VSRS Sodba I Ips 30343/2010-35

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu je bil A. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi določil členov 50. in 51. KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora ter preizkusni rok dve leti. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovni državni tožilec poudarja, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje citiranja pravilnikov, na katere se sklicuje vložnik zahteve, ampak obsojencu očita le kršitve Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki pa so v primeru njegovega ravnanja nedvomno podane. Glede obstoja veljavnosti podzakonskih predpisov pa lahko ugotovimo, da je enake ugovore obramba uveljavljala že v pritožbenem postopku, sodišče druge stopnje pa je nanje zelo natančno in utemeljeno odgovorilo ter zaključilo, da obsojenec na traktorskem priklopniku ni imel predpisanih naprav in tudi pravilno navedlo veljavnost podzakonskih aktov.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5V skladu z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti izključno le v korist obdolženca, kar pomeni, da mora v zahtevi izkazati, da je bila kršitev zakona storjena v škodo obdolžencu. Tako v škodo kot v korist obdolženca sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le državni tožilec Republike Slovenije (drugi odstavek 421. člena ZKP). Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP in se nanašajo predvsem na določbe splošnega in posebnega dela KZ, če pa se določba kazenskega zakona sklicuje na blanketne norme, pa se tudi nepravilna uporaba tega predpisa lahko šteje kot kršitev kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona se praviloma lahko stori samo z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi z obrazložitvijo.

6V konkretni kazenski zadevi zagovorniki uvodoma sicer sodišču očitajo kršitev kazenskega zakona in kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, iz obrazložitve pa izhaja, da sodišču očitajo le kršitev kazenskega zakona v smislu nepravilne uporabe podzakonskega akta, to je Pravilnika o oznakah in opremi vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu, iz katerega jasno izhaja, da za nakladalke oziroma samonakladalke, ki so bile dane v promet pred 1. januarjem 1973, ni potrebno, da bi bile opremljene s smerniki. Prav tako tudi samonakladalka ni ne priklopnik in ne polpriklopnik. Glede na navedeno tako vložnik meni, da je obsojenec storil vse kar so mu nalagali prometni predpisi s tem, ko je dvakrat pogledal v vzvratno ogledalo in vklopil smernike na traktorju ter zatem, ko ni opazil nikogar, začel z zavijanjem.

7Kot je bilo že pojasnjeno, se sodišče pri presoji uveljavljane kršitve materialnega zakona omeji na izrek sodbe. Iz krivdoreka izhaja, da sodišče ugotavlja, da je obsojenec dne 31. 5. 2007 okoli 09.15 ure, ko je vozil traktor s traktorskim priklopnikom, na katerem niso delovali smerni utripalci v naselju D., v nasprotju s prvim odstavkom 27. člena in prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1 pred nameravano spremembo smeri svoje vožnje z zavijanjem v svojo levo stran na stransko cesto ni prepričal, da to lahko varno stori brez nevarnosti za drugega udeleženca v cestnem prometu, ki je vozil za njim in ga je prehiteval po levem smernem voznem pasu, svojo namero pa tudi ni pravočasno in nedvoumno nakazal s smernim kazalcem, ker pri zavijanju z regionalne ceste v levo preko levega smernega voznega pasu na stransko lokalno cesto z levo smerno utripalko ni nakazal spremembe smeri svoje vožnje, zaradi česar je v manevru zavijanja preko levega voznega pasu na stransko cesto zaprl pot v isto smer vozečemu vozniku motornega kolesa, zaradi česar je oškodovani F. Š. v izogib trčenju zaviral in z motornim kolesom padel po vozišču in utrpel hudo telesno poškodbo, zaradi katere je bila njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana.

8Določilo prvega odstavka 27. člena ZVCP-1 (zakona, ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja) pravi, da se mora voznik prepričati preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, pred premikom vozila ali vključevanjem v promet ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko. Prvi odstavek 59. člena tega zakona pa določa, da mora imeti vozilo v cestnem prometu brezhibne predpisane naprave. Katere so te naprave pa je določeno v Pravilniku o dimenzijah, skupnih masah in osni obremenitvi vozil ter o osnovnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati naprave in oprema na vozilih v cestnem prometu (Ur. l. SFRJ, št. 50/82, 11/83, 4/85, 65/85, 64/86, 22/90 in 50/90- v nadaljevanju Pravilnik). Kot na to upravičeno opozarja višje sodišče je ZVCP v prehodni določbi četrtega odstavka 242. člena ohranil v veljavi podzakonske predpise, izdane na podlagi starega ZVCP (SRS) in ZTVCP ter določil, da se smiselno uporabljajo do izdaje ustreznih predpisov, izdanih na podlagi ZVCP. Kršitev kazenskega zakona pa, kot rečeno, vidi zagovornik v tem, da omenjeni Pravilnik, kot izhaja iz prehodnih določb (103. člen), za priklopna vozila, ki so stara tako kot obsojenčevo (leta 1972) ne zahteva opreme s smernimi utripalci, kar posledično pomeni, da obsojenec ni kršil prvega odstavka 59. člena ZVCP-1 s tem, ker na traktorskem priklopniku niso delovali smerni utripalci (jih ni bilo). Navedeno sicer drži, saj Pravilnik jasno razmejuje, za katera vozila, in kakšne starosti se zahteva določena oprema. Glede na določbo 7. a točke prvega odstavka 103. člena v zvezi z prvim odstavkom 41. člena Pravilnika namreč namestitev smernikov na priklopna vozila (kar je bilo sicer za novejše priklopnike po določbi 3. točke prvega odstavka 41. člena tega Pravilnika predpisano), ki so bila izdelana oziroma izdelana in vključena v promet pred 15 marcem 1979, ni bila obvezna. Do navedenega zaključka je Vrhovno sodišče prišlo na podlagi logične razlage prehodnih in končnih določb v povezavi z enajstim odstavkom 41. člena Pravilnika, ki predpisuje vgradnjo in izvedbo naprave za sočasni vklop vseh smernikov. Če se za motorna vozila (torej tudi tista, ki vlečejo priklopnike) v skladu s 7. a točko 103. člena Pravilnika zahteva opremljenost s stikalom za sočasen vklop vseh smernikov, je povsem jasno, da mora imeti takšne smernike vgrajeno tudi priklopno vozilo. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča to dejstvo ni vplivalo na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, niti kot izhaja iz razlogov sodbe, to ni okoliščina, ki bi vplivala na odmero kazni. Bistveni očitek obsojencu je, da je opustil dolžnostno ravnanje, to je preveriti, ali lahko izvede nameravani manever, ne da bi s tem ogrozil druge udeležence v prometu, oziroma da se pred nameravano spremembo smeri svoje vožnje z zavijanjem v levo na stransko cesto ni prepričal, ali lahko to varno stori brez nevarnosti za motorista, ki ga je prehiteval po levem smernem voznem pasu, s čimer mu je zaprl pot in v posledici česar je voznik motornega kolesa padel po vozišču in utrpel poškodbe. Da bi že ta kršitev cestnoprometnih predpisov zadoščala za prepovedano posledico, ki predstavlja objektivni pogoj kaznivosti tega kaznivega dejanja, pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, kjer sodišče ugotavlja, pri čem se opira na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke I. K., da bi moral voznik traktorja glede na to, da na priklopniku niso delovali smerni utripalci (jih ni bilo), zapeljati na desno, ustaviti, preveriti da nihče ne prihaja iz nasprotne smeri in da tudi nihče ne vozi po istem voznem pasu za njim, ter šele nato zapeljati v levo na stransko cesto. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da ne glede na to, da sta nižji sodišči ugotovili stek kršitev cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in da kršitev prvega odstavka 59. člena ZVCP-1, tako kot je opisano v izreku, ni podana (obsojenec je kršil le tretji odstavek 128. člena ZVCP-1, po katerem bi moral na traktorju uporabiti še dodatno rumeno utripajočo luč, kar pa sodišče ugotavlja le v razlogih sodbe), navedeno ni vplivalo na zakonitost sodbe, saj kršitev prvega odstavka 59. člena ZVCP-1 ni vplivala na obstoj kaznivega dejanja, niti, kot je bilo že pojasnjeno, navedene okoliščine sodišče ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine pri izreku kazenske sankcije, temveč je ob ugotovitvi dejstva, da na priklopniku niso delovali (jih ni bilo) smerni utripalci, zahtevalo od obsojenca še posebno pazljivost pri zavijanju v levo. Polemiziranje s takšnimi zaključki in poudarjanje, da od povprečno razumnega človeka, ki dvakrat v vzvratnem ogledalu preveri, če lahko varno zavije in svojo namero pred zavijanjem nakaže s smernim kazalcem, ni moč pričakovati, da bo nato še ustavljal ob cesti in dodatno še enkrat preverjal, pa pomeni le izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanja razloga, s katerim pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

9Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da ni podana v zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.