UPRS sklep I U 1590/2010

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi prosilca A.A. (v nadaljevanju: stranka z interesom) zoper odločbo Ministrstva za finance št. 090-4/2010/5 z dne 12. 4. 2010, s katero je Ministrstvo za finance kot prvostopenjski organ zavrnil njegovo zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja, in sicer posredovanje za zadnjih 12 mesecev kopij odločb ali sklepov, na podlagi katerih so bili odobreni depoziti in/ali posojila Republike Slovenije bankam in hranilnicam, registriranim v Republiki Sloveniji ter kopij dvostranskih pogodb o depozitih in posojilih. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo odredil prvostopenjskemu organu, da je dolžan stranki z interesom v roku 30 dni od vročitve odločbe posredovati v obliki fotokopije ali poskenirane na njen elektronski naslov dokumente sedemnajstih dvostranskih pogodb o poslovnem sodelovanju, ki jih je sklenila Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, z bankami, ki so v izreku odločbe navedene, skupaj z vsemi informacijami o sklenjenih poslih za depozite in likvidnostne kredite s temi bankami v obdobju od 1. 2. 2009 do 13. 1. 2010. V preostalem delu je zahtevo stranke z interesom tožena stranka zavrnila. Ugotovila je še, da v postopku reševanja pritožbe posebni stroški niso nastali.

Zoper odločitev tožene stranke je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri navaja razloge, zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati je tožeča stranka predlagala še izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, naj se do pravnomočne sodne odločitve zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. Sodišče je s sklepom opr. št. I U 1590/2010-6 z dne 28. 1. 2011 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sklep sodišča je postal pravnomočen dne 30. 4. 2011.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in odgovarja na argumente tožeče stranke. Na tožbo je odgovorila tudi B. banka d.d., ki navaja, da je pred naslovnim sodiščem vložila tožbo zaradi iste odločbe in naj se njene navedbe iz tožbe in pripravljalne vloge štejejo kot navedbe iz tega odgovora na tožbo. Predlagala je združitev obeh zadev v en postopek. Na tožbo pa je s svojimi argumenti odgovorila tudi stranka z interesom A.A. Tudi ta stranka predlaga združitev zadev v en postopek in da naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Po vpogledu v sodni spis opr. št. I U 1594/2010 je sodišče ugotovilo, da je pred naslovnim sodiščem tekel upravni spor, katerega je sprožila tožeča stranka B. Banka d.d., zoper toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Informacijski pooblaščenec, zaradi dostopa do informacij javnega značaja, v katerem je tožeča stranka zahtevala odpravo odločbe tožene stranke št. 090-91/2010/42 z dne 30. 9. 2010. Torej gre za isto odločbo, kot se izpodbija v tem upravnem sporu. Sodišče je na seji dne 20. 4. 2011 s sodbo opr. št. I U 1594/2010-15 z dne 20. 4. 2011 to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. To pomeni, da je bil akt, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, že odpravljen z navedeno sodbo upravnega sodišča, zaradi česar tudi morebitna ugoditev tožbi pravnega položaja tožeče stranke ne bi v ničemer izboljšala. Tožeča stranka tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, da pravni interes obstaja ves čas postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožeči stranki pravni interes za vodenje postopka prenehal, tožbenih ugovorov ni presojalo, saj ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev sodišča. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) tožbo zavrglo, saj je bil upravni akt, ki se izpodbija, že odpravljen. Ker je bilo o tožbi B. banke d.d., že odločeno, sodišče tudi ni združilo obeh zadev v en postopek.