VSRS Sodba I Ips 3073/2010-54

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 20/2009 z dne 6. 10. 2009 E. M. spoznalo za krivega, da je v sostorilstvu z D. J. in S. G. storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora ter mu ob upoštevanju kazni eno leto zapora, določene v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6/2006 z dne 11. 5. 2006, določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo štiri leta ter mu določilo še poseben pogoj, da oškodovani P. Z. nerazdelno z A. K. in J. M. plača 500.000 SIT (2.086,00 EUR) v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 3073/2010 z dne 21. 9. 2010 obsojenemu E. M. kazen, določeno za kaznivo dejanje ropa, zvišalo na osem mesecev zapora, preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6/2006 z dne 11. 5. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1400/2006 z dne 23. 8. 2007 in mu ob upoštevanju določene kazni eno leto zapora izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora, vanjo pa štelo čas odvzema prostosti od 25. do 26. 11. 2005, hišni pripor od 28. 11. do 27. 12. 2005, čas prebit v priporu od 15. 2. do 11. 5. 2006 ter od 19. 9. do 6. 10. 2009.

2Obsojeni M. je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je pritožbeno sodišče opravilo sejo brez njegove navzočnosti, čeprav je poslal odgovor na pritožbo državne tožilke, v katerem je zaprosil, da se ga obvesti o seji senata, ki bi se je rad udeležil. Navedel je tudi, da je v sodbi višjega sodišča navedeno, da se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil samo S. G., medtem ko njegove pritožbe niso omenili. Zato meni, da je bila kršena njegova pravica do obrambe oziroma tega, da poda svoje stališče na seji pritožbenega sodišča. Ponavlja, da je sodišču poslal tako pritožbo kot odgovor na pritožbo državne tožilke, nič od tega pa ni bilo upoštevano. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega E. M., ki ga je podala v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) navedla, da zahteva ni utemeljena. V spisu namreč ni odgovora na pritožbo okrožne državne tožilke, za katerega obsojenec zatrjuje, da ga je vložil, zato ga Višje sodišče v Ljubljani, ob obravnavi pritožbe okrožne državne tožilke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, tudi ni moglo upoštevati.

B.

4Iz podatkov spisa je mogoče ugotoviti, da se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila samo državna tožilka. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril le obsojeni S. G., medtem ko obsojeni E. M. ni podal odgovora. Po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP se o seji senata obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Obsojenci niso zahtevali, da se jih obvesti o seji, zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedeno določbo o njej obvestilo le državno tožilstvo, vendar se seje predstavnik tožilstva ni udeležil, tako da je bila opravljena brez navzočnosti katerekoli od strank. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravice do obrambe obsojenega E. M. zato, ker ni bil navzoč na seji pritožbenega senata, niso bile kršene. Zato je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, ob upoštevanju slabih premoženjskih razmer in dejstva, da prestaja zaporno kazen, ga je oprostilo plačila sodne takse.