VSL IV Cp 2310/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka sodbe).
II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Njuna mladoletna otroka, sinova Ž. in M., sta bila dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici. Prvo sodišče je tožencu naložilo plačevanje preživnine za vsakega otroka v mesečnem znesku 100,00 EUR od 16. 2. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je uredilo tudi stike otrok s tožencem. Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne polovico skupnih stroškov postopka v znesku 562,89 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki izpodbija odločitev v 2. in 3. točki izreka v delu, ki se tiče mladoletnega Ž. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da dodeli mladoletnega Ž. V. tožencu v varstvo in vzgojo, tožnici pa naloži plačilo mesečne preživnine za otroka v višini 100,00 EUR, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče predvsem ugotavljalo, kateri od staršev ima ustreznejše osebnostne lastnosti za vzgojo otrok, medtem ko pomembnih okoliščin na strani mladoletnega Ž. ni upoštevalo v zadostni meri. Ž je izrazil svojo voljo, da bi še naprej živel pri očetu. Glede na to, da je star že 10 let, je takšna njegova volja izražena zavestno, saj že lahko razume njen pomen. Izvedenka ni upoštevala te Ž. želje, saj naj bi bil njegov odgovor po njeni oceni že predelan, iz samih testov pa ni mogla razbrati, pri katerem od staršev bi rad živel. Njene ugotovitve, da je Ž. želja „predelana“, niso rezultat metod, ki jih pri delu uporabljajo izvedenci, temveč predstavljajo njeno lastno ugotovitev, ki je subjektivne narave in ni potrjena z nobenim dokazom. Sodišče ni upoštevalo, da za koristi otroka niso pomembne le čustvene vezi med otrokom in starši, ampak tudi razmerje otroka do drugih ljudi, ki pomembno vplivajo na otrokovo življenje. Ob dodelitvi materi bo Ž. zamenjal bivalno okolje, šolo in sošolce, vključiti se bo moral v novo sredino, pripraviti na prešolanje in pridobiti nove prijatelje. V času materine odsotnosti bi zanj prevzel skrb tožničin partner, za katerega izvedenka še ni mogla oceniti, kako ga Ž. sprejema. Odnos med otrokom in materinim partnerjem pa je bistvenega pomena pri odločanju o tem, kaj narekujejo otrokove koristi. Zanj bo skrbela tudi stara mati, ki jo Ž. sicer pozna, vendar pa z njo ni odraščal. Iz poročila CSD izhaja, da je Ž. čustvena navezanost na oba starša enakomerno razporejena, vendar pa se v dosedanjem okolju dobro počuti, je uspešen v šoli, v tem okolju ima prijatelje in je navezan na toženčeve starše in njegovo sestro ter si želi ostati v tem življenjskem prostoru. V času toženčeve odsotnosti zanj skrbita stara starša, na katera je močno navezan. Skrb starih staršev pa ni v nasprotju s koristmi otroka, temveč ravno nasprotno. Sodišče je prezrlo pričevanje Ž učiteljice T. Ž, da njegov oče redno hodi na govorilne ure, mati pa se je pričela zanimati za Ž. šele od marca 2010 dalje. Izvedenka je ocenila, da predstavlja mati Ž. tisto primarno odnosno osebo, ki lahko daje otroku v tej starosti primerno čustveno toplino in pogoje za njegov uspešen razvoj, vendar pa je ta doktrina že preživeta in v obravnavanem primeru napačna, ker izvedenka sama ugotavlja, da je Ž. ambivalenten do obeh staršev. Izvedenka ni upoštevala, da bo Ž. živel v družini z materinim novim partnerjem in njegovo hčerko v bistveno slabših bivalnih razmerah od sedanjih. Veliko bo prepuščen sam sebi, saj imata tožnica in njen partner izmensko delo in delata v istih izmenah. Tožnica se bo še najmanj eno leto šolala, zaradi česar bo dvakrat tedensko odsotna cel dan, s partnerjem pa bosta gradila tudi hišo. Takšne razmere so obstajale ob izdaji sodbe in jih sodišče mora upoštevati. Postavlja se vprašanje, kako bo mati ob vseh svojih obveznostih lahko zagotovila Ž. boljše okolje ter pogoje za njegov uspešen razvoj, kot mu jih sedaj zagotavlja oče. Svojo čustveno toplino bo lahko otroku dajala ob pogostih in kvalitetnih stikih. Izvedenka ugotavlja, da je oče za vzgojo manj primeren zaradi njegovih osebnostnih lastnosti, pri tem pa ni upoštevala mnenja centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da sta oba starša sposobna za vzgojo in skrb za otroka. Izvedenka se je v celoti oprla na izpovedbo tožnice glede posameznih dogodkov v življenju pravdnih strank. Center za socialno delo ni navedel ničesar v svojem poročilu glede zatrjevanega toženčevega nasilja. Če bi bil center za socialno delo seznanjen, da je toženec nasilen, bi bilo to zabeleženo v dokumentaciji centra, njegovo mnenje o primernosti obeh staršev pa bi bilo verjetno drugačno. Tožnica je vložila kazensko ovadbo 27.11.2009, že po vložitvi tožbe za razvezo in v času, ko si je premislila glede dodelitve otrok. Kazenski postopek je bil zaključen z umikom obtožnega predloga, ker sta obe stranki privolili v postopek poravnavanja. Ko se je tožnica odločila, da zapusti toženca, koristi otrok pri njej niso bile na prvem mestu. Tožnica si je z novim partnerjem najela stanovanje še v času, ko je živela s tožencem. Povod za njeno odselitev zato ni bila konfliktna situacija, ki jo zatrjuje, temveč dejstvo, da sta imela takrat oba s partnerjem zagotovljene razmere za skupno bivanje. Tožnica se je sama odločila, da bo vzela s seboj le mlajšega sina M., kar je razvidno tudi iz sporazuma z dne 7.10.2009, dober mesec dni po tem, ko je zapustila toženca in sina Ž. V tem času bi se lahko tudi odločila, da bo živel pri njej sin Ž., saj je imela za to vse pogoje. Tožnica je ves čas prejemala otroški dodatek tudi za Ž., čeprav se je na centru za socialno delo zavezala, da bo ta dodatek polagala na njegov osebni račun. Zaradi tega so močno vprašljive tožničine trditve, da je vseskozi želela, da bi Ž. živel z njo. Tožnica je pričela zatrjevati, da je toženec agresiven in zato manj primeren za varstvo in vzgojo otrok šele v obdobju, ko si je premislila glede dodelitve Ž. Izrecno je zatrdila, da toženec ni bil nikoli nasilen do otrok. Toženec zato meni, da je mnenje izvedenke subjektivno in enostransko ter naklonjeno materi. Naklonjenost materi in neobjektivnost kaže izvedenka tudi s tem, da ne upošteva izražene želje otroka, dejstva, da bo otrok z dodelitvijo materi iztrgan iz dosedanjega okolja, v katerem se dobro počuti, ter da ima z materjo pogoste stike, ki mu jih nihče ne preprečuje. Izvedenka tudi ne upošteva, da za otroka predstavlja materin novi partner nekoga, zaradi katerega je mati zapustila očeta. Glede odnosa med otrokom in materinim partnerjem se ni mogla opredeliti, iz njenega mnenja pa izhaja, da v to smer mnenja sploh ni izdelala, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost njenega mnenja. Izvedenka ugotavlja, da je mati pristno zavzeta za otroka, pri tem pa ni ocenila njenega ravnanja, ko je najprej odšla le z enim otrokom, drugega pa prepustila očetu, po določenem času, ko se razmere na njeni strani niso spremenile, pa je zahtevala še drugega otroka. Iz navedenih razlogov in zaradi ugotavljanja resnične koristi otroka je bil toženčev predlog za angažiranje drugega izvedenca utemeljen.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma o pravilnosti izpodbijane odločitve. Izhodišče presoje sodišča, komu od staršev gre zaupati otroka v varstvo in vzgojo, predstavlja drugi odstavek 78. člena ZZZDR, ki kot temeljni kriterij odločanja opredeljuje otrokovo največjo korist. Prvo sodišče je v tem pogledu izčrpno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da je v Ž največjo korist, da se dodeli tožnici. Njegova dokazna ocena je celovita, skrbna in logična. Pritožbeno sodišče jo zato sprejema kot pravilno in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe o dodelitvi Ž v varstvo in vzgojo tožnici.

6Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je mnenje sodne izvedenke jasno, popolno ter brez nasprotja ali pomanjkljivosti, razen tega pa tudi ni okoliščin, ki bi vzbujale utemeljen dvom o pravilnosti mnenja (3. odst. 254. člena ZPP). Pritožba izpostavlja iztrgano iz celotnega sklopa izvedenskega mnenja ugotovitev izvedenke, da je Ž. ambivalenten do obeh staršev. Izvedenka je obrazložila, da je Ž. v hudi stiski, ki je posledica razpada družine, primarno pa je čustveno povezan z materjo kot primarno odnosno osebo, zato je ločitev od nje (po njeni odselitvi) zanj travmatična, še zlasti, ker se je istočasno odvijalo tudi aktivno odtujevanje otroka od matere. Z nadziranjem telefonskih pogovorov Ž. z materjo po njeni odselitvi je oče preprečeval svoboden oziroma spontan stik otroka s tožnico, kar je bilo Ž. v veliko škodo. Iz ugotovitev izvedenke še izhaja, da je tožnica v osebnostnem smislu zrelejša in samostojnejša osebnost od toženca ter da je sposobna vzpostaviti zaupen in čustven odnos do otrok, pri čemer izvedenka pri tožnici ugotavlja pristno zavzetost za interese otrok. Ž. je sicer povedal, da želi živeti pri očetu, vendar je izvedenka pojasnila, da so pogovori na zavestni ravni vprašljivi, ker so predelani pod vplivom okolja, takšen pa je bil tudi Ž. odgovor na vprašanje, kje bi rad živel. Sami testi niso pokazali, pri katerem od staršev bi živel. Izvedenkine ugotovitve niso subjektivne narave, saj je pojasnila, kakšne metode dela oziroma preizkuse je uporabila pri vsakem otroku, pri čemer je Ž. travmo zaradi ločenosti od matere ugotovila na podlagi psiholoških preizkusov, psihološke eksploracije in razgovora.

7Izvedenka je ugotovila, da sta Ž. in M. močno navezana drug na drugega. Zato njuno razdvajanje ne bi bilo v njuno korist. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka prišla do ugotovitve, da je za otroka primerno, da se dodelita materi, glede na osebnostno funkcioniranje (torej osebnostne lastnosti pravdnih strank, ki sta si po značaju zelo različni) in primarni odnos z otrokoma, čustveno povezanostjo med materjo in otrokoma ter starost obeh otrok. Tem okoliščinam je sodišče prve stopnje upravičeno dalo večjo težo, za razliko od bivalnih razmer, razmerja otrok do drugih ljudi (sorodnikov) ter zamenjave življenjskega okolja, šole in sošolcev (na Ž. strani). Tudi pri Ž. je po ugotovitvah izvedenke čustvena navezanost na tožnico kot primarno odnosno osebo najbolj pomembna ter pretehta otrokovo navezanost na dosedanje okolje, toliko bolj, ker je Ž poznano in domače tudi tožničino sedanje okolje, kar zmanjšuje pomen kontinuitete okolja otroka. Tako kot pri tožnici tudi pri tožencu pri varstvu otrok pravdnih strank pomagajo druge osebe (sorodniki, tožničin partner), zato ta okoliščina ni odločilna. Za Ž tožničin partner še ni pomembna oseba (ugotovitev izvedenke), zato ta okoliščina ni bila bistvena za odločitev o dodelitvi otroka (očitana pomanjkljivost izvedenskega mnenja v tem delu ni podana). Priča T.Ž. je res povedala, da se je tožnica zanimala za Ž. v šoli od marca 2010 dalje, ne pa od začetka šolskega leta (v šolskem letu 2009/2010), vendar pa je tudi dodala, da ji je tožnica pojasnila, da osebno v šolo ni prihajala zato, ker je bila v stiski in se na D oziroma tamkajšnji OŠ ni želela pojaviti. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da se je tožnica odselila od toženca konec avgusta 2009 in da se je v nastali konfliktni situaciji tedaj uklonila tožencu, ki je Ž. odpeljal nazaj na svoj dom. Ko je sčasoma ugotovila, da toženec ne skrbi ustrezno za Ž. razvoj, se je začela potegovati tudi za dodelitev starejšega sina v varstvo in vzgojo. Bivalne razmere so pri tožencu zaenkrat res boljše kot pri tožnici (tožnica s partnerjem še dograjuje stanovanjsko hišo), vendar pa ta okoliščina ni mogla tehtneje vplivati na odločanje o Ž. dodelitvi v varstvo in vzgojo. Mnenje CSD, da sta oba starša primerna glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, ob pomoči drugih, že po naravi stvari ne more biti ključno za izvedenko oziroma za izdelavo njenega mnenja, saj je morala podati svoje ugotovitve na podlagi preizkusov (raziskav), ki jih je sama opravila. Izvedenka je na glavni obravnavi obrazložila, kako je na toženčevi strani ugotovila težnjo k agresiji oziroma nasilnost (kar kaže toženčevo značajsko lastnost ter posredno tudi manjšo sposobnost izražanja ustrezne čustvene topline do otroka oziroma slabše prepoznavanje otrokovih tovrstnih potreb). Nezadovoljstvo toženca z izvedenskim mnenjem oziroma njegovo nesprejemanje strokovnih ugotovitev izvedenke ne more biti podlaga za določitev novega izvedenca. Prvo sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je z zaupanjem Ž tožnici v varstvo in vzgojo v največji meri zagotovljena otrokova korist.

8Toženec višine določene preživnine obrazloženo ne izpodbija. Uradoma opravljen preizkus (2. odst. 350. člena ZPP) je sicer pokazal, da si razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo glede tega, koliko sta starša dolžna sama zagotoviti za preživljanje vsakega otroka. Glede na ugotovitev o preživninskih potrebah vsakega otroka v znesku 260,00 EUR in otroški dodatek v skupnem znesku 100,00 EUR, torej 50,00 EUR za vsakega otroka, sta starša dolžna za vsakega otroka zagotoviti še 210,00 EUR mesečno, ne pa le 160,00 EUR, kot ugotavlja prvo sodišče. Navedeno bi moralo voditi prvo sodišče do določitve ustrezno višje preživnine v breme toženca, ker pa se je zoper sodbo pritožil le toženec, ta okoliščina ni bila pomembna za odločitev pritožbenega sodišča (359. člen ZPP).

9Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, drugih uradoma upoštevnih kršitev pa prvo sodišče ni storilo, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Glede na naravo obravnavanega spora v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (413. in prvi odstavek 165. člena ZPP).