UPRS sodba I U 2039/2009

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Ljubljana št. 354-1053/2009-5 z dne 18. 9. 2009 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
Toženka je tožnikoma dolžna povrniti 350,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma za rekonstrukcijo podstrešja v stavbi na zemljiščih parc. št. 66/47 in 66/34 k.o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 4.192,74 EUR. V obrazložitvi se toženka sklicuje na določbo 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) o tem, kdo je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Nadalje navaja, da so bili izračuni komunalnega prispevka glede obstoječega in novega stanja, ki so sestavni del odločbe, izdelani v skladu z Odlokom o komunalnem prispevku za Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Ker na območju gradnje še ni sprejet program opremljanja po predpisu o vsebini programa opremljanja, je izračun komunalnega prispevka izdelan v skladu z 2. odstavkom 8. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka iz leta 1999 (v nadaljevanju Navodilo za izračun/99), pri čemer so povprečni stroški komunalne opreme v Mestni občini Ljubljana določeni v Odloku. Iz nadaljevanja obrazložitve je še razvidno, da je bil komunalni prispevek zaračunan za vodovodno in odpadno kanalizacijsko omrežje (individualna komunalna opremljenost) ter za asfaltno cestno s pločniki, javno razsvetljavo in hidratantno omrežje (kolektivna komunalna opremljenost), upoštevaje razliko med bruto tlorisno površino obstoječega prizidka z garažo in delavnico (obstoječe stanje) ter bruto tlorisno površino obstoječega stanja z rekonstrukcijo podstrešja (novo stanje), ki znaša 96,17 m2. Izračunani komunalni prispevek je razlika med novim in obstoječim stanjem.

Tožnika sta se zoper navedeno odločbo pritožila, vendar je bila njuna pritožba zavrnjena. Drugostopenjski organ se strinja z izračunom in odmero komunalnega prispevka ter zavrača pritožbeno stališče, da pri izračunu ne bi smela biti upoštevana sprememba bruto tlorisne površine. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 108. člena ZPNačrt, po kateri se do poteka šestih mesecev po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta (OPN) komunalni prispevek odmerja po do tedaj veljavnih predpisih. Pojasnjuje, da je začetek uporabe te določbe vezan na uveljavitev OPN in na predpise, ki so do tedaj veljali, konkretno na stare programe opremljanja. Na območju gradnje v času odločanja še ni bil sprejet niti program opremljanja niti OPN. Nato se organ sklicuje tudi na določbo 96. člena ZPNačrt, ki ureja veljavnost prostorskih aktov občine v času do uveljavitve OPN. Na podlagi navedenega meni, da je upravni organ prve stopnje ravnal prav, ko je kot materialno podlago za odločitev v zadevi uporabil Odlok, ki v 4. členu kot enega od elementov za izračun komunalnega prispevka navaja bruto površino investitorjevega objekta. Ker se je bruto tlorisna površina obstoječega objekta povečala, je pritožbeni organ zavrnil tudi pritožbeno navedbo, da se neto tlorisna površina zaradi rekonstrukcije ni povečala, zaradi česar prvostopenjski organ ni nepopolno ugotovil dejanskega stanja.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma navajata, da je v tej zadevi uporabljeni Odlok prenehal veljati z uveljavitvijo Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04), tako kot je bilo to določeno v 2. odstavku 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Ker je Odlok veljal do 20. 7. 2005, ga ni mogoče šteti za veljaven predpis iz 2. odstavka 108. člena ZPNačrt. Tožnika se pri tem sklicujeta tudi na sodbo tega sodišča opr. št. U 907/2008 z dne 29. 1. 2009. Zaradi prenehanja veljavnosti Odloka je bilo nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj upravni organ ni ugotavljal, ali je v zadevi prišlo do spremembe neto tlorisne površine, nove priključitve na komunalno opremo ali do spremembe namembnosti objekta, kar bi moral storiti glede na določbo 80. člena ZPNačrt. Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi, odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahtevata tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, navedene v drugostopenjski odločbi, novih pa ne navaja.

K 1. točki izreka

Tožba je utemeljena.

ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji) v 1. odstavku 103. člena določa, da se z dnem njegove uveljavitve prenehajo uporabljati določbe 167. do 180. člena ZUreP-1 v delu, ki se nanašajo na komunalni prispevek. Navedena prehodna določba torej „ukinja“ uporabo 2. odstavka 179. člena ZUreP-1, po katerem se je komunalni prispevek odmerjal po dotlej veljavnih predpisih (torej tudi po v tej zadevi uporabljenem Odloku, Uradni list RS, št. 36/00) do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena ZUreP-1, to je Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04; v nadaljevanju Pravilnik/04), ki je začel veljati 20. 7. 2005 in ki je občinam naložil, da splošne akte, ki določajo podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka in niso v skladu z določbami uredbe in tega pravilnika, v celoti razveljavijo najkasneje do 20. 7. 2007 (15. člen). Poleg tega je po isti prehodni določbi ZUreP-1 po preteku dveh let od sprejema predpisa iz 3. odstavka 140. člena ZUreP-1, to je Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo (Uradni list RS, št. 117/04), predstavljal osnovo za odmero komunalnega prispevka le program opremljanja, pripravljen v skladu s tem predpisom.

Z navedeno prehodno določbo je zakonodajalec očitno želel odpreti pot za odmero komunalnega prispevka na podlagi predpisov, sprejetih na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/97), do sprejema novih v skladu z ZPNačrt, kolikor ti v času po sprejemu podzakonskih predpisov po ZUreP-1 niso prenehali veljati (prim. 1. odstavek 104. člena ZPNačrt v zvezi s 16. členom Pravilnika/04 glede prenehanja veljavnosti Navodila za izračun/99). Vendar pa mora biti tudi v tem primeru komunalni prispevek odmerjen v skladu z določbami veljavnega zakona. Ta zakon je ZPNačrt, saj je v 2. odstavku 103. člena določeno, da z dnem uveljavitve ZPNačrt prenehajo veljati določbe 135. do 155. člena ZUreP-1, torej tudi določbe, ki se nanašajo na odmero komunalnega prispevka. Sodišče v zvezi s stališčem iz sodbe opr. št. U 907/2008, na katero se sklicuje tožnik, še pojasnjuje, da v njej veljavnost oz. uporaba občinskega predpisa ni bila obravnavana z vidika 1. odstavka 103. člena ZPNačrt.

S tem ko določba 2. odstavka 108. člena ZPNačrt predpisuje, da se do poteka šestih mesecev po uveljavitvi OPN komunalni prispevek odmerja po do tedaj veljavnih predpisih, glede na omenjeni 1. odstavek 103. člena dejansko omogoča uporabo občinskih predpisov, ki so bili sprejeti v času prej veljavnih ZUreP-1 in ZSZ/97, pa kasneje niso bili nadomeščeni z novimi. Kot rečeno, pa bo te predpise dopustno uporabiti le, če so njihove določbe v skladu z ZPNačrt in bo na ta način na njih temelječa odmera v skladu z zakonom. Nenazadnje tudi načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je vsem zavezancem, ki bodo vložili zahtevo za odmero komunalnega prispevka po uveljavitvi ZPNačrt, ta odmerjen ob upoštevanju istih elementov oziroma zakonskih pogojev, zato je treba prehodno določbo 2. odstavka 108. člena ZPNačrt razlagati tako, da je v njej mišljene predpise mogoče uporabiti le, če niso v nasprotju z ZPNačrt.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika zahtevo za odmero komunalnega prispevka vložila 19. 8. 2009, torej po uveljavitvi ZPNačrt. Kot je razbrati iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bil ta v obravnavni zadevi odmerjen zaradi povečanja tlorisne površine obstoječega objekta, pri čemer je bila upoštevana razlika v bruto tlorisni površini (96,17 m2). Prav tako v zadevi ni sporno, kar navaja prvostopenjski organ, da za območje posega ni bil sprejet program opremljanja stavbnih zemljišč. Po 4. členu Odloka, na določbo katerega se opira tudi pritožbeni organ, se pri izračunu komunalnega prispevka za ta območja med drugim upošteva bruto površina investitorjevega objekta in izraba stavbnega zemljišča, ki je razmerje med bruto površino objekta in površino gradbene parcele.

Navedeno ni v skladu z določbo 80. člena ZPNačrt, ki kot zavezanca za komunalni prispevek določa investitorja, ki povečuje neto tlorisno površino objekta. Neto površina objekta je določena tudi v 1. odstavku 82. člena ZPNačrt, po katerem se komunalni prispevek med drugim določi glede na neto tlorisno površino objekta. Iz obeh zakonskih določb je torej razvidno, da so za izračun relevantne le neto in ne bruto tlorisne izmere, ki so bile v obravnavani zadevi uporabljene pri izračunu. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita, saj je izračun opravljen v nasprotju z zakonskimi določbami. Iz tega razloga tudi Odloka, ki v nasprotju z omenjenimi določbami ZPNačrt ne določa neto tlorisne površine objekta kot elementa za izračun komunalnega prispevka, v tem delu ni mogoče uporabiti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek istega člena ZUS-1). Če organ ne bo mogel odmeriti komunalnega prispevka v skladu s stališči iz te sodbe, bodo pogoji za to izpolnjeni šele po sprejemu OPN in programa opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka oziroma po poteku šestmesečnega roka po uveljavitvi OPN, v katerem tak program opremljanja ne bo sprejet, in bo organ smel v skladu z 11. odstavkom 79. člena ZPNačrt odmero opraviti na podlagah, določenih s Pravilnikom o podlagah za odmero komunalnega prispevka na osnovi povprečnih stroškov opremljanja stavbnih zemljišč s posameznimi vrstami komunalne opreme (Uradni list RS, št. 95/07).

K 2. točki izreka

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, sta tožnika v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi Zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot sta to zahtevala tožnika.