretežnega zneska prisojene odškodnine (9.996,78 EUR). Drugotožnica je tako uspela zmanjšati prisojeno odškodnino za manj kot 30 %, pa še to ne pravnomočno. V skladu s prakso pravdnih sodišč se v analognih primerih uspeh najprej ugotavlja glede na uspeh po temelju in preostanek glede na višino, to pa bi moralo veljati v upravnem postopku. Dejansko je bil tako uspeh drugotožnice 15 %. Glede na navedeno je predlagala, da sklep odpravi in zavrne zahtevek drugotožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Drugotožnicaje tožbo vložila iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pravilno je toženka ugotovila, da je bil uspeh drugotožnice 70 %, je pa popolnoma spregledala, da je bila pritožba prvotožnice v odločbi z dne 25. 8. 2010 v celoti zavrnjena, kar pomeni, da ni uspela s 30 % celotnega zahtevka. Uspeh prvotožnice v pritožbenem postopku je torej 0%, kar pomeni, da ji toženka ne bi smela priznati nobenih stroškov glede na 114. člen ZUP/86. Pritožbeni postopek je tekel zaradi obeh strank, s tem, da je drugotožnica uspela s 70 % in to iz enakih razlogov, kot na prvi stopnji. Toženka bi tako morala v skladu z načelom uspeha drugotožnici priznati najmanj 70 % prijavljenih stroškov, prvotožnici pa nobenih. Toženka je tudi napačno uporabila Odvetniško tarifo, saj je prvo pripravljalno vlogo drugotožnice ovrednotila s 500 točkami, morala bi jo s 625 točkami, ravno tako je za zastopanje na naroku priznala le 500 točk, morala pa bi jih 625 točk, kot je to v skladu s tar. št. 28 ODT. Glede na pritožbeni punkt – 14.229,25 EUR je šlo za ocenljivo zadevo, ki se v skladu s tar. št. 20 ovrednoti po tar. št. 18/1. V skladu s 5. točko tar. št. 28 se šteje tudi za prvo pripravljalno vlogo 625 točk. Toženka bi morala 25 % povišanje upoštevati tudi za zastopanje na naroku, saj to določa 5. točka te tarife, kot je tudi smisel določanja vrednosti storitev iz 4. člena ODT. Skupno število točk je tako 2962, kar znese z 2 % manipulativnimi stroški 3021 točk oziroma 1.386,64 EUR, brez DDV, skupaj z DDV pa 1.663,97 EUR. Prvotožnica pa ne bi smela prejeti ničesar, pri čemer pa drugotožnica še opozarja, da ni niti prejela odgovora na pritožbo prvotožnice in njene prve pripravljalne vloge, tako, da se ne more prepričati, ali jih je prvotožnica sploh vložila v spis. Glede na njen uspeh pa tako nista bili potrebni. Glede stroškov izvedenca bi morala toženka tudi uporabiti načelo uspeha. Sodba Vrhovnega sodišča I Up 97/2000 se nanaša na založitev stroškov in ne na povrnitev stroškov v takem primeru. Tudi ta strošek bi moral biti porazdeljen glede na načelo uspeha. Sicer pa če bi že prvostopni organ upošteval pritožbe drugotožnice, izvedencu ne bi bilo treba 4-krat dopolniti izvedeniško mnenje, kar pomeni, da so tudi ti stroški upravičeni. Glede na navedeno je drugotožnica predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi sklep in odloči o stroških postopka tako, da jih drugotožnici prizna v višini najmanj 1.663,97 EUR, podrejeno pa, da vrne zadevo toženki v ponoven postopek z ustreznimi napotki. V obeh primerih pa naj naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbi v zadevah I U 1446/2010 in I U 1496/2010 ni podala, je pa sodišču posredovala upravne spise.

Stranka z interesom v upravnem sporu I U 1446/2010 A. odgovora na tožbo ni podala.

Stranka z interesom v upravnem sporu I U 1496/2010 B.B. je v odgovoru na tožbo povzela vsebino svoje tožbe v zadevi I U 1446/2010, dodala pa je še, da se prva pripravljalna vloga v pritožbenem postopku ne šteje kot prva obrazložena vloga v upravnem postopku, saj postopek na prvi stopnji in pritožbeni postopek nista dva ločena postopka, temveč gre za en postopek. To pomeni, da ne gre za ''prvo'' obrazloženo vlogo, temveč za vsako nadaljnjo obrazloženo vlogo v smislu druge alineje tar. št. 28 ODT. Enako velja tudi za zastopanje na pritožbenem naroku. Predlagala je zavrnitev tožbe, priglasila pa je tudi stroške.

K 1. točki izreka:

Sodišče je zadevi I U 1446/2010 in I U 1496/2010 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10), ker se z obema tožbama izpodbija isti upravni akt.

K 2. točki izreka:

Tožbi prvotožnice in drugotožnice nista utemeljeni.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je drugostopni organ po izdaji odločbe o glavni stvari (odločbe, št. 4902-12/2009-26 z dne 25. 8. 2010, s katero je odločil o zahtevi pok. vlagatelja B.B., sedaj tožnice o povrnitvi vlaganj v denacionalizirano nepremičnino – dvosobno stanovanje v pritličju v izmeri 47 m2) z izpodbijanim sklepom odločil še o stroških postopka na drugi stopnji. Pri tem se je oprl na določbe ZUP/86, ki urejajo postopanje organa v zvezi s stroški. Po prvem odstavku 113. člena ZUP/86 gredo posebni denarni izdatki organa, ki vodi postopek (med drugim tudi izdatki za izvedence), praviloma v breme tistega, ki je postopek povzročil. Po drugem odstavku 114. člena ZUP/86 pa mora, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesom, stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, mora povrniti nasprotni stranki del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Stroški za pravno zastopanje se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno (tretji odstavek 114. člena ZUP/86).

Med strankama ni spora o tem, da je drugotožnica ugovarjala višini vlaganj, ki jih je zahtevala prvotožnica v svoji zahtevi, nedvomno pa tudi je, da drugostopni organ brez sodelovanja izvedenca v postopku na drugi stopnji o ugovorih drugotožnice ni mogel odločiti. Sodišče se tako strinja, da je organ pravilno odločil, ko je stroške, ki jih je imel v zvezi z izvedencem, naložil v plačilo drugotožnici. Drugačna razlaga te določbe tudi ne izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 927/2000 z dne 28. 5. 2003, v kateri je bila predmet upravnega spora odločitev organa o naložitvi plačila izvedenine po 116. členu ZUP/86, in ne že odločitev o stroških celotnega postopka po 117. členu ZUP/86, saj gre za identično oziroma podobno pravno in dejansko situacijo, ko se ugotavlja interes za izvedbo določenega dokaza. Sodišče se tudi strinja, da je drugostopni organ pravilno ugotovil, da je prvotožnica uspela s 30 % svojega zahtevka in je posledično zato drugotožnica s svojimi ugovori uspela s 70 %. Pritožbeni postopek je namreč del upravnega postopka in ne posebni postopek, v postopku pa je bilo tudi odločeno o zahtevku prvotožnice oziroma njenega pravnega prednika za povrnitev vlaganj, ki je po naravi stvari enoten zahtevek in o katerem je organ odločil z eno odločbo v tem postopku tako po temelju kot tudi po višini. Sodišče zato ne more upoštevati ne ugovora prvotožnice, da je drugotožnica, ker je izpodbijala temelj in višino zahtevka, uspela le s cca. 15 % zahtevka, kakor tudi ne ugovora drugotožnice, da je bila pritožba prvotožnice v celoti zavrnjena, zaradi česar naj bi bil uspeh prvotožnice 0%. Odločitev o glavni stvari pa je tudi dokončna.

Ker pa gre za postopek denacionalizacije, v katerem sta nedvomno nastopali stranki z nasprotujočimi interesi ter v katerem je bilo zaradi ugotovitve vlaganj po temelju in tudi po višini izvedenih več dokazov, pri katerih sta obe stranki tudi sodelovali, o zadevi pa je bilo tudi meritorno odločeno, je imel drugostopni organ podlago (ki je sicer ni popolnoma in podrobno obrazložil, vendar pa njegova razlogovanje zadosti obvezni vsebini obrazložitve upravnega akta po 209. členu ZUP/86), da je kot potrebne in opravičene stroške pravnega zastopanja štel za obe stranki: za pritožbo 625 točk, za odgovor na pritožbo 625 točk, za pripravljalno vlogo (z dne 14. 4. 2010 in 29. 4. 2010) 500 točk, za zastopanje na naroku 500 točk, za porabljeni čas na naroku 150 točk in drugotožnici še za pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2010 312 točk ter 2 % manipulativnih stroškov, obema z 20 % DDV, in jima priglašene in priznane stroške priznal glede na zgoraj navedeni delež uspeha. Drugotožnica pa tudi nima prav, da bi moral organ prvo njeno pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2010 ovrednotiti s 625 točk, ter stroške za zastopanje na naroku tudi povečati za 25 %, saj tega tar. št. 28 ne določa, temveč določa 25 % povišanje vloge po točki 1 le za pravno sredstvo, ne pa za morebitna nadaljnja dejanja (vloge in zastopanje na naroku). Ob presoji organa, da je bil odgovor drugotožnice na pritožbo prvotožnice in tudi nadaljnji pripravljalni vlogi drugotožnice potreben in opravičen strošek, pa je pravilno kot potreben in opravičen strošek organ štel tudi odgovor prvotožnice na pritožbo drugotožnice in njeno pripravljalno vlogo z dne 29. 4. 2010.

Glede na navedeno je sodišče tožbi zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K 3. točki izreka:

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka prvotožnice in drugotožnice ter prvotožnice kot stranke z interesom v zadevi I U 1496/2010 temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Sodišče še pripominja, da po 71. členu ZDen stranke v postopku denacionalizacije po tem zakonu ne plačujejo taks.