VSL sklep Cst 42/2011

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je upravitelju stečajnega dolžnika M. K. priznalo pravico do zadnjega dela nagrade v višini 3.994,98 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je povzeta navedba upravitelja, da mu je sodišče prve stopnje nagrado za njegovo delo določalo po takrat veljavnih predpisih (stečajni postopek se je začel 3. januarja 2000) in da mu je bilo do 27. 01. 2011 izplačano nadomestilo za dela v višini 11.621,00 EUR. V končnem poročilu o poteku stečajnega postopka z dne 27. 01. 2011 pa je upravitelj navedel, da predlaga odmero nagrade po Pravilniku o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne poravnave ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 31/2008, 119/2008 in 523/2009, v nadaljevanju Pravilnik). Na račun (1) izdelave otvoritvenega poročila je predlagal nagrado v višini 1.420,50 EUR, (2) kot nadomestilo za preizkus terjatev, nagrado v višini 6.751,05 EUR, (3) za vnovčenje stečajne mase in razdelitev pa nagrado v višini 7.424,40 EUR, skupno 15.615,95 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je predlagana nagrada primerna, upoštevajoč že izplačan znesek v višini 11.621,00 EUR do 27. 01. 2011, pa je stečajnemu upravitelju priznalo še razliko v višini 3.994,98 EUR.

2Proti temu sklepu se je v uvodu navedena upnica pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugotovi, da je stečajni upravitelj upravičen do nagrade po Odredbi o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskem upraviteljem (v nadaljevanju Odredba) in da naj preveč izplačano nagrado vrne oziroma se mu zavrne zahtevek za izplačilo zadnjega dela nagrade. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007, ki se uporablja od 01. 10. 2008, v nadaljevanju ZFPPIPP) ob sprejetju po oceni pritožbenega sodišča v tistem delu, kjer govori o nagradi stečajnim upraviteljem, ni bil konsistenten. V 3. odstavku 499. člena je predpisoval, da se (med drugim) Odredba uporablja za odmero nagrade upravitelju v postopkih, ki so se začeli pred 01. 10. 2008, v 3. odstavku 493. člena pa, da se v teh postopkih uporablja (med drugim) tudi oddelek 3.6. novega zakona. Ta oddelek vsebuje pa določila o nagradi upravitelju (103. člen) in o predpisih o upravitelju, ki jih izda minister, pristojen za pravosodje (114. člen), pri čemer po 7. odstavku 103. člena podrobnejša pravila o odmeri nagrade upravitelja določi tarifa iz 2. točke 114. člena, ki jo predpiše minister (3. odstavek 114. člena ZFPPIPP). Iz tega sledi, da je določilo 3. odstavka 439. člena ZFPPIPP za vprašanja o nagradi stečajnim upraviteljem za postopke, ki so se začeli pred 01. 10. 2008, napotovalo na Pravilnik.

5Z A novelo ZFPPIPP je bilo določilo 3. odstavka 499. člena razveljavljeno, s tem pa je odpadla nejasnost, ali se za stare postopke uporablja Odredba ali Pravilnik. Glede na to, da se po določilu 34. člena ZFPPIPP-A za odmero nagrade in stroškov upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, ki so se začeli pred 01. 10. 2008, od 13. 06. 2009 dalje uporablja Pravilnik (to določila napotuje na 2. in 3. odstavek 114. člena ZFPPIPP), po oceni pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ker je odločitev o nagradi oprlo na sedaj veljavni Pravilnik, saj je bil izpodbijani sklep izdan po 13. 06. 2009.

6Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je iz izpodbijanega sklepa sicer razvidno, da je bila stečajnemu upravitelju doslej izplačana nagrada, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da temu ni tako, saj je ves čas do dneva končnega poročila prejemal le akontacijo nagrade na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 17. 05. 2000.

7Drži pritožbeno zatrjevanje, da je bila glavnina stečajnih opravil, vključno s tistimi, ki so predmet odmere nagrade v izpodbijanem sklepu, opravljena pred uveljavitvijo Pravilnika, to je pred 01. 10. 2008. ZFPPIPP v 4. odstavku 103. člena natančno določa, za katera opravila ima upravitelj pravico do nagrade in sicer za prevzem prostorov, premoženja in poslov stečajnega dolžnika ter za izdelavo otvoritvenega poročila (1. točka 4. odstavka), za preizkus terjatev (2. točka 4. odstavka) in za vnovčenje stečajne mase ter razdelitev splošne ali posebne stečajne mase (3. točka 4. odstavka). Takrat veljavni ZPPSL pa govori le o pravici stečajnega upravitelja do nagrade (1. odstavek 83. člena). Ker pa so opravila, ki so navedena v 1. do 4. točki 1. odstavka 80. člena ZPPSL enaka tistim, za katera ZFPPIPP v 1. točki 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP predvideva nagrado, opravila iz 7. točke 1. odstavka 80. člena ZPPSL istovetna s tistimi iz 3. točke 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP, opravila iz 142. in 143. člena ZPPSL pa istovetna z opravili iz 2. točke 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP, pritožbeno sodišče ne vidi bistvene razlike med opravili, ki jih je moral stečajni upravitelj opraviti za pridobitev pravice do nagrade po prej veljavnem ZPPSL v razmerju s sedaj veljavnim ZFPPIPP. Razlika je le v tem, da je sedaj uzakonjena pravica do nagrade bolj konkretizirana po posameznih opravilih. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu III Ips 25/2010 zavzelo stališče, da 1. in 2. točka 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP vsebinsko in časovno razločujeta običajna pravila stečajnega upravitelja po fazah stečajnega postopka ter na ta način omogočata izplačevanje dela nadomestila nagrade, ki gre stečajnemu upravitelju po 1. odstavku 103. člena ZFPPIPP, med stečajnim postopkom. Zato je Vrhovno sodišče menilo, da ni izključena uporaba določil 1. in 2. točke 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 01. 10. 2008, ker da so omenjene faze stečajnega postopka skupne prejšnji in sedanji ureditvi.

8Iz gornjih razlogov je razvidno, da torej ni pomembno, da je bila večina dejanj stečajnega postopka izvršena pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Pravilnika. Upoštevajoč zgoraj citirano odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 25/2010, pa pritožnica s sklicevanjem na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 245/2009 ne more uspeti.

9K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da je zaznalo, da v praksi posamezni stečajni upravitelji za stečajne postopke, ki so se začeli pred 01. 10. 2008 predlagajo priznanje nagrade po Odredbi, drugi pa po Pravilniku. Sodišča pa upraviteljem priznavajo nagrado bodisi po Odredbi bodisi po Pravilniku, upoštevajoč kriterije, ki jih v predlogu izpostavijo upravitelji. Da to ni napačno, pa po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz citiranega sklepa III Ips 25/2010.

10Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih tistih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.