VSL sodba in sklep I Cp 4084/2010

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki I/1 in II izreka, v delu, ki se nanaša na prvih 178 tožnikov).
Pritožniki (prvih 178 tožnikov, ki jih zastopa Odvetniška družba Č.) so dolžni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 821,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov, da jim je tožena stranka dolžna plačati skupaj 4,624.127,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice za čas od zapadlosti teh zneskov do plačila. Prvo sodišče je naložilo tožnikom plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 792,85 EUR. Zaradi umika tožbe posameznih tožnikov je v tem delu ustavilo postopek.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje prvih 178 tožnikov, ki izpodbijajo odločitev v točkah I/1. in II. izreka odločbe sodišča prve stopnje. Pritožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navajajo, da je sodišče napačno zaključilo, da ni podana protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja tožene stranke. V zvezi s HKS S. je prišlo do protipravnega ravnanja toženke zaradi opustitve nadzora, dolžnega obveščanja, pravočasne izdaje ukrepa odvzema dovoljenja za poslovanje ter opustitve oblikovanja ustreznih predlogov za zakonske predpise, ki bi zavarovali vlagatelje. Napačen je zaključek, da tožena stranka ni imela zakonskih podlag za nadzor nad hranilno kreditnimi službami. Takšno pooblastilo je toženka pridobila z uveljavitvijo ZHKS, v letu 1999 pa ZBan. Razlogi izpodbijane sodbe so med seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče uporablja izraz bonitetni nadzor, ki pa je nejasen in pravno nedorečen ter ga ni zaslediti v samem besedilu zakonov. Glavni steber bančnega sistema je bila tožena stranka, ki je edina lahko ukrepala. Sklicevanje na slabo in nedorečeno zakonodajo je neutemeljeno, saj bi tožena stranka lahko ukrepala že na podlagi splošnih pristojnosti po ZHKS, ZBan in ZBS. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnikov za postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke z argumentacijo, da gre zgolj za pravna in ne dejanska vprašanja. Brez obrazložitve je sodišče zavrnilo tudi ostale dokazne predloge tožnikov. Izvedenec bi moral odgovoriti na vprašanja, ali je toženka pri nadzoru nad poslovanjem hranilno kreditnih služb subjektom nadzora naložila sprejem ekonomsko učinkovitih ukrepov in na podlagi razpoložljivih podatkov mogla pravočasno zaznati ekonomsko stanje HKS, ki je vodilo v stečaj in posledično oškodovanje varčevalcev. Predpisi so toženi stranki omogočali nadzor nad splošno likvidnostjo bank in hranilnic, med katere so sodile tudi hranilno kreditne službe. Toženka je imela na voljo ustrezne ukrepe v zakonu, vendar jih ni sprejela in ni ukrepala tako, da bi zaščitila premoženje vlagateljev. Toženka bi morala ravnati kot dober gospodar, tako da do oškodovanja vlagateljev v hranilno kreditni službi ne bi prišlo. Toženka je, resda prepozno, HKS S. vendarle pogojno odvzela dovoljenje, kar dokazuje, da lahko dovoljenje odvzema. Sodišče se ni opredelilo natančno in izrecno glede protipravnosti ravnanja toženke. Po oceni sodišča je toženka zadostila obveznosti obveščanja vlagateljev s tablo in zeleno nalepko, ki pa je bila kot instrument obveščanja komitentov o statusu hranilno kreditnih služb uradno uveljavljena šele 13.10.2001. Pred tem je bila to zgolj interna oznaka. Laični vlagatelji niso poznali pravega pomena zelene nalepke, ki bi morala biti zaradi zagotavljanja pravnega varstva odstranjena takoj, ko so se pojavile prve nepravilnosti. Ključno je, da do škode za vlagatelje ne bi prišlo, če bi toženka pravočasno sprejela ustrezne finančno-ekonomske ukrepe, ki jih je imela na voljo na podlagi ZHKS, ZBan in ZBS. Toženka je šele 30.10.2002 izdala odločbo o začetku prisilne likvidacije HKS S., poldrugi mesec po uvedbi redne likvidacije. O pravočasnosti in pravilnosti izbranih ukrepov toženke bi se lahko izjasnil le izvedenec, zato sodišče brez izvedbe tega dokaza ne bi smelo zaključiti, da je toženka izvajala sicer omejen nadzor v skladu z zakonodajo. Ker izvedenec ni bil postavljen, je bila kršena določba 8. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Po določbah ZBS je bila toženka dolžna nadzorovati tudi izpolnjevanje drugih zahtev iz 13., 14. in 18. do 20. čl. ZHKS. Ta pravila so zasledovala večjo varnost poslovanja hranilno kreditnih služb. Po določilih ZBS je bila prav toženka dolžna skrbeti za splošno likvidnost plačevanja v državi in za jamstvo vlog občanov. Toženka je ves čas poslovanja HKS S. redno prejemala poročila hranilno kreditnih služb, zato je imela tudi dolžnost izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem teh zakonskih pravil. Iz sistemske in teleološke razlage določb ZBS izhaja, da je bila toženka dolžna izvajati nadzor tudi nad poslovanjem hranilno kreditnih služb. To izhaja tudi iz določb posameznih členov ZHKS, ki so določali prekrške za primer kršitve določb ZHKS, te postopke pa je lahko začela oziroma izvajala samo toženka. Takšno pravno naziranje je bilo potrjeno tudi z ZBan, po katerem so se določbe 13., 14. in 18. čl. ZHKS še vedno uporabljale skladno z 241. čl. ZBan in sklepom o usklajevanju hranilno kreditnih služb z določbami ZBan. Toženka je lahko na podlagi zakonskega pooblastila s tem sklepom o usklajevanju predpisala samo še dodatne zahteve zaradi zagotovitve varnega poslovanja in zmanjšanja tveganj hranilno kreditnih služb. Za toženkin nadzor nad usklajevanjem hranilno kreditnih služb so se med drugim smiselno uporabljale določbe 6. do 8. odst. 240. čl. ZBan. Toženka je imela možnost preverjati spoštovanje drugih določb ZBan s strani hranilno kreditnih služb tudi na podlagi 123. čl. ZBan. V okviru nadzornih pristojnosti je toženka lahko izdala hranilno kreditni službi tudi odredbo o odpravi kršitev, določila rok za odpravo kršitev in odredila posebne ukrepe poslovodnemu organu hranilno kreditne službe. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS G 9/2001 izhaja, da veljajo za vse hranilno kreditne službe tudi določbe ZBan. Toženka je lahko izvajala nadzor nad hranilno kreditnimi službami tudi v prilagoditvenem obdobju. Zoper hranilno kreditno službo, ki ni izpolnjevala obveznosti po določbah sklepa o usklajevanju, je lahko toženka izvedla tudi postopek prisilne likvidacije. Enako obveznost je imela toženka po stališču Vrhovnega sodišča RS tudi v primeru, če hranilno kreditna služba ni zagotavljala sredstev za izplačilo zajamčenih vlog, zato je materialnopravno napačno stališče sodbe, da je šlo zgolj za bonitetni nadzor in zbiranje statističnih podatkov ter da toženka do poteka roka za uskladitev HKS S. po sklepu o usklajevanju ni imela nobene pristojnosti ukrepanja zoper to hranilno kreditno službo. Toženka je z ZBan dobila pooblastilo, da zagotovi postopno uskladitev poslovanja hranilno kreditnih služb z določbami ZBan, ki so zagotavljale bistveno večjo varnost varčevalcev. Toženka bi zato morala s sklepom o usklajevanju upoštevati kriterije glede obvladovanja tveganj, ki so jih morale hranilno kreditne službe izpolnjevati že po ZHKS in jih postopoma nadgrajevati z višjimi standardi po ZBan. Ker tega ni storila je ravnala protipravno. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi bil sklep o usklajevanju tožene stranke ustrezen in da ni zmanjšal standardov obvladovanja tveganj iz ZHKS. Sodišče ni razpolagalo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi lahko samo ocenilo, ali je bil sklep o usklajevanju skladen z normativi iz ZHKS, zato bi moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke. V sklepu o usklajevanju je bilo določeno, da mora hranilno kreditna služba pripraviti tudi načrt obvladovanja tveganj, to pa najkasneje do 30.6.2001. HKS S. ni pripravila načrta obvladovanja tveganj in ga ni pričela uresničevati od 30.6.2001 dalje. Toženka kljub temu zoper njo ni ukrepala in je s tem opustila dolžni nadzor, zato je tudi iz tega razloga ravnala protipravno. Smisel izvajanja nadzora nad poslovanjem hranilno kreditnih služb je bil v zmanjšanju tveganj, ki bi lahko imela za posledico insolventnost hranilno kreditne službe. Navedeni predpisi o dolžnosti izvajanja nadzora se štejejo za varnostne predpise, kar pomeni, da je opustitev dolžnega nadzorstva po teh predpisih v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Toženka bi morala predvidevati, da lahko neizpolnjevanje zakonskih zahtev ter zakonskih predpisov s strani HKS S. privede do škodnega dogodka – stečaja ter izgube prihrankov tožnikov. Če bi toženka izvajala dolžni nadzor in sprejela ustrezne ukrepe tožniki ne bi vložili svojih prihrankov v HKS S., ker bi bilo tej hranilno kreditni službi prepovedano opravljanje dejavnosti zaradi izvedbe postopka v zvezi z insolventnostjo oziroma zaradi neizpolnjevanja kriterijev glede obveznosti po sklepu o usklajevanju. S pravočasno izvedbo nadzorstvenih ukrepov bi se lahko odpravila tudi sama insolventnost hranilno kreditne službe. Toženka je priznala, da je bila HKS S. zrela za likvidacijo oziroma stečaj že takoj ob uveljavitvi ZBan. Takšna situacija je obstajala tudi sredi leta 2001, ko se je izpostavljenost do povezanih oseb še povečala. Toženka bi zato morala ukrepati zoper HKS S. sredi leta 2001 in pričeti z ugotavljanjem oziroma potrditvijo stečajnih razlogov, namesto da ji je izdajala formalne ukrepe. Kljub kršitvam in za varčevalce nevarnemu poslovanju je HKS S. še naprej poslovala in se ukvarjala s sprejemanjem depozitov od nepoučene javnosti, ki za stanje v HKS S. in za tveganost depozitov ni vedela. Tožniki se ne strinjajo z oceno sodišča, da je primarni cilj toženke stabilnost valute in splošna likvidnost plačevanja, saj sodišče ne pojasni, na kateri podlagi je toženka izvajala t.i. bonitetni nadzor in zbirala statistične podatke. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da v 5-letnem prilagoditvenem obdobju za hranilno kreditne službe niso veljala tako stroga določila poslovanja kot za banke in hranilnice. Sodišče je napačno ugotovilo, da HKS S. ni bila ustanovljena na podlagi določb ZBH, čeprav to jasno izhaja iz izpisa registrskega sodišča, toženka pa temu nikdar ni oporekala. Obveznost toženke, da zagotovi jamstvo za hranilne vloge vseh varčevalcev, je izhajala tudi iz Direktive Evropske skupnosti o jamstvenih shemah. ZBH je veljal tudi za hranilno kreditne službe in s tem tudi za HKS S. in je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. HKS S. je bila ustanovljena po ZHKS in ZBH. Na podlagi ZBS je toženka izdajala izvedbene predpise tudi za hranilno kreditne službe. Iz 63. čl. ZBH je razvidno, da je veljal ta zakon tudi za hranilno kreditne službe. Nevzdržna je razlaga, da naj bi bile hranilno kreditne službe izključene iz ZBH na podlagi 79. čl. ZBH. Neresnična je trditev, da hranilno kreditne službe niso štele med hranilnice po ZBH, za katere naj bi se predpisoval bonitetni nadzor. Sodišče ne navede, za katere subjekte velja ZBH oziroma na katere subjekte se nanaša 3. točka 63. čl. ZBH, če ta zakon ne velja za hranilno kreditne službe. Zakonodajalec je v ZBH in kasneje v ZBan glede nadzora toženke izenačil vse vrste kreditnih ustanov, ki so predmet nadzora toženke. Banke in hranilnice v ožjem pomenu so bile deležne večjega nadzora toženke izključno zaradi takšne njene odločitve. Toženka je imela dovolj pristojnosti za nadzor in ukrepanje nad hranilno kreditnimi službami, te obveznosti pa ni izpolnjevala. Hranilno kreditne službe so bile po posebnem zakonu le ustanovljene, glede svojega poslovanja in nadzora nad tem pa so bile povsem izenačene z drugimi bančnimi subjekti. Če bi bile hranilno kreditne službe popolnoma izključene iz pristojnosti toženke se slednja z njimi ne bi nikoli ukvarjala. Selektivni pristop toženke do posameznih vrst bančnih subjektov ne izhaja iz različnih zakonskih predpisov ampak iz podzakonskih aktov kot izvedbenih predpisov, katere je izdajala izključno toženka. Toženka je zanemarila dolžnost, da skrbi za stabilnost finančnega sistema, te dolžnosti pa se je zavedla šele, ko je bilo za vlagatelje v hranilno kreditnih službah prepozno (v drugi polovici leta 2001 in leta 2002). Takoimenovani bonitetni nadzor je toženka morala opravljati v sklopu obveznosti iz 5. člena ZBS, v okvir tega pa so sodile tudi hranilno kreditne službe. Ni dokazana trditev sodišča, da je bila v času pred uveljavitvijo ZBan edina pristojnost toženke za hranilno kreditne službe izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obvezne rezerve in zbiranje statističnih podatkov. Sodišče ne navede, kateri zakonski predpis naj bi to določal. Izvajanje nadzora nad izpolnjevanjem obvezne rezerve in zbiranje statističnih podatkov so naloge, ki si jih je toženka zadala v odnosu do hranilno kreditnih služb po lastni presoji, ostalih pristojnosti in nalog pri nadzoru hranilno kreditnih služb pa toženka ni izvajala. Toženka je po lastni presoji izdajala predpise, s katerimi je uresničevala zakonsko določene pristojnosti. Če so bili ti predpisi pomanjkljivi, namenjeni le nekaterim vrstam subjektov in niso v celoti veljali tudi za hranilno kreditne službe je za to odgovorna izključno toženka. Zato je napačno sklicevanje na zakonodajalčevo odgovornost. V odnosu do hranilno kreditnih služb je toženka opustila dolžno ravnanje izdaje podzakonskih predpisov, ki bi predstavljali normativno podlago za ustreznejše ravnanje toženke. Zakonodajalec je podelil toženki pristojnosti na področju kontrole bančnih subjektov in skrbi za splošno likvidnost bančnega sistema, katerega sestavni del so bile poleg bank in hranilnic tudi hranilno kreditne službe. Pravno podlago za nadzor in ukrepanje zoper kršitelje v segmentu hranilno kreditnih služb je toženka zato imela, te naloge pa je uresničevala selektivno in po svojem preudarku, zato posledice takšnega ravnanja bremenijo toženko. Sodišče najprej utemeljuje razloge, zaradi katerih naj bi se ZBS ne uporabljal za hranilno kreditne službe, pri pojasnjevanju pregleda nad HKS So. leta 1997 pa za tedanje ravnanje toženke najde zakonsko podlago prav v ZBS, kar je nesklepčnost sodbe. Neutemeljena je trditev sodišča, da je toženka pred uveljavitvijo ZBan ravnala v skladu z obstoječo zakonodajo. Ravnala je le v skladu s podzakonskimi predpisi, katere je sama izdajala po lastni presoji, ti predpisi pa so bili pomanjkljivi, saj v marsičem brez utemeljenih razlogov niso bili uveljavljeni tudi za hranilno kreditne službe, s čemer je toženka prevzela vso odgovornost za morebitne posledice, med drugim tudi za oškodovanje vlagateljev. Dokument toženke „Ideje za ravnanje BS v zvezi s problematičnimi HKS-i“ z dne 5.6.2001 kaže, da gre za ugotovitve uslužbencev toženke, njihove domneve in predvidevanja pa se nanašajo zlasti na nadaljnji razvoj dogodkov in možnosti ukrepanja s strani toženke. Ta dokument dokazuje, da je bilo toženki stanje v HKS S. znano, poleg tega pa tudi, da je bil sklep o usklajevanju pripravljen za „normalne“ hranilno kreditne službe, kar kaže, da je bil ta sklep glede usklajevanja hranilno kreditnih služb z določbami ZBan vsebinsko neustrezen in bi moral biti v tem pogledu bolj restriktiven, zaradi varovanja vlagateljev v hranilno kreditne službe. Sodišče je spregledalo, da nobeden od ukrepov toženke zoper HKS S. ni in tudi ne bi mogel odpraviti temeljnega problema te hranilno kreditne službe in tako zavarovati vlog njenih varčevalcev. Ravnanje toženke, ki je z neučinkovitim ukrepanjem podaljševala obstoj in nadaljevano rizično ter nezakonito poslovanje HKS S., je bilo v popolnem nasprotju z interesi vlagateljev, ki so vlagali prihranke v bančni subjekt, za katerega je toženka ugotovila, da ne posluje varno in skrbno. Uporaba strožjih ukrepov (prepoved opravljanja določenih poslov oziroma storitev, odvzem dovoljenja za poslovanje, izredna uprava in v končni fazi tudi prisilna likvidacija) bi bila v danem primeru ne le upravičena ampak nujna, saj bi se s tem zaustavilo samovoljno ravnanje poslovodstva HKS S., zaščitilo premoženje vlagateljev ter preprečilo povečevanje škode z vstopom novih vlagateljev. Do zloma takšnega gospodarskega subjekta je moralo priti. Toženka je protipravno dopuščala takšen razvoj dogodkov na škodo tožnikov. Takšnega ravnanja ne more opravičiti niti z ničemer utemeljena bojazen pred množičnim dvigovanjem prihrankov. Toženka je mogla predvideti, kako se bo končala zadeva s HKS S., ni pa mogla predvideti, da bo likvidacijo namesto neukrepanja toženke sprožil kar ustanovitelj hranilno kreditne službe. Sodišče ponavlja neutemeljeno trditev toženke, da ni imela vpliva na izpostavljenost HKS S. in na njeno naložbeno politiko. Z njeno izpostavljenostjo do povezanih oseb je bila toženka seznanjena in bi lahko ukrepala, za kar je imela zakonsko podlago. ZHKS je predpisoval višino izpostavljenosti in druge parametre, ki vplivajo na likvidnost in rizik poslovanja hranilno kreditnih služb. Sodišče neutemeljeno in na podlagi nepreverjenih trditev toženke izvaja zaključke glede večje tveganosti vlog v hranilno kreditnih službah in glede višjih obrestnih mer, ki naj bi jih te službe nudile v primerjavi z ostalimi bančnimi subjekti. Toženka sodišču ni predstavila analize obrestnih mer, sodišče pa takšne analize oziroma podatkov o tedaj veljavnih pasivnih obrestnih merah ni pridobilo. Zato je brez podlage trditev o toliko višjih obrestnih merah, na podlagi katerih bi morali varčevalci HKS S. biti zadržani oziroma previdnejši pri vlaganju svojih prihrankov v takšen subjekt. Glede obrestnih mer so bile razlike tudi med posameznimi bankami in so še danes, kar pa ne pomeni nujno večjega ali manjšega rizika za varčevalce. Bančna marža HKS S. je bila povsem primerljiva z bančnimi in hranilniškimi maržami. Sodišče z neuradno „zeleno nalepko“ razume obveščanje javnosti o tveganosti naložb v posamezne bančne subjekte, pri čemer spregleda, da toženka ni izvajala drugačnega obveščanja javnosti, da pojem „dovoljenje BS“ ne pomeni nujno tudi varnega poslovanja, da to obveščanje pred 13.10.2001 ni bilo opazno in da je šlo pri tem za obvestila javnosti o hranilnicah, ki imajo dovoljenje za poslovanje, torej ni šlo za obvestilo o hranilno kreditnih službah. V tem delu sodišče pride v nasprotje s svojimi prejšnjimi trditvami, ko utemeljuje, da hranilno kreditne službe niso sodile med hranilnice, tu pa tudi za hranilno kreditne službe uporablja širši pojem hranilnica. ZBan je dajal le okvir, znotraj katerega je toženka izdajala izvedbene predpise. Prilagajanje hranilno kreditnih služb v 5-letnem prilagoditvenem obdobju bi lahko bilo tudi drugačno. Tempo, vsebina in način prilagajanja bi morali biti prilagojeni specifikam ter ugotovljenim nepravilnostim, za katere je toženka dobro vedela. Ker je toženka ravnala po priporočilih interesnih skupin, ne oziraje se na koristi vlagateljev hranilno kreditnih služb, mora zato prevzeti odgovornost. Izvajanje predpisanih dejanj nadzora s strani toženke nad hranilno kreditnimi službami vse od uveljavitve ZBH in ZBS, pravočasen sprejem sklepa o usklajevanju z ustrezno vsebino glede na stanje v hranilno kreditnih službah, katerega bi toženka morala celovito poznati, in stalni tekoči nadzor nad poslovanjem hranilno kreditnih služb bi varnost prihrankov vlagateljev zagotovil ali močno izboljšal. Zamujanje z izdajo sklepa o usklajevanju je bilo posledica subjektivnih okoliščin v sferi toženke. Zmotna je sklepna trditev sodišča, da so bili temeljni cilji toženke stabilnost valute in splošna likvidnost plačevanja v državi in do tujine ter da naj bi bile hranilno kreditne službe samo v tem kontekstu izenačene s hranilnicami pred uveljavitvijo ZBan. 5. člen ZBS je toženki nalagal številne druge obveznosti, katere sodišče spregleda. Med temi je še posebej pomembna skrb za stabilnost bančnega sistema. Toženka bi v prilagoditvenem obdobju morala skrbeti ne le za prilagoditev hranilno kreditnih služb, ampak tudi za istočasno varnost prihrankov vlagateljev v hranilno kreditnih službah. To je eden od poglavitnih očitkov tožnikov toženki, da je bolj skrbela za interese lastnikov hranilno kreditnih služb kot pa za interese varčevalcev.

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva za to pravdo in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa si ne nasprotujejo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Prvo sodišče zato ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Če v sodbi ni naveden materialnopravni predpis ali posamezna njegova določba, ki je bila podlaga za odločitev sodišča, to še ne onemogoča preizkusa izpodbijane sodbe, saj pri tem ne gre za odločilno dejstvo kot dejansko okoliščino v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Pomanjkljivo obrazložitev v zvezi z uporabo materialnega prava je vedno možno dopolniti.

Pred uveljavitvijo ZBan je položaj hranilno kreditnih služb urejal ZHKS, posamezne določbe o hranilno kreditnih službah pa je vseboval tudi ZBH. ZBH je hranilno kreditne službe uvrščal med hranilnice (3. točka 63. člena), vendar pa je za hranilno kreditne službe iz 3. točke 63. čl. posebej določal, da je to hranilnica, ustanovljena pri kmetijski ali obrtni zadrugi na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon (79. člen). Ni dvoma, da je bil s tem posebnim zakonom mišljen ZHKS, ki je veljal za hranilno kreditne službe tudi po uveljavitvi ZBH. Položaj ostalih hranilnic (iz 1. in 2. točke 63. čl. ZBH) je urejal ZBH (za poštne hranilnice to izhaja npr. iz 91. čl. ZBH).

Hranilno kreditne službe so se ustanavljale po določilih ZHKS, ne pa po določilih ZBH (to velja tudi za HKS S., kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje). Za poslovanje banke oziroma opravljanje poslov hranilnice (iz 1. in 2. točke 63. čl. ZBH) je bilo med drugim potrebno pridobiti dovoljenje tožene stranke (13. in 77. čl. ZBH), za hranilno kreditne službe pa ZHKS kaj takega ni določal. Za hranilno kreditne službe niso veljala pravila varnega in skrbnega poslovanja, ki so bila predpisana za banke in hranilnice z ZBS in ZBH. Toženka je bila zato dolžna opravljati bonitetni nadzor le nad bankami in hranilnicami, ki jim je izdala dovoljenje za poslovanje, ne pa tudi nad hranilno kreditnimi službami, saj ji ZHKS ni nalagal te obveznosti. Pojem bonitetni nadzor pri tem ne more biti sporen. Pomeni nadzor varnega in skrbnega poslovanja finančnih organizacij oziroma institucij. Pojem je uporabljan v strokovni literaturi na področju bančništva in v pravnih predpisih, zlasti pravu Evropske unije oziroma prej Evropske skupnosti (npr. v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Pogodbi o delovanju Evropske unije in Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke), v obravnavani zadevi pa sta ga uporabljali obe pravdni stranki v enakem (pravilnem) pomenu tudi v svojih trditvah v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po ZHKS so za hranilne vloge in račune pri hranilno kreditnih službah jamčile ustanoviteljice hranilno kreditnih služb solidarno in neomejeno (11. člen). Varstvo upnikov hranilno kreditnih služb je bilo urejeno drugače kot pri bankah in hranilnicah, zato je zakonodajalec očitno štel, da za poslovanje hranilno kreditnih služb ni potrebno predpisati obveznosti pridobitve dovoljenja toženke oziroma predpisati ustreznega nadzora toženke nad poslovanjem hranilno kreditnih služb.

Dolžnosti izvajanja bonitetnega nadzora, ki jo je toženi stranki nalagal ZBS za banke in hranilnice, ni mogoče širiti na hranilno kreditne službe zgolj zato, ker tedaj ni bilo druge institucije, ki bi nadzorovala njihovo poslovanje. Tožena stranka je bila po določbah ZBS in ZBH dolžna opravljati bonitetni nadzor le glede bank in hranilnic, ki jim je izdala dovoljenje za poslovanje. Tudi po določbah ZBS hranilno kreditne službe niso sodile med hranilnice po tem zakonu (92. člen), zato se obveznost toženke, da skrbi za splošno likvidnost bank in hranilnic (34. do 39. člen ZBS), ni raztezala še na skrb za splošno likvidnost hranilno kreditnih služb.

Okoliščina, da je toženka prejemala poročila hranilno kreditnih služb v zvezi z njihovim poslovanjem, nima nobenega pomena za presojo odškodninske odgovornosti toženke. Hranilno kreditne službe so bile res dolžne posredovati toženki statistične podatke in poročila o izračunu in izpolnjevanju obvezne rezerve in sicer po Sklepu o pošiljanju podatkov o knjigovodskem stanju računov bank (Ur. l. RS, št. 21/91, s spremembami) in po Sklepu o obvezni rezervi bank in hranilnic (Ur. l. RS št. 80/94, s spremembami), vendar pa je šlo pri tem za izvajanje toženkinih nalog, da skrbi za stabilnost valute in splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine (2. člen ZBS), zato je nadzor nad izpolnjevanjem obvezne rezerve po tem sklepu, v zvezi s toženkino obveznostjo, da uresničuje naloge iz 2. člena ZBS tudi z uravnavanjem količine denarja v obtoku (5. čl. ZBS), predstavljal ukrep izvajanja denarne politike oziroma monetarni ukrep (20. čl. ZBS), ne pa nadzor nad varnim in skrbnim poslovanjem finančnih organizacij. Omemba „bonitetne kontrole“ na strani 42 sodbe je glede na celotno obrazložitev izpodbijane sodbe očiten lapsus oziroma pomota, ki v kontekstu celotne obrazložitve sodbe nima nobenega pomena, saj je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da toženka ni bila pristojna oziroma dolžna izvajati bonitetnega nadzora nad hranilno kreditnimi službami (37. stran sodbe). Navedena sklepa sta zato z vidika izvajanja monetarne politike določala, da se obveznost zagotavljanja obveznih rezerv pri toženki nanaša tudi na hranilno kreditne službe iz 3. točke 63. čl. ZBH (11. člen Sklepa o obvezni rezervi bank in hranilnic), podatke o knjigovodskem stanju pa so bile dolžne posredovati tudi hranilnice iz 63. čl. ZBH, torej tudi hranilno kreditne službe (Sklep o dopolnitvi sklepa o pošiljanju podatkov o knjigovodskem stanju računov bank, Ur.l. RS št. 10/92). V tem pogledu je bil kontrolni pregled v HKS S. leta 1997 opravljen le zaradi preverjanja izvajanja obeh navedenih sklepov, ne pa kot bonitetni nadzor, kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo prvo sodišče. Šlo je za pregled v funkciji izvrševanja ukrepov za izvajanje monetarne politike (20. čl. ZBS). Toženka pri tem ni bila dolžna nadzorovati izpolnjevanja zahtev iz 13., 14. in 18. do 20. čl. ZHKS, saj bi upoštevanje teh določil morale zagotoviti ustanoviteljice hranilno kreditnih služb, ki so bile odgovorne za njihovo poslovanje (prim. 12. čl. ZHKS). Začetek in vodenje postopkov o prekrških (gospodarskih prestopkih) s strani pristojnih organov nima nobenega pomena za presojo, ali je bila toženka dolžna izvajati bonitetni nadzor tudi nad hranilno kreditnimi službami. Določila Direktive Evropske skupnosti o jamstvenih shemah (94/19/EC) za to zadevo niso pomembna že zato, ker je Republika Slovenija postala članica Evropske unije kasneje, 1.5.2004, razen tega pa se obveznost uskladitve z direktivami skupnosti nanaša na državo članico in se na določbe direktive ni mogoče sklicevati v sporu s posameznikom.

ZBan je začel veljati 20.2.1999. Z uveljavitvijo tega zakona je toženka dobila določene pristojnosti tudi nad hranilno kreditnimi službami, vendar pa so bile njene nadzorstvene pristojnosti omejene, glede na zakonsko določeno 5 letno usklajevalno obdobje (3. odst. 241. čl. ZBan). ZBan je omogočal hranilno kreditnim službam postopno prilagajanje njegovim strožjim zahtevam, pri čemer so hranilno kreditne službe, ki so bile ustanovljene po ZHKS, nadaljevale s poslovanjem po določbah ZHKS tudi po uveljavitvi ZBan, pri čemer so se posamezne določbe ZHKS (13., 14. in 17. do 20. čl.) uporabljale za hranilno kreditne službe iz 2. odst. 241. čl. ZBan skladno z 241. čl. tega zakona in Sklepom o usklajevanju hranilno kreditnih služb z določbami ZBan (2. odst. 241. in 3. odst. 244. čl. Zban), v nadaljevanju: sklep o usklajevanju. Te hranilno kreditne službe so zato tudi po uveljavitvi ZBan poslovale po določilih ZHKS do poteka rokov za uskladitev v skladu z ZBan. Glede na 11. in 15. čl. ZHKS te hranilno kreditne službe tudi po uveljavitvi ZBan niso bile podvržene bonitetnemu nadzoru toženke, kot je to veljalo za banke in hranilnice, saj je ZBan predpisal nadzor nad usklajevanjem hranilno kreditnih služb z ZBan s strani toženke, to pa ob smiselni uporabi določb 11. poglavja ZBan ter 6. do 8. odst. 240. čl. tega zakona (5. odst. 241. čl. ZBan), kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. V prehodnem 5-letnem obdobju je toženka torej imela le dolžnost nadzora nad usklajevanjem hranilno kreditnih služb z ZBan, ne pa tudi dolžnost bonitetnega nadzora. Toženka je bila v zvezi s tem prehodnim obdobjem pristojna za določitev podrobnejšega načina usklajevanja. Hranilno kreditne službe so morale izpolniti posamezne zahteve iz sklepa o usklajevanju do določenih datumov in o tem poročati toženki. Šele če teh zahtev niso izpolnile, je toženka lahko ukrepala, to pa ob smiselni uporabi določb ZBan, ki so veljale za banke in hranilnice.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je toženka ustrezno ukrepala (v skladu s predpisi) pri opravljanju nadzora nad usklajevanjem HKS S. z določbami ZBan, v skladu s sklepom o usklajevanju. Trditev pritožbe, da je prvo sodišče zavzelo stališče, da toženka do poteka 5-letnega roka za uskladitev ni imela nobene pristojnosti ukrepanja zoper HKS S., je protispisna, saj prvo sodišče tega ni navedlo. Prvo sodišče je podrobno obrazložilo, kako je toženka nadzorovala usklajevanje HKS S. in da so bili ukrepi, ki jih je v zvezi s tem sprejela, pravočasni, ustrezni in primerni. Pritožbeno sodišče sprejema te ugotovitve kot pravilne in se v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe (na straneh 39, 40 in 41). Pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS G 9/2001 je neutemeljeno, saj gre v tem primeru za drugačno dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Toženka je imela možnost izbiranja med razpoložljivimi ukrepi nadzora nad usklajevanjem HKS S. (130. čl. ZBan), upoštevajoč zlasti 5-letno uskladitveno obdobje (5. odst. 241. čl. ZBan).

Pritožbene trditve v zvezi s tem, da HKS S. ni pripravila načrta obvladovanja tveganj, so neupoštevne že zato, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. čl. ZPP). ZBan in sklep o usklajevanju nista predpisa varnostne narave. Ne glede na to je napačno pritožbeno stališče, da je vzročna zveza podana v vsakem primeru, ko gre za kršitev „varnostnih predpisov“. Tudi v (hipotetičnem) primeru, ko pomeni očitano ravnanje opustitev predpisane skrbnosti, je treba ugotoviti, katero posledico je želel preprečiti kršen predpis, ki je nalagal skrbnost ravnanja. Pritožba ne pojasni, v čem naj bi toženka znižala kriterije glede obvladovanja tveganj v sklepu o usklajevanju in kako naj bi domnevno znižanje teh kriterijev vplivalo na nastanek škode tožnikov, zato pritožbene trditve v tem delu ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Enako velja za neobrazložene trditve o predvidljivosti škodnega dogodka in o tem, da toženka ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Pritožbena trditev, da bi se s pravočasno, strokovno in dosledno izvedbo nadzorstvenih ukrepov lahko odpravila tudi insolventnost toženke, je nerazumljiva.

Protispisna je tudi pritožbena trditev, da je toženka priznala, da je bila HKS S. zrela za likvidacijo oziroma stečaj že ob uveljavitvi ZBan, saj toženka ni podala takšne navedbe, takšnega zaključka pa iz odgovora na tožbo tudi ni mogoče izpeljati. Za takojšnje ukrepanje toženke napram HKS S. ob uveljavitvi ZBan (npr. takojšnja likvidacija) tudi ni bilo zakonske podlage. Tudi v letu 2001 toženka ni imela podlage za takojšnje „ugotavljanje oziroma potrditev stečajnih razlogov“, glede na to, da je bila toženka dolžna upoštevati sklep o usklajevanju, katerega uveljavitev ni imela takojšnjega vpliva, saj so bili glede na 5-letno usklajevalno obdobje odločilni roki, v katerih so bile hranilno kreditne službe dolžne izpolniti posamezne pogoje po tem sklepu zaradi uskladitve z ZBan. Popolna uskladitev je bila zahtevana šele s februarjem 2004. Razen tega tožniki v pritožbi ne pojasnijo, zakaj naj bi bilo stanje HKS S. sredi leta 2001 „alarmantno“ in tega stanja tudi ne obrazložijo. Listine v spisu govorijo nasprotno (HKS S. je konec leta 2001 izkazovala dobiček, kot izhaja iz njenih knjigovodskih listin oziroma bilanc – priloga B6). Razen tega pa tožeča stranka v tem delu (2. odst. 8. strani pritožbe) le posplošeno trdi, da se prvo sodišče do njenih navedb v tem delu ni opredelilo in da ni ocenjevalo predloženih listin (katerih, konkretno ne pove), pri čemer pa tožeča stranka ne zatrjuje, da bi prvo sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP (kršitev dolžnosti opredelitve). Te trditve zato ne terjajo podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča. Glede na 5-letno usklajevalno obdobje za hranilno kreditne službe je razumljivo, da so bile zahteve ZBan do bank in hranilnic glede uskladitve z ZBan strožje, saj so zanje veljali krajši roki (240. čl. ZBan). Sklep o usklajevanju je moral upoštevati zakonski rok (3. odst. 241. čl. ZBan), zato je bila toženka temu dolžna prilagoditi vsebino njegovih določb, za izvajanje bonitetnega nadzora nad hranilno kreditnimi službami pa toženka kot že rečeno ni imela podlage. Toženka ni imela nobene obveznosti obveščanja vlagateljev oziroma javnosti v zvezi s poslovanjem hranilno kreditnih služb oziroma o sistemu jamstva za vloge pri hranilno kreditnih službah. Hranilno kreditne službe so kot že rečeno poslovale po ZHKS in za opravljanje dejavnosti niso potrebovale dovoljenja toženke, ki tudi ni bila dolžna oziroma pristojna izvajati bonitetnega nadzora nad poslovanjem hranilno kreditnih služb. Toženka je v času pred uveljavitvijo ZBan kljub temu vse od leta 1992 obveščala javnost o sistemu jamstva za hranilne vloge pri hranilno kreditnih službah (npr. priloga B 58), poleg tega pa je hranilno kreditnim službam tudi priporočala, naj v svojih prostorih zagotovijo obveščanje javnosti o načinu zavarovanja vlog pri hranilno kreditnih službah ( npr. priloga B 59). Za banke in hranilnice, ki so morale pridobiti dovoljenje toženke za svoje poslovanje po ZBH, je toženka izdajala obvestila strankam o dovoljenju za poslovanje (glede obveščanja javnosti o hranilnicah z dovoljenjem toženke za poslovanje npr. priloga B 54). S Sklepom o dopolnitvi sklepa o določitvi pogojev … (Ur.l. RS, št. 78/2001) je toženka uredila uporabo zelenih tabel in nalepk za banke in hranilnice, ki so za opravljanje poslov (bančnih storitev) pridobile dovoljenje toženke. Tudi po uveljavitvi ZBan pa toženka ni imela predpisane nobene dolžnosti obveščanja vlagateljev pri hranilno kreditnih službah o jamstvu za njihove vloge. Na podlagi sklepa o usklajevanju (34. točka) je bila k temu v prilagoditvenem obdobju zavezana hranilno kreditna služba, ne pa toženka.

Glede „interne korespondence“ toženke (zapis z dne 5.6.2001 – priloga A 14) pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvega sodišča, da je šlo pri tem za zapis domnev in predvidevanj, ne pa za sporne ugotovitve, kot pavšalno trdi pritožba. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da bi bilo ukrepanje toženke potrebno, če bi se domneve (predvidevanja) izkazale za pravilne, pri čemer toženka na podlagi pozneje ugotovljenih nepravilnosti v HKS S. ni mogla takoj izreči ukrepa odvzema dovoljenja, ampak je morala postopati skladno z ZBan in najprej izdati odredbo za odpravo kršitev. Prvo sodišče sicer ni odločilo o dokaznem predlogu tožnikov za zaslišanje prič (bančnih uslužbenk), vendar tožniki v zvezi s tem niso pravočasno uveljavljali morebitne kršitve pravice do izjave v postopku po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP (286.b člen ZPP). Razen tega ta dokazni predlog tožnikov ni bil substanciran. Tožniki v svojih vlogah niso konkretno navedli, o katerih dejstvih oziroma okoliščinah naj se zaslišita priči, saj so le prepisali oziroma povzeli vsebino zapisa z dne 5.6.2001. Prvo sodišče zato ni bilo dolžno izvesti tega dokaza. Pritožbene trditve, da je bil sklep o usklajevanju vsebinsko neustrezen in da bi moral biti do hranilno kreditnih služb bolj restriktiven, so nekonkretizirane, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja. Tudi dokazni predlog za pridobitev zapisnikov toženke o pregledih v drugih hranilno kreditnih službah ni bil substanciran, zato prvo sodišče ni bilo dolžno izvesti tega dokaza, razen tega pa tudi te morebitne kršitve določb postopka tožniki niso pravočasno uveljavljali (286. b čl. ZPP).

Vprašanje tveganosti vlog v hranilno kreditnih službah je bilo glede na doslej povedano nepomembno za odločitev v tej zadevi. Toženka ni imela pristojnosti izvajanja bonitetnega nadzora nad HKS S., ne pred uveljavitvijo ZBan, ne v usklajevalnem obdobju. Zato tudi višina obrestnih mer za vloge v hranilno kreditnih službah in obseg skrbnosti ravnanja njihovih komitentov ne igrata nobene vloge pri presoji domnevne odškodninske odgovornosti toženke. Sklep o usklajevanju je morala toženka pripraviti, upoštevajoč ZBan in vse okoliščine dotedanjega poslovanja hranilno kreditnih služb. Pritožbene navedbe o problematičnosti izvedbenih predpisov, drugačnem prilagajanju hranilno kreditnih služb, podleganju toženke interesnim skupinam, hitrejši pripravi sklepa o usklajevanju ter hitrejših spremembah in dopolnitvah bančne zakonodaje ne presegajo okvira posplošenih oziroma pavšalnih trditev, zato ne terjajo dodatnega obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca finančne stroke, saj je šlo v obravnavani zadevi za vprašanja pravilne uporabe materialnega prava oziroma za pravna vprašanja. Zatrjevana kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno oziroma nedopustno.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (2. odst. 350. čl., 353. in 358. čl. ZPP). Pritožniki (prvih 178 tožnikov) so dolžni povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. in 1. odst.165. čl. ZPP), katere predstavlja taksa za odgovor na pritožbo, odmerjena v skladu z ZST. V primeru zamude so pritožniki dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. OZ in 2. odst. 313. čl. ZPP).